Moja življenjska pot se je začela 1. septembra 1963, ko sem se rodil materi Marti in očetu Vladislavu na obrobju Kočevskega Roga v mali vasici Stari Log pri Kočevju. Imam brata Roberta, ki je starejši dve leti. Sem oče treh hčera, živim z izvenzakonsko partnerico Andrejo od leta 2002, živimo pa na Vrhniki. Hči Katarina iz prvega zakona šteje 31 pomladi, a ne živi z nami. Je pri mami Andreji v Cerknici.

Rojstna hiša v Starem logu pri Kočevju s hišno številko 19.
Velik del svojega otroštva sem preživel pri babici in dedku na Sveti Ani oz. na Vrheh nad Teharjami pri Celju.

Na vrtu pri Babici Ivanki in dedku Francu "pr sveti Ani"
V osnovno, poklicno trgovsko in nato še srednjo komercialno šolo sem hodil v 15 km oddaljeno Kočevje, tudi s kolesom, kasneje pa z mopedom na prakso in v službo, dokler si nisem kupil prvega fička, Zastave 750.

Zaposlil sem se v gospodarstvu, najprej v trgovskem podjetju NAMA v Kočevju, nato pa v kemični tovarni Melamin Kočevje – najprej kot vodja enega, kasneje pa sem odgovarjal za vsa skladišča v tovarni, kjer sem že kot zelo mlad, pri 20-ih letih, vodil 30 ljudi.

Kasneje, ko sem se vpisal v komercialno srednjo šolo, so me prezaposlili v komercialo. S prezaposlitvijo v komercialo je bilo mišljeno, da bi sčasoma in ob dodatnem šolanju na fakulteti prevzel vodenje komerciale. A usoda je hotela drugače – zgodila se je vojna za Slovenijo in pot me je zanesla v vojaške vode.

Doma sem vsak dan pomagal očetu in materi že kot otrok, na veliki državni kmetiji, saj je bil moj oče Vladislav najprej gozdar, nato pa upravitelj dela gojitvenega lovskega podjetja Medved. Na tem državnem lovskem posestvu je bilo ogromno dela: od vseh kmečkih opravil kot so spravilo sena za divjad, izdelava lesenih krmišč, prež, lesenih skladišč za krmo (koruza, ječmen, pšenica) in zidanih kleti za spravilo jabolk in sladkorne pese.

Divje živali, predvsem divje prašiče, damjake, muflone, srne in jelene smo krmili vsak dan, celo leto, ob vsakem vremenu. Redna pa so bila tudi moja in bratova udejstvovanja na t.i. pogonih divjadi, ko so domači in tuji lovci prihajali v ta lovišča – največkrat jeseni in pozimi skoraj vsak vikend, ob vsakem vremenu, v snegu, pri nizkih temperaturah so se izvajali skupni lovi na način poganjanja z ropotanjem in kričanjem živali na merke pušk petičnih lovcev iz Italije, Nemčije, Švice in seveda naših političnih funkcionarjev.

Tudi Josip Broz Tito je prišel v to lovišče. Preža, ki smo jo izdelali posebej zanj, še danes stoji v Malem Logu pri moji rojstni vasi Stari Log. Vse je moralo biti tapecirano, vsa okna in vrata zastekljena kot doma, in v notranjosti je stal velik udoben fotelj, da se je veliki vodja lahko udobno namestil.

Poleti je bilo delo s pripravo krme, potem pa krmljenje vsak dan, ne glede na petek ali svetek, na štirih lokacijah, pozimi pa enako – poleg tega pa še skupni lovi, predvsem preko vikendov. Delo, delo, delo, pa še hišo smo kar nekaj let doma gradili ob vsem tem. Kajti oče je imel dogovor, da moramo državno hišo zapustiti, ko bo šel v pokoj – in tako je tudi bilo.

Nismo je kupili po znanem Jazbinškovem zakonu R+3 kot nekateri v tej deželi, za 10 % dejanske vrednosti. Ne rečem za delavce – njim nič ne oporekam, saj sem tudi sam delavec – a v to kvoto so se skrili tudi partijski funkcionarji, ki so ves čas živeli na račun delavstva privilegirano življenje in zganjali tiranijo nad vsemi nami. No, o tem sem že pisal – če si imel glavo dol in vse prenašal, si imel mir. Tega se še danes večina zaveda in ta strah je še kako vsidran v meso in kri naših ljudi.

Lovci so za čas lova prebivali pri nas v državni hiši v zgornjem nadstropju, ki je imela sobe za goste. Za njih je skrbela mati – jim kuhala in urejala sobe. Živeli smo od ene delavske plače, dokler se z bratom nisva oba zaposlila. Potem smo oče, brat in jaz z lastnimi rokami zgradili tristanovanjsko hišo par korakov od moje rojstne hiše, ki je bila – kot že rečeno – v državni lasti in smo jo morali zapustiti, ko je oče odšel v pokoj, sinova pa nisva prevzela njegovega dela v državnem podjetju.

Nova hiša, delo v večini očeta, brata in mene. 50 m od moje rojstne hiše

To si je oče potihem želel, a nikoli ni kakorkoli pritiskal, da bi se to zgodilo. Je razumel, da se nama je ubijanje živali priskutilo – vsaj meni – in tudi delo ob petkih, svetkih in vsakem vremenu. In to za mizerno plačo, brez nadur in dodatkov za zahtevne pogoje dela. Že kot otroka in mladeniča sva bila z bratom vprežena v vsakdanje delo v tem lovišču.

Pa tudi kasneje, ko si prišel iz službe, si šel takoj delat v revirje. Ali pa čez vikende na skupne love kot gonjača. Zame je to trajalo 30 let, a bile so tudi dragocene izkušnje in vsak dan smo že kot otroci preživeli od svita do noči v naravi. Tako da so naravni zakoni naredili svoje pri mojem razmišljanju in delovanju.

Vojaški rok sem služil v zloglasni šoli za rezervne častnike JLA v Bileći, kjer sem zelo zahtevno šolanje zaključil s prav dobrim uspehom, na stažiranje pa so me poslali v zloglasno specialno 63. padalsko enoto v Niš, v Srbijo, k t.i. niškim specialcem – padalcem. Tam sem opravil še enomesečno usposabljanje za padalca in uspešno zaključil stažiranje za poveljnika voda, kar pomeni vodenje in poveljevanje 30-im vojakom – padalcem.

