Vstop v prostore RTV SLO je bil po mnenju urednikov in novinarjev RTV kaznivo dejanje ali najmanj prekršek, saj so na RTV strokovni novinarji ter vodstveni kader in protestnikov, ki so več mesecev protestirali pred RTV, pri protestiranju so se udeleženci izmenjevali, sam sem bil tam, samo tri krat tudi kot klicatelj novinarjev v njihovi avli… in parkrat mimobežno. Tam sem bil uro, dve tudi dne 3. 9. 2021, kot pisec peticije proti mejam zapiranjem občin, s 3.000 podpisi, v peticiji sem navajal, da imamo občine pod 400 prebivalcev druga pa nad 240.000 in da gre tudi v tem primeru za norčevanje iz državljanov, peticija vsebuje več vprašanj v zvezi s Covid histerijo Vladi RS z navedbo številnih raziskav področja gripe preimenovane v Covid 19, kar jih RTVS zamolčala in s tem podprla nesmiselne škodljive ukrepe Vlade RS in tudi zdravstveno škodovala slabo informiranim… O tem sem hotel poleg izjemnega dokumenta vlade, ki je tu predstavljen, poročati.
Protestniki so/smo želeli predložiti dokaze, da je v primeru Covid histerije šlo za zavajanja, laži, ki lahko ogrožajo zdravje ljudi, obenem pa se je vpeljalo policijsko državo in prisiljevanje k cepljenju. Tistega dne je bil dogovor, da še ne vstopimo v prostore, da se na to pripravimo s posveti z drugimi skupinami morda Tjaše Vuzem… Odšel sem kako uro pred dogodkom vstopa v prostore. Skupina OPS si je prisvojila boj na področju Covid 19, kar nekaj so jih vodje OPS nadrli, pa smo odšli.
Saši Petek? Oziroma ženski, ki je uspela na sodišču, pa tudi hrabremu sodniku, ki razume ustavnost v Republiki Sloveniji se moramo globoko prikloniti in se zahvaliti, da sta dogodke preko sodnih postopkov obrnila v korist protestnikov in javnosti na sploh. Razgrnila je bedo RTV Slovenije, ki se mora organizacijsko razpustiti in prenoviti. Taka kot je, je organizacijsko neustrezna tako za novinarje, ki jih je okovala v okove na način da se odrekajo novinarskim standardom, poštenosti in etiki, kot za poslušalce in gledalce, ki jih zasipa z informacijami primernejšimi za zombije kot za polnokrvne ljudi zdrave pameti. Veliko izmed večtisočglave novinarske ekipe in zunanjih sodelavcev je RTVS vodstvo duhovno pokvarilo v cinične sadiste, ki se zavedajo da delajo narobe, a ljudi, ki jih plačujejo preko RTV prispevka - prezirajo.
Zato so takrat naročili odstranitev udeležencev, policisti so to vestno izpolnili, brutalne sile pri tem niso uporabili. 
Rosvita Pesek je slavna novinarka, ki na RTV Slovenija "gnezdi" že desetletja v eminentnih oddajah in jev oddjah osrednjega informacijskega servisa Televizija Slovenija govorila na tisoče ur. Posnela je fotografijo s okna RTV in se zgražala, kaj delajo mravlje tam spodaj in kako to da jih policija ni pospravila v marico.
Poročanje Slovenkih novic, 3.9.2021 o vstopu protestnikov v stavbo RTV Slovenija, 2.
ZASMEHOVANJE IN BLATENJE SAŠE PETEK brez kakršnega koli nadzora Inšpektorja za medije, Varuha človekovih pravic... pravnikov Etike kot je Miro Cerar, novinarjev z drugačnim mnenjem...
Slovenke novice, 5.9.2021 Anticepilki Saši se smeji vsa Slovenija: »S testiranjem vam v telo vstavljajo antene«
Zoper žensko (inicialke so izmišljene) so vložili tudi prekrškovno prijavo.