Pridobil sem vojaške stopnje razvodnik, desetnik, mlajši vodnik, vodnik, nato pa ob koncu stažiranja še vojaško stopnjo podporočnik. Na vojaškem razporedu rezervnih vojakov, podčastnikov in častnikov sem ostal v tej 63. brigadi niških specialcev in bil tja trikrat vpoklican na orožne vaje, kar je bila precejšnja redkost, saj so večinoma padalci iz Slovenije hodili na orožne vaje in na izvajanje trenažnih padalskih skokov na letališče v Lesce na Gorenjskem ter na letališče v Cerklje na Dolenjskem.
Gojenec zloglasne šole za rezervne častnike pehote (Pitomac) v Bileći, BiH, leta 1981
Vodnik stažist pri niških specialcih padalcih v 63. padalski brigadi, Niš, Srbija 1982

Čakanje na izvedbo trenažnega padalskega skoka na orožnih vajah pri niških specialcih padalcih, Niš, Srbija 1985

Leta 1989 sem bil z vojaškega razporeda JLA z vojaško stopnjo poročnik prerazporejen v slovensko teritorialno obrambo. 3. januarja leta 1991 sem bil vpoklican na 14-dnevne orožne vaje v Kočevsko Reko, kjer je 30. razvojna skupina TO, kasneje brigada MORiS, že nekaj časa izvajala priprave na morebitno vojno, do katere bi lahko prišlo ob razglasitvi samostojnosti.

Zanimivo, a ne? Konec leta so me izpisali iz vojašle evidence v Nišu in takoj za tem sem dobil poziv za orožne vaje v Teritorialni obrambi. Ali je bilo že takrat dogovrjeno, da se vse naše častnike izpiše iz vojnega razporeda JLA?

Po končanem 14-dnevnem usposabljanju, kjer sem kot rezervni častnik usposabljal vpoklicane može v različnih vojaških veščinah, sem bil s strani takrat podpolkovnika Toneta Krkoviča, poveljnika 30. razvojne skupine TO povabljen k profesionalnemu sodelovanju, vendar sem sodelovanje odklonil, saj sem v teh 14-ih dneh videl stvari, ki ne sodijo v urejeno in disciplinirano vojsko, spoznal pa sem tudi že zaposlen poveljujoči in inštruktorski kader, ki je bil z vseh vetrov.

Nekatere sem tudi osebno poznal in po mojih ostrih vojaških strokovnih merilih niso dosegali nivoja znanja, niti zagotavljanja reda in discipline, da bi lahko z njimi delal v timu. Potem me je Krkovič še vsaj dvakrat poskušal pridobiti v svoj tim tudi tako, da me je dal ponovno vpoklicati na orožne vaje, a sem vedno znova zavrnil ponudbo, čeprav bi bila plača skoraj enkrat višja od tiste, ki sem jo prejemal v Kemični tovarni Melamin.

Potem me je podpolkovnik Krkovič kot rezervnega častnika razporedil na mesto poveljnika izvidniške čete pri poveljstvu 30. razvojne skupine TO za primer vojne. Tej enoti sem potem uspešno poveljeval v vojni za samostojno in neodvisno Slovenijo. Še pred vojno sem opravil usposabljanje oz. šolanje za poveljnike čete v Poljčah in napredoval sem tik pred vojno na vojaško stopnjo stotnik TO.

Prva uspešna bojna akcija je bila dosežena, ko so pripadniki prvega voda, nameščenega v Ribnici, na barikadi na magistralni cesti Kočevje - Ljubljana zajeli tri vozila JA, v kamionu v hladilniku je bilo naložene tudi več ton hrane za oskrbo vojašnic. Med vozili so zajeli tudi reševalno vojaško vozilo. Na Novi Štifti so iznajdljivi pripadniki rezervisti te enote takoj pristopili k barvanju vozil v maskirne barve TO in zamenjali so tudi oznake na vozilih.  

Izvedli smo napad na skladišče goriva v vojašnici v Ortneku (kjer sem bil tudi sam udeležen z drugim vodom), saj sem zaradi omahljivosti poveljnika voda sam prevzel poveljevanje tej enoti. V tej akciji smo vsi udeleženi doživeli ognjeni krst, saj je prišlo do streljanja.

K sreči žrtev ali ranjenih ni bilo na nobeni strani. Ukazal pa sem predčasni umik enote, ker so se slišala iz vojašnice povelja “MINE UZMI” (vzemi mine), kar je pomenilo, da bi lahko, ker je bila enota pred visokim pobočjem za hrbti, doživeli napad z minometi ali topovi in bi lahko prišlo do nepotrebnih žrtev v enoti, ki sem ji poveljeval.

Razporejeni pripadniki TO, slika je simbolična iz svetovnega spleta
S tretjim vodom, ki je bil nameščen v Ljubljani, pa sem bil skupaj s fanti za moralno podporo, ko smo obkolili postojanko JA v Črnučah nad Kemično tovarno Belinka. Tam je imela JA radarje in posadko za protiletalsko obrambo. Ko je padel glasen poziv preko megafonov, naj se predajo, so protiletalske topove obrnili v smer Kemične tovarne Belinka.

Stekel sem do prve hiše, prosil za telefon, ker sistem radijskih zvez še ni deloval, da sem poročal podpolkovniku Krkoviču, kakšna je situacija in da njegovega povelja zaradi možne ekološke katastrofe ne bomo izvedli, ker lahko pride do ekološke katastrofe. Krkovič je vztrajal, naj napadejo posadko ne glede na situacijo. Povelje sem zavrnil, čeprav je Krkovič kričal v telefon, naj izvršimo ukaz.

Ukazal sem poveljniku voda, da je odpoklical enoto in se vrnil na poveljstvo, ki ga je 30. RSK imela na Gregorčičevi v prostorih Vlade RS. Pričakoval sem, da bom razrešen z dolžnosti poveljnika izvidniške čete, ker nismo izpolnili ukaza z naslednjo vsebino:

Ukaz za ubijanje, ki ga je izdelal podpolkovnik Krkovič mimo Republiškega štaba TO, kar na podlagi Odredbe predsedstva, ki jo je podpisal Milan Kučan. To je bilo grobo kršenje subordinacije vodenja in poveljevanja, ki veljajo v vsaki urejeni vojski. Vojski ne poveljuje predsednik države, ampak RŠTO.

Še posebej je pomembna 5. točka tega ukaza, ki me je takrat obvarovala pred razrešitvijo, saj sem ravnal skladno s tem delom ukaza, čeprav je nadrejeni zahteval, da se brezpogojno izvede napad na postojanko JA. Podpolkovnik Krkovič ni rekel ničesar, nobenega očitka o zavrnitvi ukaza ni bilo, ker je najbrž medtem premislil in doumel, da je podrejeni ravnal prav in v skladu s 5. točko ukaza.

Sem pa takrat, še kot stotnik, izdal povelje svoji podrejeni enoti – 2. vodu v izvidniški četi, ali v žargonu "borovniškemu vodu" – za napad na največje skladišče orožja in opreme, ki ga je poveljnik Rok uspešno izvedel brez žrtev. Lažje ranjen je bil samo eden pripadnik JA. S tem sem sprejel tudi odgovornost, če bi šlo kaj narobe.

Ko so pred nedavnim delili spominske znake ob obletnici tega uspešnega manevra, mene niso niti omenili, kaj šele, da bi me kot takratnega poveljnika izvidniške čete, katere del je bil tudi izvidniški vod, povabili na slovesnost, kjer so pripadnikom te enote podelili spominske znake. Znano je, da revolucije ponavadi žrejo svoje otroke. Kaj hočemo, tako je.

Janša v Borovnici na slovesnosti in podelitvi spominskih znakov 2021
Ta mož, poštenjakovič, je seveda kar izpustil poveljnika izvidniške čete, ki ji je poveljeval. Krkovič je poveljeval brigadi, takrat še 30. razvojni skupini TO, in je, ko je bila naloga uspešno opravljena, izvedel od poveljujočega stotnika Trohe, da so ukaz izvršili brez žrtev, kot mu je slednji poročal.

Za uspešno poveljevanje enoti TO v vojni, brez žrtev v lastnih vrstah, sem prejel Zlato medaljo generala Maistra z meči in sicer leta 1992. Takrat sem bil še politično sprejemljiv kader za Janšo in Krkoviča.

Zlata medalja generala Maistra z meči za uspešno poveljevanje enoti v vojni

Po končani vojni sem iz Ljubljane želel domov, da bi nadaljeval delo v kemični tovarni Melamin v Kočevju, ki še danes, kljub nedavni nesreči, solidno posluje. A sem dobil še nalogo v okviru vpoklica kot rezervist, da pomagam formirati profesionalno enoto, da bi imela Slovenija neko udarno pest, če bi se vojna znova vrnila.

Sicer je bila to samo krinka za to, da so v začetku zaposlili profesionalne vojake za logistično podporo pri ilegalni trgovini z orožjem, kar se je kasneje pokazalo.

Na prigovarjanje vojnih kolegov in nekaterih delujočih v 30. razvojni skupini TO, kasneje Specialni brigadi MORiS, ki sem jih osebno spoznal in smo med vojno postali zelo dobri vojni kolegi, sem se šele 1. septembra 1991 zaposlil v Specialni brigadi MORiS na mestu poveljnika profesionalnega dela enote, in sicer Odreda za hitre intervencije s sedežem v Kočevski Reki.

Takrat še kot stotnik sem bil potem tudi eden od petih poveljujočih v zadnji bojni akciji s svojo enoto iz Kočevske Reke, v tednu oktobra leta 1991, in sicer v Kopru, ko je JA zapuščala Slovenijo. Tam je enota OHI MORiS, ki sem ji poveljeval, izvajala ožje varovanje natovarjanja opreme in moštva JA na ladje.

Bil sem član štaba te zadnje bojne akcije, ki je bila izvedena brez napak in zelo profesionalno. V moštvu OHI – Odreda za hitre intervencije pri Specialni brigadi MORiS – je sodelovalo 30 do zob oboroženih mož s štirimi bojnimi vozili, ostrostrelci in potapljači, ki so na določenih točkah varovali umik ostankov JA iz Slovenije.

Vkrcavanje pripadnikov JA na ladje, v Kopru 25.10.1991. Foto: RTV SLO
Vkrcavanje poslednjih vojakov JA na ladje v Kopru. Desno, dva pripadnika OHI. Foto: RTV SLO
Zanimivo je, da me od leta 1994 niso nikoli več povabili na nobeno slovesnost, ki sicer potekajo tudi ob obletnici odhoda zadnjega vojaka JA iz Slovenije vsako leto. Kot že rečeno, so pripadnikom 1. voda izvidniške čete pri 30. razvojni skupini TO, kateri sem poveljeval v vojni, leta 2016 podelili spominske znake za akcijo, ko je ta enota na moje povelje zajela največje skladišče orožja in opreme v Borovnici.

Organizatorjem te slovesnosti se ni zdelo vredno, da bi takratnega poveljnika stotnika Troho povabili vsaj na slovesnost, če že nisem bil na spisku, da bi tudi meni podelili ta spominski znak. Revolucija pač žre svoje otroke, bi ali bodo nekateri modrovali.

Enako se je zgodilo pred štirimi leti, ko so postavili obeležje za bojno akcijo v Ortneku in v čast enoti, kateri sem poveljeval neposredno v akciji, ker takratni poveljnik ni kazal znakov, da je treba pač jemati stvari resno. Niso me povabili niti na slovesnost.

Opravil sem več vojaških usposabljanj, ki so bila organizirana v okviru Slovenske vojske, in udeležil sem se več mednarodnih vaj v okviru zveze NATO. Ob delu sem hodil tudi na Fakulteto za družbene vede – smer obramboslovje – in sem se na predavanja vozil 80 km v eno smer, kar je bilo prenaporno ob službi, ki se velikokrat ni končala po osmih urah dela. Kasneje sem se vpisal na Fakulteto za organizacijo dela v Kranju – smer kadrovski menedžment, ko sem bil že preseljen in sem že služboval v Ljubljani. To pa sem moral prekiniti zaradi odhoda iz vojske, ki se je 1. julija 1998 zgodil z odmevnim protestom pred Državnim zborom v Ljubljani – v vojaški uniformi.

Ob pionirskem delu vzpostavljanja prve specialne bojne enote slovenske države, kjer Slovenija ni imela nobenih izkušenj, sem si ustvaril družino v svoji rodni vasi. Poročil sem se z Andrejo Hiti iz Cerknice leta 1993, leta 1994 pa se nama je rodila hči Katarina.