Prekrškovni organ je kršiteljici (Saši Petek?) za prekrške izrekel enotno sankcijo v znesku 1.333,83 EUR globe in sodno takso v višini 134 EUR, saj je dne 3. 9. 2021 ob 20:45 uri na naslovu Kolodvorska ulica 2 v Ljubljani v prostorih RTV Slovenija izvedla shod v nasprotju z napovedanim programom, saj je kot vodja zapustila prireditveni prostor pred stavbo in vstopila v prostore RTV Slovenija, odšla po stopnicah v snemalni studio 3 in ga zasedla ter se, kljub zahtevi policistov po zapustitvi prostora in razpustitvi shoda, z drugimi udeleženci usedla oziroma ulegla na tla ter se v sklenjenem krogu prijela za roke.
Branila je pravico do celovitega informiranja, pa bi ji zato morali postaviti spomenik, saj je branila pravice za vse nas.
Policisti, bi morali obravnavati obe strani enako, tako protestnike, ki so bili ignorirani kot novinarje ter urednike torej posaditi obe strani da se pogovorita, saj so udeleženci protesta zahtevali pogovore mesec dni zapored.
Policisti kot varuhi reda in po Ustavi RS tudi pravičnosti bi morali določiti krajši čas npr. pol ure debat in dovoliti da protestniki in RTVS pogovor, ko bodo stali ob strani, posname, potem bi lahkega srca lahko zahtevali razpustitev protesta v studiu, protestniki se kot vem ne bi upirali. Nikogar ne bi bilo treba vleči iz RTV stavbe (za Ladislava ne jamčim).
Sodišče je 25.8.2025 v sodbi ugotovilo: odvijal se je ...uradno prijavljeni javni shod (zborovanje), kjer je bila kot ena od vodij navzoča tudi kršiteljica in več deset drugih udeležencev, ki so spremljali govornike. Shod so varovali reditelji v rumenih jopičih. V snemalnem studiu 3, kjer so se, po prihodu več policistov, ki so zahtevali njihov odhod, usedli na tla ter sklenili roke. Zahtevali so, da novinarji javnost obvestijo o morebitnih hudih stranskih učinkih covid cepiv.
Ker večkratni ustni pozivi niso dosegli namena, so nekatere protestnike, ki niso že sami vstali in odšli iz studia, odnesli iz prostorov na hodnik, kjer so jih popisali in shod v nadaljevanju razpustili.
…protestniki, vključno s kršiteljico, kljub nenajavljenemu vstopu v prostore RTV Slovenija, niso bili nevarni ali ogrožajoči. Nikogar niso napadli ali poškodovali ter, razen motnje novinarskega dela, niso povzročali premoženjske škode, saj to tudi ni bil njihov namen. Šlo je za spontano državljansko nepokorščino dela zbrane množice, s katero so, kot je povedala kršiteljica, želeli javnost na podlagi uradnega vladnega dokumenta opozoriti o možnih hudih stranskih učinki covid cepljenja, česar RTV Slovenija kljub njihovim prošnjam ni želela storiti. Svoj upor so po vstopu v studio izrazili s pasivnostjo, ko so se ob čakanju na prihod novinarskega urednika usedli oziroma ulegli na tla in s težo svojih teles ter družno sklenjenimi rokami pasivno uprli deložaciji. Pri tem policisti, ko so izvajali policijske naloge iz svoje pristojnosti, po oceni sodišča niso uporabljali nesorazmerne sile ali se izživljali nad protestniki, ki tudi niso bili poškodovani. Policija je hierarhično vodeni državni organ z represivnimi pooblastili, ki mora, še posebej ob uporabi sile, to odmerjati namensko, zakonito in sorazmerno, kar seje v tem primeru zgodilo.