Morali smo ustvariti merila in sistem za selekcioniranje ter programe za šolanje kandidatov za profesionalne vojake, pa tudi programe za specializacije po končanem osemmesečnem šolanju, ko so postali profesionalni vojaki in so šli v specializacije za specialnosti bojnega delovanja na kopnem, pod vodo in tudi za specialce padalce.

Vse vojaške delegacije tujih vojsk, ki so obiskale enoto v nastajanju, so se čudile, kako je mogoče, da je tako veliko delo bilo opravljeno – kar so videli na prikazanih vajah in urjenjih – v tako kratkem času. Nekateri so trdili celo, da to, kar vidijo, ni mogoče opraviti v tako kratkem času. V enoti so bili nekaj dni prisotni tudi ameriški marinci, ki so z velikim spoštovanjem gledali na delo v OHI (Odred za hitro intervencijo pri Specialni brigadi MORiS).


Postroj pripadnikov Odreda za hitro intervencijo OHI, 17. 12. 1993. Foto: Arhiv MORiS
Utrinki z usposabljanja OHI. Foto: Revija Slovenska vojska
Vsako jutro pred zajtrkom se je zaslišalo moje povelje: "ZA MENOJ!" in sledilo je 17 kilometrov teka za zajtrk, z vajami za moč in hitrost ter streljanjem na določenih točkah – vse to pod obremenitvijo in zadihanostjo.

Pripadniki OHI smo vedno, na vsakem usposabljanju in urjenju, nosili s seboj orožje z ostrim strelivom. V treh letih in pol dela ni bilo nobene nesreče – razen enega primera: inštruktor, ki je imel za seboj 17 let služenja v tujski legiji v Franciji in bil ranjen v Džibutiju, se je pri čiščenju orožja po nesreči ustrelil v nogo (prestrelil si je nart). Zaradi občutka sramu se ni želel javiti zdravniku, vse svoje obveznosti pa je opravljal vsak dan, kot da se ni nič zgodilo.

Za požrtvovalno pionirsko delo pri vzpostavljanju Specialne brigade MORiS in uspešno poveljevanje prvi profesionalni enoti v njeni sestavi – Odredu za hitre intervencije OHI – sem bil leta 1993 povišan v vojaško stopnjo major. Prejel sem bronasto medaljo Specialne brigade MORiS in srebrno medaljo Slovenske vojske.

Srebrna medalja Slovenske vojske za doprinos pri njeni izgradnji

Že preden sem se odločil za pot profesionalnega častnika, sem jasno postavil pogoj: pri kadrovanju v svojo enoto, pri vzpostavljanju reda, discipline in načina delovanja, želim imeti proste roke. Ta pogoj mi je bil omogočen s strani mojega nadrejenega, takrat podpolkovnika, kasneje polkovnika in nato brigadirja Toneta Krkoviča.

Ves čas sem stremel k temu, da sem bil vzgled. Od drugih sem zahteval le tisto, kar sem najprej izpolnjeval sam. Vrednote, ki sem jih zagovarjal, sem vsakodnevno uresničeval v praksi, kar je bilo ključnega pomena tudi pri oblikovanju pristnih medčloveških odnosov. Tudi v vojski je to mogoče – pravzaprav nujno. V kriznih trenutkih bi se sicer hitro pokazalo, kaj smo v mirnem času naredili narobe.

Zgovoren je že sam podatek, da v skoraj štirih letih delovanja enote, ki je štela več kot 100 zaposlenih, ni bil izveden niti en sam disciplinski postopek. To je bil rezultat jasnih pravil, ki smo jih vsi dosledno spoštovali. Če je nekdo storil tri enake disciplinske prekrške zapored, je sam prinesel odpoved, saj je vedel, da je presegel mejo, ki je bila znana in spoštovana.

Postopki kadrovanja so bili natančno izdelani. Vsakdo je imel možnost postati član enote – če je izpolnjeval osnovne kriterije. Izbor je bil popolnoma meritokratski. Kandidat je moral opraviti zahtevno, 8-mesečno osnovno usposabljanje, ki je vključevalo strokovne in fizične preizkuse ter ocenjevanja. Le tisti, ki je uspešno opravil celoten program, je bil redno zaposlen kot profesionalni vojak-specialec. Nobene zveze, poznanstva ali “posebni kanali” niso imeli vpliva.

Če bi se tako kadrovalo v celotni javni in državni upravi, bi Slovenija delovala bistveno drugače – učinkovito in odgovorno. V tem duhu smo živeli in delovali pripadniki Specialne brigade MORiS. Ni šlo več le za službo – to je postal naš način življenja.


Kodeks pripadnikov Specialne brigade MORiS
Našitek pripadnika OHI v specialni brigadi MORiS

Rumen trikotnik v našitku je bil tisti prepoznaven simbol, ki je ločeval ostale enote Specialne brigade MORiS od profesionalnih vojakov-specialcev Odreda za hitre intervencije (OHI), ki sem mu častno in pošteno poveljeval – vse do ponižujoče politične odstranitve po ukazu ministra Jelka Kacina.

V enoti smo vsi imeli razčiščene pojme v glavah. Vedeli smo, da je služenje domovini čast, in da smo v OHI zato, da vsako nalogo opravimo specialno – pa naj bo to kopanje jarka ali najtežja bojna akcija.

V času mojega službovanja v MORiS-u sem imel priložnost biti z nekaj sodelavci nekaj tednov gost pri specialnih enotah ameriških marincev v Južni in Severni Karolini, ZDA. Tam sem videl marsikaj, kar se mi ni zdelo prav. Njihovi vojaki so bili ozko usmerjeni roboti za ubijanje – ni jim bilo dovoljeno misliti s svojo glavo. Tudi takrat ne, ko bi bilo to nujno potrebno in logično, gledano z našega zornega kota, ki smo usposabljali razmišljujočega, širše uporabnega vojaka.

Iz tega sem potegnil pomembno lekcijo. V našo enoto sem vpeljal drobne, uporabne elemente, ki se jih je dalo prenesti v prakso z relativno nizkimi stroški, ne da bi izumljali toplo vodo. Na primer, z dovoljenjem ameriških gostiteljev sem fotografiral vojaške prepreke z vseh mogočih zornih kotov. Po tem vzoru smo v vojaški bazi Škrilj pri Kočevski Reki zgradili svoje lastne vadbene ovire. Te je izdelal zaledni oddelek OHI – vojaki sami. Kupiti je bilo treba le gradbeni material.