Po presoji sodišča pa je kršiteljica ravnala v upravičljivi skrajni sili, ki izključuje protipravnost njenega ravnanja. KZ-1, ki se v postopku s prekrški uporablja smiselno (8. člen ZP-1), določa, da ni protipravno tisto dejanje, ki je storjeno, da bi storilec od sebe ali koga drugega odvrnil istočasno nevarnost, ki je ni bilo mogoče odvrniti drugače, če je povzročeno zlo manjše od zla, ki je grozilo. Za tak primer gre v obravnavani zadevi. Kršiteljica je podala prepričljiv in resnicoljuben zagovor, ki mu sodišče kot verodostojnemu sledi. Pred sodiščem se je pokazala kot razgledana, altruistična, empatična in občutljiva ter zaskrbljena državljanka, ki ji v danih razmerah iskreno ni bilo vseeno, ne zase in ne za druge ljudi, kot odraz njenih značajskih lastnosti. Korektno je opisala naravo in potek prijavljenega zborovanja in dogajanje v prostorih RTV Slovenija tudi v zase obremenilnih delih in okoliščinah, kar njeno verodostojnost krepi. Predvsem pa je podala celovit kontekst tedanjih razmer, ki je pomemben za presojo očitanih prekrškov. Brez razvojnega pristopa je nemogoče, čemur sodišče pritrjuje, z današnjimi očmi (tj. pogledom po bitki) ocenjevati njena tedanja ravnanja, ki so se zgodila pod pritiskom in v izrednih razmerah. Kot je pojasnila, je najprej treba razumeti dogajanje v letih 2020 in 2021, njena ravnanja pa umestiti v prizmo tedanjih posebnih razmer, ki so bile zaradi raznih vladnih ukrepov, povezanih s covidom, v mnogem izredne in podobne vojnemu stanju (omejitev gibanja, policijska ura, obvezne maske, prisiljevanje k cepljenju itd.).
Kršiteljici je uspelo dokazati, da je v teh, za posameznika zahtevnih časih, ravnala v dobri veri, brez škodljivosti in škodoželjnosti ter izključno z namenom varovanja zdravja ljudi, ko jih je z opisano državljansko nepokorščino skušala opozoriti pred morebitnimi hudimi stranskimi učinki cepiv, o čemer so na RTV Slovenija molčali. Kršiteljica je s tem varovala dobrino najvišjega ranga, tj. življenje in zdravje, posegla pa je v dobrino nižjega ranga, tj. (ne)mirno javno zborovanje in (ne)upoštevanje ustnih odredb uradnih oseb. Povzročila je očitno manjše zlo (izpolnila bit očitanih prekrškov), da bi odvrnila večje zlo (preprečevanje okvare zdravja ljudi zaradi cepiv). S kršitvijo je preprečevala občutno večjo škodo od tiste, ki je varovana z bitjo prekrškov. Njenemu ravnanju zato ni mogoče očitati neprava, saj je ravnala v skladu z naravnim pravnim imperativom po zasledovanju dobrega, kot srži pravičnosti.
Pravica javnosti do obveščenosti je pomembna svoboščina z izvorom v Ustavi RS (39. člen2 Ustave RS) in se povezuje z načeli pravne države (2. člen Ustave RS) ter človekovo osebnostjo, varnostjo in dostojanstvom (34. in 35. člen Ustave RS). Vladavina prava v demokratični družbi predpostavlja, da posameznik ve, kaj se okrog njega dogaja, saj lahko le tako sprejme zavestne odločitev in razmeram prilagaja svoja ravnanja. Še posebej to velja na področjih, kjer državljan sam nima neposrednega dostopa do vira informacij (npr. glede cepiv) in je odvisen le od sporočil posrednikov (medijev in državni organov), ki zato morajo biti dobronamerna, celovita in resnična. Brez transparentnosti ni svobodne volje, brez svobodne volje ni svobodnih ljudi, brez svobodnih ljudi pa nastopi robotizacija, kot zanikanje človekove biti (iskre). V predmetni zadevi je bila kršiteljičina zahteva po obveščenosti neločljivo povezana s pravico do zborovanja in združevanja (42. člen Ustave RS). Podobno izhaja iz mednarodnih dokumentov s področja človekovih pravic. Po 19. členu Splošne deklaracije človekovih pravic ima vsakdo pravico do svobode mnenja in izražanja; kar vključuje svobodo imeti mnenje brez vmešavanja ter svobodo iskati, sprejemati in širiti informacije ter ideje na kakršenkoli način (enako 19. člen Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah). Tudi brez vmešavanja javne oblasti (glej 10. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in 11. člen Listine EU o temeljnih pravicah). Vsak državljan EU ima pravico dostopa do dokumentov institucij (42. člen Listine EU o temeljnih pravicah). Na zakonski ravni se opisani položaji nato odrazijo s prizme ožjih varstvenih vrednot, na primer, kot dostop do informacij javnega značaja po Zakonu o dostopu do informacij javnega značaja, ali z zahtevo, da se predpisi sprejemajo v preglednem zakonodajnem postopku, in drugim.
Zagotovljena je svoboda izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja. Vsakdo lahko svobodno zbira, sprejema in širi vesti in mnenja. Vsakdo ima pravico dobiti informacijo javnega značaja, za katero ima v zakonu utemeljen pravni interes, razen v primerih, kijih določa zakon.«
V primeru pravic v trenju je osrednja naloga prava in sodne presoje, da med njimi najde tisto ravnovesje, ki se najbolje prilega sami biti prava. Ta ne sme biti le formalistična, temveč mora biti v prvi vrsti ukrojena po meri temeljnih pravnih načel in pravičnosti. Zgodovina pozna razne odklone, ki so na prvi pogled, ker nasprotujejo v danem trenutku ogroženemu pravnemu pozitivizmu, na dolgi rok evolucijski. Če ne bi bilo posameznikov, ki so se v težkih razmerah izpostavili in tvegali v nasprotju s pričakovanjem represivnega državnega aparata, bi temnopolti v Ameriki še danes sedeli na posebnih avtobusih, ženske ne bi imele volilne pravice, istospolno usmerjeni bi pristali v zaporih zaradi sodomije, tudi Slovenija pa se ne bi osamosvojila. Meje so vselej premikali posamezniki, četudi se je to odrazilo kot družbeno gibanje. Med omenjenimi primeri ni enačajev, ker so vsi osmišljeni z njim lastnim kontekstom. Kažejo le, da vsaka odklonskost, ki na prvi pogled krši oblastno zapoved ali prepoved, ni nujno vsebinsko zgrešena ali nelegitimna, tudi pravo pa ima na voljo prav za take primer načrtno vtkane mehanizme, ki tovrstne odklone lahko (o)vrednotijo glede na okoliščine vsakega posameznega primera (npr. z uporabo instituta skrajne sile).
Kršiteljičino prizadevanje zato ni bilo neopredmeteno, temveč okovano z dejansko možnimi stvarnimi posledicami za zdravje ljudi. Z enostranskim medijskim poročanjem o cepivih, kot le varnih in učinkovitih, je ljudem grozila resna grožnja, da bi lahko s cepljenjem nevede utrpeli hude stranske učinke za svoje zdravje. To je s ciljem informiranja javnosti skušala kršiteljica istočasno odvrniti s predmetno državljansko nepokorščino. Kršiteljičin vstop v prostore RTV Slovenija, z zahtevo po celovitem informiranju ljudi o stranskih učinkih cepiv/ je bil zato primerno sredstvo in nujen ukrep, saj se je obveščenost javnosti, zaradi z vladnimi ukrepi okrnjenih stikov in druženja, že po naravi stvari v bistvenem udejanjala s posredovanjem brezstičnih informacij na daljavo, kakor so jih podajali novinarji, ki so prek dnevnoinformativnih oddaj vsakodnevno obveščali ljudi. Ti so bili zato življenjsko odvisni od tako posredovanih informacij.
Ne le z vidika (oblikovanja) javnega mnenja, temveč v prvi vrsti z vidika seznanitvenega upravičenja ljudi oziroma pojasnilne dolžnosti, kakršno so imeli v razmerju do ljudi nosilci oblasti (tj. pooblaščeni državni organi, NI JZ, Ministrstvo za zdravje, Vlada RS itd.). Ti so z državljani komunicirali prav preko medijev, kjer je igral pomembno vlogo javni servis iz RTV Slovenija. Njegova izbira je bila za kršiteljico nujna zaradi velikega dosega in pokritosti ter visoke gledanosti dnevnoinformativnih oddaj, pa tudi zato, ker gre za javni zavod v lasti države, ki opravlja javno službo in je bil prav s tem namenom, tj. obveščanja javnosti, ustanovljen v javnem interesu. Kršiteljičino opozarjanje o možnosti hudih stranskih učinkov cepiv v preizkušanju, ki jih je skušala do javnosti spraviti preko skromnega dometa svojih družbenih omrežjih, ali s pogovori z drugimi oziroma na shodih, ni imelo dosega (gledanosti), ki bi lahko, kar je bil njen cilj, vplival na zavest širše javnosti. Zato je bila izbira osrednjega javnega servisnega medija, ki deluje v javnem interesu in ima največji obseg nacionalne pokritosti, logična. Drugi mediji so bili, ali v zasebnem lastništvu, ki jim je z vidika svobodne gospodarske pobude in partikularnih interesov lastnikov narekovalo tem ukrojeno uredniško novinarsko politiko, ali pa so imeli manjši nacionalni doseg oziroma so bili nemobilni, manj dostopni oziroma likvidni (npr. tiskani mediji).