Obiskal sem tudi Legijo tujcev v Franciji, od koder je prihajal eden naših inštruktorjev – upokojeni legionar Franc iz Kočevja. Leta 1994 pa sem bil kot predstavnik Slovenske vojske gost v ameriški enoti specialnih sil v nemškem Grafenwöhr-u, kjer sem kot prvi slovenski častnik izvedel padalski skok iz helikopterja Boeing CH-47 Chinook – znamenitega transportnega helikopterja z dvema rotorjema, znanega tudi pod imenom Sandokan.

Transportni helikopter Boeing CH-47 Chinook, Foto. Boeing.com
Leta 1994 je prišlo do politične zamenjave ministrov, kar je v Slovenski vojski – natančneje v Specialni brigadi MORiS – pomenilo začetek stalinistične čistke. Po ukazu novega ministra Jelka Kacina so njegovi lakaji na brutalen in ponižujoč način odstranili iz enote 13 častnikov in podčastnikov, ki so bili označeni za »Janšev kader«. Nekateri so v nas videli nevarnost za domnevni »upor v enoti«, kar je bila čista norost.

Mi smo delali profesionalno in popolnoma apolitično. Niti najmanj nas ni zanimalo, kdo je minister – od vsakega pa smo pričakovali, da bo podpiral naše naporno in predano delo. Da bo vsak minister kot politik v Vladi zagotovil finančna sredstva in izboljšane pogoje dela za vojake, podčastnike in častnike, ki smo bili v resnici plačani enako kot njihovi kolegi v drugih, povsem običajnih enotah.

K visoki morali v brigadi MORiS je prispevala izjemna ekipa vodij, a tudi moja odločnost, vztrajnost in znanje, ki sem ga prinesel iz Bileće in Niša, kjer sem se izuril v najzahtevnejših vojaških šolah nekdanje JLA.

Moja pobuda in kasneje izvedba je bila tudi uvedba šolanja za padalce-specialce. Uvedel sem strukturo, disciplino, sistem selekcije in šolanja, da bi Slovenija imela eno najboljših specialnih enot na svetu. Bil sem motor enote, njen motivator, a tudi tisti, ki je sprejel odločitev, kadar je šlo kaj narobe.

Vrednote, ki smo jih postavili na prvo mesto, so bile: delo, disciplina, pozitivno vzdušje, izjemna morala, medsebojno spoštovanje, sodelovanje in vrhunska usposobljenost. Šele nato smo se vprašali, koliko bomo za to požrtvovalno delo plačani.

Verjeli smo (z mano na čelu), da bodo odgovorni v Ministrstvu za obrambo in v Slovenski vojski sčasoma prepoznali naš prispevek in našli način, kako nagraditi nadpovprečno delo, saj smo se zavedali, da v vojski marsikdo ostaja zgolj zaradi socialne varnosti. A ironično smo bili plačani enako kot tisti, ki so »vedrili in oblačili«, lenuhi z debelimi trebuhi, ki vojske niso jemali resno.

12 mojih kolegov in jaz smo bili z eno potezo degradirani in razmeščeni na različne lokacije po Sloveniji – brez predhodnega pogovora, brez spoštovanja, brez razlage. Uradni razlog? "Zaradi potreb službe."

Takšni postopki niso značilni za demokratične vojske, še posebej ne za članice zveze NATO, ki jasno predvideva, da se pred vsako prerazporeditvijo opravi pogovor, pohvali dosedanje delo, razloži nove zadolžitve in preveri logistično stanje in družinske razmere. Pri nas pa: odločba in ukaz. Bodi tiho. Vzemi ali daj odpoved.

Našitek za bojno uniformo pripadnika 1. bataljona 52. brigade ljubljanske pokrajine TO. Avtor našitka v teh barvah sem bil jaz.
Po stalinistično–Kacinovi čistki so me prerazporedili v Ljubljano, v 1. bataljon 52. brigade v Šentvid, za namestnika poveljnika te enote, kjer so vojaški rok služili naborniki v drugem delu. Vsak dan sem se vozil iz svoje rojstne vasi na Kočevskem v Ljubljano – 85 kilometrov v eno smer – ker mi ob prerazporeditvi niso (kot bi po zakonu morali) ponudili službenega stanovanja. Nihče se ni vprašal, kako bo v teh pogojih funkcionirala mlada družina.

Polna usta so jih bila NATO standardov, kjer je pred vsako prerazporeditvijo običaj, da se navedejo vsi razlogi, zakaj nek kader potrebujejo drugje, predvsem pa se z njim pogovorijo o tem, kaj bo to prineslo, in kaj pripada tistemu, ki zaradi potreb službe odhaja drugam, ter njegovi družini.

Na cesti so me ustavili Kacinovi varnostniki, mi pobrali ključe in orožje ter mi izročili odločbo. To je bil njihov odnos do nekoga, ki je pustil srce, znoj in trud v enoti, ki je sploh omogočil njen nastanek, in ki je bila res pravi zametek Slovenske vojske – tiste vojske, iz katere bi morali črpati znanje, moč ter odlične kadre za vse druge enote SV, ki je danes (kot vemo!) zelo na psu.

Za medklic – v enoti OHI smo vsako jutro dvignili slovensko zastavo tako, da sta jo dva najbolj zaslužna vojaka tistega meseca prinesla, jo z nadetimi belimi rokavicami razvila (saj je bila po pravilih natančno zložena po vsakem spustu ob koncu delovnika). Ko sta jo počasi dvigovala na drog, je ta ritual spremljal zvok melodije iz trobente, ki jo je igral trobentač enote ali njegov namestnik, če je glavni manjkal.

To je bil vsakodnevni izkaz spoštovanja do države, domovine, zastave kot osrednjega simbola, do vseh Slovencev in davkoplačevalcev, ki so plačevali delovanje pripadnikov v enoti OHI, da bi bili kar se da izurjeni za obrambo države, če bi prišlo do morebitne agresije nanjo.

Usposabljali smo se tudi za posredovanje po morebitnih letalskih nesrečah na ozemlju Slovenije ali v posebnih okoliščinah ob naravnih nesrečah, kjer bi bilo udeleženih veliko žrtev. Nujno bi bilo potrebno posneti dokumentarni film o enoti specialcev OHI, ampak tega nima nihče v načrtu in najbrž tega ne bo – ravno zato, ker sem ji poveljeval prav jaz, major Troha, kasneje osovražen tako s strani leve kot desne politike. Disident režima, ki po letu 1990 ni propadel.