Za delovanje javne RTV z mesečnimi prispevki neposredno prispevajo državljani in državljanke, ki upravičeno pričakujejo visoko raven novinarske etike, še posebej, ko gre za vprašanje zdravstva oziroma zdravja. V 4. in 5. členu Zakona o Radioteleviziji Slovenija je (bilo) določeno, da ta zavod zagotavlja verodostojne in nepristranske informativne oddaje, novinarji pa morajo med drugim spoštovati načelo resničnosti, nepristranskosti in celovitosti informacij, spoštovati človekovo osebnost in dostojanstvo, spoštovati načelo ustavnosti in zakonitosti ter zagotavljati nepristransko, celovito obveščenost tako, da imajo državljani možnost svobodnega oblikovanja mnenj. Tako zasnovan javni zavod je zato že po svojem ustroju zavezan k najvišjim poklicnim standardom, eden izmed njegovih osrednjih namenov pa je tudi v obveščanju javnosti o zanje življenjsko pomembnih stvareh. Sem gotovo spadajo tudi negativni učinki cepiv pri množičnih cepljenjih. Kršiteljičino pričakovanje, da bodo uredniki tega zavoda svoje, z zakonom in standardi naloženo poslanstvo opravili, je imelo oprijemljivo podlago, na katero se je lahko zanesla, v razmerju do javnega servisa pa je kot državljanka upravičeno nastopila tudi argumentirano in kritično. Novinarji so bili zato most med akterji, ki so covid ukrepe usmerjali, ter ljudmi, ki so bili naslovniki zapovedi. Nekateri novinarstvo prav zaradi tega poimenujejo tudi kot četrta veja oblasti. Naloga novinarskega dela namreč ni v le tehničnem posredovanju novic, kakor jih je podal določen državni organ in to zanj sicer počne služba za odnose z javnostjo. Temveč morajo odgovorni novinarji javnosti v skladu z uveljavljenimi novinarskimi standardi dela posredovati vse pomembne in uporabne informacije. Mednje, kakor izhaja iz i. in 4. člena Kodeksa novinarske etike, spadata tudi preverjanje točnosti informacij in prepoved zamolčanja pomembnih informacij, ključnih za razumevanje določene teme. S tem novinarski servis omogoči javno razpravo, kot sredstvo za optimizacijo dognanj. Sicer lahko, če medij temo predstavi enostransko, s tem usodno (o)krni pravico javnosti do obveščenosti in ustvari avtoritarno informacijsko puščavo. Zato imajo novinarji nedvomno pravico do novinarske svobode, a je to pričakovanje, še posebej, če gre za javni novinarski servis, dvostransko in hkrati tudi njihovo breme, uokvirjeno z novinarskimi standardi v službi ljudi, saj uredniška avtonomija ne sme postati izgovor za nedovzetnost pred kritiko, kaj šele propagandizem ali cenzuro.
Soglasje za zdravstveni poseg (na primer vnos cepiva) je mogoče podati samo, če so (bili) ljudje najprej celovito obveščeni o morebitnih hudih stranskih učinkih, ki jim lahko okvarijo zdravje, ali jih celo usmrtijo. Kot je razumno, da so vladajoči in posamezniki zaskrbljeni pred okužbo z virusom, je enako razumno, da so zaskrbljeni tudi pred morebitno okvaro zdravja zaradi takega zdravstvenega posega. Občutljivost na le prvo, z ravnodušnostjo in neobčutljivostjo na drugo, je protislovna in ljudem življenjsko ogrožajoča. V pravu ni mogoče vrednotiti različnih življenj na bolj ali manj vredna, ali celo tista, ki so lahko žrtvovana. Zato je tudi na cepiva treba pošteno pogledati, ne le z vidika njihove domnevne koristnosti za nekatere (dogmatičnosti), ampak hkrati tudi z vidika potencialne škode za druge (praktičnosti). Še posebej, če lahko zaradi cepiva sicer zdravi posamezniki umrejo. Namerno zastrupljanje z učinkovino, ki človeka usmrti, je (bilo) po kazenskem pravu kaznivo kot umor. Z vidika resnosti posledice, tj. odvzema sicer nedotakljivega življenja iz 17. člen® Ustave RS in s tem povezane nelegitmnosti, pa ni dopustna relativizacija danega položaja pod dežnikom višjih ciljev.
V političnosti prava je pomenoslovje pogosto varljivo, saj pri s socializacijo in šolanjem zaznamovanih posameznikih ustvarja psihološko zaveso (ne)vednosti in (ne)občutljivosti. Za odvzem svojega življenja je v kazenskem izrazoslovju veljal samomor, a je lahko danes isti pojav videti tudi kot le »prostovoljno končanje življenja«; zastrupitev človeka je lahko umor, ali le »stranski učinek¸cepljenja«; kot je nekdaj »cepivo«, ki naj prepreči bolezen oziroma povzroči imunost, danes lahko tudi le učinkovina, ki bolj ali manj uspešno ščiti pred boleznijo (razvojem). Ključen zato ni pomenski ovoj, ampak vsebina določenega pojava (smoter), ki naj narekuje pravno vrednotenje (tehtanje). Brez ustrezne obveščenosti je posameznikovo soglasje za zdravstveni poseg (tj. brez zavedanja o možnostih hude okvare zdravja ali celo nastop smrti), le prazno (bianco) in navidezno (tj. zmotno oziroma putativno) ter neobstoječe. Korelacija med obveščenostjo in soglasjem je zato neposredna in nujna, saj drugega brez prvega ne more biti. Še posebej, ker so se covid cepljenja tedaj izvajala tudi pri raznih ad hoc zunanjih izvajalcih (ne osebnih zdravnikih ljudi), s tem pa v naglici kar v mobilnih cepilnih centrih (tj. v kioskih, kontejnerjih, ali iz avtomobila in podobno). Posledično se je osrednje informiranje ljudi odvijalo predvsem na abstraktni, makro ravni države s posredništvom medijskega aparata. O vprašanjih stranskih učinkov cepiv, vključno z (ne)obveščanjem javnosti, kršiteljica ni odločala, temveč se je, vključno s spornim dogodkom, le odzivala na odločitve drugih (državnih organov in novinarjev). Kršiteljičin aktivizem je bil zato nezakrivljen in tudi nediskriminatoren. Zanjo ni bilo pomembno, kako bi se po celoviti obveščenosti o cepljenju prostovoljno odločil kateri posameznik, temveč ali je imela javnost, in s tem vsi njeni posamezniki, možnost izoblikovati kvalificirano mnenje oziroma sprejeti zavestno odločitev o prevzetem tveganju. Pri (prosto)voljnosti gre v prvi vrsti za intimni premislek, ki (z)raste z notranjim dialogom in temelji na več dopolnjujočih se vstopnih elementih (znanjih, izkušnjah, občutkih, mnenju stroke, politike itd.); kot tak pa lahko (do)zori šele, ko ima človek na voljo verodostojne informacije.
Vstop v stavbo RTV Slovenija v nasprotju s programom shoda in z neizpolnjevanjem odredb uradnih oseb je bila za kršiteljico zadnja možnost. Kot dokazujejo v spisu predloženi dopisi in pozivi ter njene prepričljive navedbe, si je kršiteljica s somišljeniki že od junija 2020 aktivno prizadevala, da bi prišla v stik z uredniki, še posebej pa od maja 2021 dalje, ko so v nadaljevanju kot informacijo javnega značaja prejeli uradni vladni dokument o nabavi cepiv. Iz dokumenta je izhajalo, da so možni stranski učinki cepiva, ki še niso bili znani in za katere proizvajalec, ki ni jamčil za učinkovitosti cepiv, tudi ni prevzemal nobene odgovornosti. To je bil za kršiteljico upravičeno znak, da bi morali goreti vsi alarmi, v delujočem nadzorstvenem regulacijskem sistemu pa bi bilo o tem nemudoma treba obvestiti ljudi. Cepivo ne more veljati za varno, če niti proizvajalec ni poznal stranskih učinkov in, očitno z razlogom, niti sam ni želel prevzeti odgovornosti za svoja lastna cepiva. Čeprav je kršiteljica s somišljeniki pošiljala dopise, klicala na RTV Slovenija, kontaktirala druge inštitucije (tožilstvo, ministrstvo, NIJZ itd.) in pred stavbo RTV Slovenija od maja 2021 dalje vsakodnevno zborovala, se z RTV Slovenija niso odzivali in so jo ignorirali.