Ko sem leta 1994 prišel v novo enoto, kamor so me prerazporedili, sem bil šokiran. Enota je bila v razsulu, kar se tiče poveljujočih – okoli sto častnikov in podčastnikov – pa tudi pri podrejenih vojakih nabornikih so bile velike disciplinske težave.

Delalo se je zelo neprofesionalno in celo nečloveško. Poveljnik enote, kapetan bojne ladje in bivši pripadnik JLA mornarice, mi je dal dovoljenje, da saniram stanje. Odobril mi je, da dosežem ustrezen nivo znanja, usposobljenosti, izurjenosti in predvsem motivacije, reda in discipline.

Dobre navade in profesionalnost sem prenesel na ekipo poveljnikov, ki je po odhodu bleferjev postala operativna. Z zgledom so naprej prenašali nov način dela na nabornike. Stanje se je po nekaj mesecih tako izboljšalo, da v nadrejenem poveljstvu niso mogli verjeti, da incidentov ni več. Tudi vojaki so se drugače vedli – častniki in podčastniki so postali njihovi zavezniki, ne več nasprotniki ali celo sovražniki.

Vzpostavil sem odnose, ki so potrebni v primeru, da enota odide v vojno. Kar se tiče usposobljenosti, smo to lahko izvajali le v enotah, ki so imele materialno-tehnična sredstva. Žal pa je bilo že takrat očitno pomanjkanje nekaterih sredstev – domnevno zaradi pomanjkanja denarja – zato so naborniki domov odhajali pomanjkljivo usposobljeni.

Po ženevski konvenciji je vpoklic neusposobljenega vojaka v vojno zločin. Če nekdo ni nikoli bojno streljal z minometom, mu tega ne moreš vpisati v knjižico kot usposobljenost. V Kočevski Reki teh problemov nismo imeli.

V območju mojega vpliva sem poskrbel, da se je delalo profesionalno, strokovno in pošteno. V poročila nadrejenim smo začeli pisati realno – brez olepševanja. Poudarili smo, kaj ni narejeno s strani nadrejenih in kakšno je stanje glede opreme, usposabljanja in motivacije.

Zdelo se je, da poročil nihče ne bere – tudi tam, kjer je bila jasno zapisana negativna ocena usposobljenosti vojakov. Nobenih reakcij. Po Pravilih službe SV bi moral vsak nadrejeni v sedmih dneh odpraviti nepravilnost ali jo predati v reševanje višje.

Leta 1997 so enoto ukinili, češ, da primanjkuje kadrov in nabornikov. Medtem sem v Ljubljani po umiku tožbe dobil stanovanje, a sem zavrnil ponudbo državnega sekretarja Borisa Žnidariča za trisobno opremljeno službeno stanovanje, saj mi to po merilih ni pripadalo – nisem se pustil podkupiti.

Ponudili so mi poveljevanje novo združeni enoti iz dveh razformiranih, a sem zahteval, da samostojno odločam o kadrovanju in sredstvih. Odgovornost za vse, kar se zahteva, bi v celoti prevzel sam. Po nekaj dneh so mi sporočili, da nisem več kandidat za poveljnika. Postavili so me za namestnika poveljnika poveljstva, kjer je prevladoval kader iz 2. bataljona 52. brigade, znan po svojem "LAKO ČEMO" poveljniku – torej z ležernostjo, nezainteresiranostjo in ekscesi.

Ob delu sem študiral kadrovski menedžment na FOV v Kranju, a študija nisem končal, saj sem začel javno razkrivati kriminalna dejanja v vojski in na MORS.
Tistega leta, preden sem prišel v enoto, je umrl vojak. Nikoli se ni izvedelo resničnega vzroka smrti – uradno samomor. Poveljnik te enote je ob mojem prihodu napredoval v OVŠ in v Generalštab SV. Nadomestil ga je novi aparatčik.

Jaz pa sem se po prihodu, z dovoljenjem nadrejenega novega poveljnika, lotil ocene stanja, a so se začeli pritiski, mobing in šikaniranje – ker sem še vedno zahteval, da se anomalije nasploh v Slovenski vojski, ki so zadevale vse nas, odpravijo. Na moje pismo in analizo na 13 straneh s prilogami in dokazi ni odreagiral nihče.

Namesto da bi odpravili anomalije, so želeli odpraviti mene.

Opozarjal sem na kriminalne nabave – tudi orožja iz Izraela – brez testov in analiz. Kupovali so npr. 155 mm nesamohodne havbice, potem pa so na podlagi kupljenega orožja (stare šare!) pisali formacije enot. Slovenija nima niti kadrovskih niti materialnih resursov, da bi si lahko privoščila klasično armado.

Orožje je pobijalo naše fante. Ubijalo je tudi staro orožje JLA, ker ga niso redno preverjali z rentgenom ali ultrazvokom. Opozarjal sem pisno, a brez reakcije. Po tragediji so hlinili žalost.

S prevaro matere pokonjenga vojaka so izpeljali izvensodno poravnavo, dobila je sramotnih 10.000 evrov za umorjenega 19-letnega sila, ki je imel še vse življenje pred seboj. Tako marljiv, deloven in pošten mlad fant, jokala je cela Škofja Loka, ko se je zgodil pogreb.

Materi umrlega vojaka iz Škofje Loke sem pomagal vložiti kazensko ovadbo, a je tožilstvo pregon zavrnilo, v obrazložitvi pa navedlo tako neumne izgovore, da bi se krave smejale in se valjale po hrbtih, če bi slišale, česa so zmožni tožilci, ko ščitijo kriminal in kriminalce.

Časopis Dnevnik, 12. junij 2006:

»Na vadbišču Poček se je danes pri rednem usposabljanju vojakov 1/62. pehotnega bataljona iz Vipave zgodila nesreča, v kateri je umrl vojak. Dva sta bila ranjena. Nesreča se je zgodila pri streljanju s 120 mm minometi, pri čemer je prišlo do eksplozije.«

Slovenske novice in njihov pisun piše, da je šlo za staro strelivo, da se ščiti Kacina, ki je kot obrambni minister kupil staro šaro v Izraelu. Ali pa tudi staro strelivo, je povsem vseeno.
Ker skoraj dve leti nadrejeni niso ukrepali, sem leta 1997 o vsem obvestil javnost. S tem sem kot odkriti žvižgač tvegal izgubo službe, kariere in socialne varnosti – kar se je potem tudi zgodilo. V disciplinskem postopku sploh nisem sodeloval, ker sem 1. julija 1998 začel protest v vojaški uniformi pred parlamentom.