Zanjo je bilo, kot je prepričljivo opisala na naroku, grozljivo presenečenje, da se je javna servisna novinarska hiša spremenila v enostranski propagandni stroj za reproduciranje vladnih sporočil brez vsake mere kritičnosti. V oddaje so za mnenja vabili le sprejemljive režimske strokovne komentatorje s sorodnimi (pro)stališči, druge pa so ignorirali ali jih celo diskreditirali. Navedeno posredno potrjuje s strani policije predloženi Audio posnetek6 v sodnem spisu, kjer je predstavljen novinarski prispevek s strani RTV Slovenija, kakor je tedaj »poročala« o spornem dogodku vstopa v RTV zgradbo. Kršiteljico in somišljenike so v novinarskem prispevku predstavili kot nevarne zanikovalce, ki so ogrozili neodvisno novinarstvo, kar so obsodila tudi novinarska združenja (Društvo novinarjev Slovenije). Z besedo pa novinarji niso omenili, zakaj so ti ljudje sploh vstopili v RTV Slovenija in da so vstopili z zahtevo, ki je temeljila na uradnem vladnem dokumentu, naj RTV Slovenija nemudoma obvesti javnost o negativnih učinkih cepljenja. Z vidika kršiteljice so torej vstopili zato, ker so s tem sami odvračali škodo, ki so jo v nasprotju z novinarskimi standardi delali novinarji in uredniki s cenzuriranjem javnosti, česar pa novinarska združenja niso obsodila.
Kršiteljičin odziv je bil zato njena poslednja možnost, ko je izčrpala vse drugo, da bi dosegla kritično javnost. Njeno pričakovanje, da bo osrednji javni medij javnost transparentno obvestil o morebitnih (tudi smrtnih) učinkih cepiva, ni bilo neoprijemljivo in brez podlage, saj je poleg njej dostopnih informacij (o drugačnih stališčih domačih in tujih strokovnjakih, ki so na to opozarjali in jih je v spis predložila kršiteljica), temeljilo na uradnem vladnem dokumentu. Še toliko bolj, ker je predmetno cepivo gradilo na novejši tehnologiji in je bilo v fazi preizkušanja ter brez znanih (hudih) stranskih učinkov, kaj šele dolgoročnih. Kot se je izkazalo, je kršiteljica navsezadnje imela (žal) tudi prav, saj so nekateri zaradi cepljenja in cepiva nato tudi res umrli. Nevarnost, ki je s takim zdravstvenim posegom grozila nepoučenim, je bila zato resnična tako subjektivno (zanjo) kot objektivno (za druge). Vsakemu povprečno razumnemu posamezniku je znano, da imajo zdravila/cepiva lahko tudi določene stranke učinke, a vprašanje je, kakšne in kolikšne. Le blago boleča rama je gotovo nekaj drugega, kot smrt zaradi cepljenja ali okvara srca, sicer zdravega človeka. Zato je za pravico do obveščenosti, kakor jo mora zagotavljati javni medijski servis, ključno, da je celovita, predvsem pa ne politična, komercialna, propagandistična ali aktivistična.
Prazen je argument o enotnosti stroke, s katerim se je pri svojem prizadevanju srečevala kršiteljica, če najprej kritičen del stroke cenzuriraš, ga ignoriraš, diskvalificiraš in mu preprečiš dostop do avditorija (javnosti). Ali je stroka enotna in prepričljiva, lahko oceniš šele, če različna mnenja soočiš, brez da groziš drugače mislečim zdravnikom z odvzemom licenc oziroma z nezmožnostjo preživljanja.^ Zdravstvo je znanost, ki mora biti, kot dokazuje zgodovina na primerih mnogih posameznikov (Galileo, Kopernik, Marie Curie itd.), odprta za različna strokovna stališča, ne le tista, ki jih odobrijo (ne)vladni licencirani monopolisti z javnimi pooblastili kot cenzorji (na primer zdravniška zbornica). Argument »stroke« in »znanosti« ne sme postati religijski argument, vezan na določenega strokovnega oligarha. Religija temelji na dogmah, kot neovrgljivih božjih resnicah, medtem ko je bistvo znanosti v preizkušanju, spremembah, napredku, rasti, novih dognanjih in vsem drugem dinamičnem, ter (tudi) antidogmatičnem. Vse to se lahko razvije samo v razpravi, kjer vsako mnenje že po naravi stvari nima enake teže (glede na izobrazbo, izkušnje, znanje itd.), a se mora vseeno odviti prav tam in s tem namenom, saj je človekov preživetveni razmislek v zasnovi zdravorazumski, njemu lasten, in kot tak neodvisen od licenc ali izobrazbe.
Kar velja v znanosti na neki točki za neizpodbitno, se lahko v naslednjem hipu spremeni v zmotno. Najboljši dokaz je prav covid ukrepanje, ob katerem je, kot je pojasnila kršiteljica, prišlo do njene skepse. Dovoljena uradna stroka je najprej zagotavljala, da cepivo prepreči prenos virusa na druge, a ga ni. Pa da se cepljeni posameznik zaradi imunosti ne more več okužiti, a se je lahko. Pa da sta potrebna največ dva odmerka cepiva, dokler ni prišlo do treh in več periodičnih odmerjanj. Pa da je bilo cepivo varno in z le blagimi stranskimi učinki, dokler niso ljudje po cepljenju umrli. Kasneje je zaskrbljeno spremljala tudi podatke o presežni smrtnosti8 ne glede na spol ali vzrok smrti v času po cepljenju v primerjavi s prejšnjimi leti. Kako torej ne bi bilo mogoče razumeti kršiteljice, ki se je z odprto glavo spraševala o stroki, ki je pri tem sodelovala, novinarjih, ki so to širili in o proizvajalcu, ki kljub kliničnim preizkusom ni znal zagotoviti, ali je cepivo varno? Opisana neskladja je bilo mogoče zaznati brez vsake izobrazbe, z le odprtimi očmi in ušesi. Čeprav so bile razmere nedvomno zahtevne tudi za stroko, državne inštitucije in novinarje, saj so se podatki sproti spreminjali in dopolnjevali, to ne more biti opravičilo za neodzivnost, nedostopnost, nepreglednost in nestrokovnost. Kot je kršiteljica našla podlago v vladnem dokumentu, s katerim je skušala zdramiti javni medijski servis, bi jo še toliko bolj zmogli najti in razumeti sami novinarji in drugi, ki so bili kot prvi za to poklicani.
V tem smislu ravnanje kršiteljice tudi ne more pomeniti anarhizma, ki bi na nedovoljen način rušil uveljavljene institucije pravne države. Pomeni zgolj uresničevanje njej lastne, temeljne ustavne pravice do človekove osebnosti in dostojanstva, ki sme biti v napetosti z voljo sistemskega državnega aparata. Osmišljen je bil z dosego cilja (obvestitvijo javnosti o nevarnosti cepljenja), ki posvečuje določeno mero s tem namenom uporabljenih sredstev (vstop v stavbo z zahtevo po obveščanju javnosti in nespoštovanje odredb uradnih oseb). Človek bi se, če bi ravnal kot le robot v ukazovalnem ustroju državnega aparata, spremenil v predmet, kar bi nasprotovalo bistvu njegovega obstoja - življenju s svobodno voljo. Avtoriteto, kot pozitiven odraz moči, si mora vsak (tudi zdravstvena ali novinarska stroka), zaslužiti, ker ni pogojena že z golim obstojem izobrazbe, določenega delovnega mesta ali inštitucije, ki ji nekdo pripada. Posledično si morajo tudi javni servisi, ko nagovarjajo ljudi, v prvi vrsti sami prizadevati za svojo strokovnost, prepričljivost in z njo povezano avtoriteto, ne pa graditi na argumentu moči. Država je posamezniku z vse strožjimi in obsežnimi regulativami v pomembnem delu odvzela pravico do nesistemskosti (odklonskosti), kar pa ne velja absolutno in lahko velja le pod predpostavko, da družbeni (pod)sistemi delujejo v dobro ljudi in svoje poslanstvo dejansko opravljajo.
Sodišče zato presoja, da se je kršiteljici v obravnavanem primeru uspelo razbremeniti odgovornosti in je njeni zahtevi za sodno varstvo ugodilo ter postopek ustavilo.