Iztok Podbregar, načelnik generalštaba, me je suspendiral, čeprav je sam priznal, da je kršil Pravila službe, ker ni ukrepal. Po istih pravilih pa je preganjal mene, ker sem obvestil javnost. V JLA sem živel načelo: »Kar dela moj nadrejeni, lahko delam tudi jaz.« Ko me je vodnik enkrat užalil z "marš u p.m.", sem mu odvrnil, naj gre on v tri p.m. Peljal me je na raport višje narejenemu, a se je na pol poti premislil, saj je vedel, kaj bo sledilo, ko bom povedal, kdo je koga nasadil najprej. Na koncu je do mene vzpostavil spoštljiv odnos.

Če načelnik generalštaba krši pravila, potem nima nobene moralne pravice, da to zahteva od podrejenih. Na vabilo na disciplinski zagovor sem odgovoril, da bom prišel takoj za tem, ko bo za kršitve odgovarjal tudi on in vsi njegovi predhodniki ter podrejeni, ki bi morali na moja opozorila in dokaze odreagirati, ker jih je k temu zavezoval zakon oz. Pravila v Slovenski vojski

V vojski demokratičnih držav pravila veljajo za vse. V Sloveniji pa veljajo le za navadne ljudi – svete krave pa za kršenje še napredujejo.

Protest je pred Državnim zborom je trajal od 1. julija do 17. decembra 1998. Vmes sem napisal knjigo "POJOČI MAJOR", v kateri sem predstavil in dokumentiral vse barabije dogajanja v Slovenski vojski. Ko bi morali organi pregona ukrepati po uradni dolžnosti, seveda niso. So pa lakaji režima potem mene spravili v montirane kazenske postopke, ki so trajali "reci in piši" pred sodišči 17 let, a o tem kasneje.

Leta 1999 sem Kučanu, tedanjemu predsedniku in vrhovnemu poveljniku zagrozil z gladovno stavko in takoj prejel ponudbo s strani Ministrstva za obrambo, da me zaposlijo v Upravi za zaščito in reševanje – seveda pod pogojem, da umaknem tožbo na Delovnem in socialnem sodišču.

Glede na to, da bi moja tožba prišla na vrsto šele čez štiri leta (saj sem leta 1998 poslal urgenco in so mi odgovorili, da so trenutno v obravnavi zadeve iz leta 1994), in ker sem imel brezposelno ženo, ki je še študirala, sem tožbo umaknil in sprejel zaposlitev z nižjo plačo uradnika, kjer mi nihče ni znal določiti niti ustreznega dela – verjetno zato, da ne bi videl, kaj so počeli tudi na tej upravi. Na Upravi za zaščito in reševanje.

Zaposlitev ni trajala dolgo, saj sem decembra 2000 – po objavi intervjuja v časniku Večer, v katerem sem spregovoril o napadu Janševih PARA-VOMOVCEV na najvišjega predstavnika ljudstva, poslanca državnega zbora – izginil neznano kam in sem veljal za pogrešanega skoraj pet mesecev.

Kljub temu, da na MORS niso vedeli (morda pa so?!), kaj se je zgodilo, so me promptno odpustili po petih dneh, ker se nisem pojavil na delu. Junija tistega leta sta me našla domačina – zvezanega za roke zadaj in noge, s podplutbami od udarcev, shujšanega, neurejenega, umazanega, zaraščenega kot Bedanca, mokrega od lastnega urina – ob cesti, v kanalu na Strmici blizu Logatca.

Policija sploh ni iskala izvršiteljev kaznivega dejanja protipravnega odvzema prostosti, niso zavarovali nobenih sledi, niti niso blokirali cest ali mejnih prehodov. Namesto tega so čez približno dva meseca zoper mene podali kazensko prijavo, češ, da sem lažno naznanil kaznivo dejanje ugrabitve, ki se po njihovo naj ne bi zgodila.

Če bi rekel, da ne vem, kaj se mi je zgodilo, ne bi bilo nobenega kazenskega pregona. A tako tudi ne bi spoznal, kako deluje režim, če štrliš iz sivega povprečja. Tožilec v šestih letih ni predstavil niti enega samega dokaza za svoje trditve. Po tej logiki sem sam sebe zelo profesionalno samougrabil.

Policija in tožilstvo sta zadevo namensko kvalificirala kot kaznivo dejanje ugrabitve (čeprav sem zgolj naznanil in opisal, kaj se mi je zgodilo), da so lahko pisuni v MS medijih lažje izvedli medijski linč in medijski umor – češ, da sem izvedel samougrabitev. Kako lahko človek sam sebe ugrabi? Se sam pretepe, sam zveže, se sam pripelje na kraj dogodka in se sam odvrže iz avtomobila v obcestni jarek?!?

Kaznivo dejanje ugrabitve je mogoče utemeljiti zgolj v primeru, če storilci po odvzemu prostosti žrtvi ali njenim svojcem kaj zahtevajo. V mojem primeru tega ni bilo. Primer bi lahko obravnavali zgolj kot protipravni odvzem prostosti.

A tega niso želeli storiti, ker so vedeli, da bi novinarji težje blatili svojo žrtev z neumnostmi, kot so "sam si je protipravno odvzel prostost" – ob čemer bi se krave smejale. Lažje je bilo kvalificirati zadevo kot ugrabitev, popolnoma zlonamerno, da so kričali iz vseh trobil "samougrabitev".

Tik pred koncem prvega montiranega sodnega procesa, ki je trajal celih šest let, je tožilec Šiška zadevo prekvalificiral v protipravni odvzem prostosti – ko je bil medijski umor že izvršen. Po mojem mnenju je bila to ves čas namera celotne zgodbe, ki jo je režirala posebna enota udbovske milice, takoj po mojem ponovnem javnem pojavljanju. Eden znanih funkcionarjev LDS je potem, ko so me že linčali, rekel nekomu: »Daj mir, če ne, te bomo pošlihtali kot Troho.«

Po moji vrnitvi v javnost so me kriminalisti zaslišali tudi v zvezi s terorističnim dejanjem PARA-VOMOVCEV, povezanim s podtaknjenim eksplozivom pod avtomobil najvišjega predstavnika ljudstva – poslanca Zmaga Jelinčiča. Potrdil sem zgolj tisto, kar so kriminalisti že vedeli – da so udeleženci dobili lažen alibi, zapisan v prirejeni stražarski knjigi brigade MORiS.

Obnovitve kazenskega postopka, ki je bil zaprt zaradi lažnega alibija, ni bilo. Je pa Janez Janša zoper mene vložil odškodninsko tožbo zaradi izjave v intervjuju v časniku Večer, da je on ukazal PARA-VOMOVCEM podtakniti eksploziv pod avtomobil poslanca. Seveda preko svojega neposredno podrejenega Krkoviča.

Ampak na naših sodiščih se dobi ali pa izgubi pravda. Sodnice resnica ni zanimala. Kriminalistov ni želela zaslišati. Janša je tožbo dobil. Takrat ni kričal, da so sodišča udbovska – kot vedno počne, ko se sam znajde na zatožni klopi. Ni govoril o krivosodju. Tedaj so mu »tovoriši« delali reklamo, da so ga predstavljali kot mučenika za desne in kot demona za leve.

Na sodišče je pripeljal lažnive priče. Hrbet mi je obrnil tudi moj najbroljši prijatelj, ki mi je (preden sem v javnosti povedal, kaj se je zgodilo) dal roko in zagotovil, da bo pričal po resnici.

Moral sem na lastne stroške objaviti izrek sodbe v časopisu Večer, plačati sodne stroške, stroške Janševega odvetnika Hribernika in odškodnino v višini milijon tolarjev. Tega zneska na koncu nisem plačal – po tem, ko sem Janši napisal vsebinsko zelo zanimivo pismo. A o tem morda kdaj drugič.

Režim me je moral diskreditirati. Tudi po tem sodnem procesu so me levi in desni mediji označevali za lažnivca, me polivali z najbolj smrdljivo gnojnico, saj je Gibanje OPS, ki sem ga ustanovil leta 2000 (takrat še kot Združenje za novo Slovenijo), začelo pridobivati vse več somišljenikov. To so ustavili z diskreditacijo mene kot akterja – z medijsko likvidacijo.

Kmalu zatem je nastala politična stranka Nova Slovenija (naključje???). Nato smo Združenje preimenovali v Gibanje OPS, potem ko smo od hčerke umorjenega idejnega avtorja gibanja, mag. Janeza Ščeka, pridobili vse avtorske pravice za delovanje pod tem imenom ter dovoljenje za uporabo njegovih idej in zamisli, zapisanih v knjigah Gibanje novega tisočletja in OPS – Drugačna politika in Duhovni preporod.

Mag. Janeza Ščeka so leta 1999 našli mrtvega na Šmarni gori, kamor je redno hodil meditirat in nabirat kondicijo, saj je želel uresničiti načrte, zapisane v teh knjigah. Z njim sem se osebno spoznal drugi dan mojega protesta pred Državnim zborom, ko mi je prinesel v branje svoje knjige.

A takrat sem bil tako zelo obremenjen sam s sabo in protestom, da nisem bil še sposoben razumeti, kaj točno želi. Pa tudi duhovno sem bil na prenizki ravni, da bi se zavedal, kakšno bogastvo je v njegovih knjigah. Potreboval sem nekaj let, da sem tudi sam duhovno napredoval, da sem začel razumeti, kaj je treba narediti in kaj predlaga Šček v svojih knjigah, ki je bil takrat daleč pred vsemi nami.

Vsebino ene od knjig lahko preberete v tej povezavi. https://gibanjeops.si/post/654832/knjiga-magistra-janeza-sceka-ki-je-temelj-gibanja-ops


Strategi podtalne titoistične organizacije, ki še vedno vlada Sloveniji iz ozadja, vedo, da če človek "smrdi", se mu nihče ne želi približati. Te metode totalitarnega režima dobro poznamo – žal se leta 1990 niso končale. Zdaj se izvajajo samo bolj na skrivaj.

Še posebej uspešno, kadar mediji sodelujejo z režimom in ne ščitijo žrtev, temveč tiranijo celo pomagajo izvajati. Medijska blatenja, laži, natolcevanja in klevete so še posebej boleče.

Montiran sodni postopek z brutalnim medijskim pogromom in zgolj zagroženo denarno kaznijo je trajal šest let. Tožilec – politični nameščenec – v tem času ni predstavil niti enega samega dokaza, niti indicev ne. Kljub temu se je pritožil na kar dve oprostilni sodbi, samo zato, da bi zadeva absolutno zastarala.

Časopisi so me kriminalizirali že vnaprej: Večer (Damjana Žišt): »Troha in Lončarič kmalu pred sodniki.« Načrtna kriminalizacija in postavljanje žrtve ob bok resničnim prestopnikom zakona, g. Lončarič je namreč sedel na zatožno klop, ker je tihotapil ljudi čez državno mejo. Nedeljski dnevnik: »Sojenje Jelinčiču in Trohi se bo kmalu začelo.« Slovenske novice: naslovnica »Kdo je majorju pral gate?« ali »Pela bo sodniška šiba, ker je Troha lagal o ugrabitvi.« “KRJAVELJ Z MULJAVE”, češ, da "je lagal in se je v času odvzete prostosti skrival nekje na Muljavi."

O oprostilnih sodbah niso poročali. Nekateri mediji sploh niso objavili, da sem bil dvakrat oproščen. Zato me še danes na spletu udbovski agenti zmerjajo z besedami kot so »kaj boš ti, samougrabitelj« in drugimi ostudnimi izpadi.

Režim mora ljudi prepričati, da sem lažnivec, celo kriminalec. Tako neuki državljani ne jemljejo resno mojih opozoril in predlogov za rešitev Slovenije. Če bi vedeli, kaj so v nekdanjem režimu počeli z disidenti, bi razumeli, da sem načrtno diskreditiran. Zakaj? Ker se bojijo, da mi bodo ljudje začeli zaupati.

Tudik psihiatru so me privedli, prisilno, in vsi veliki mediji so o tem poročali, niso pa povedali, da mi je psihiater LDS-ovec Slavko Ziherl pošiljal nezakonita vabila. Po zakonu me lahko na psihiatrično izvedenstvo vabi samo sodišče – s priporočeno pošto, pravnim poukom in jasnim obvestilom. Ziherl tega ni upošteval. Kasneje je postal podpredsednik LDS in namestnik ministrice za notranje zadeve Katarine Kresal.
Opravičilo Okrajnega sodišča v Ljubljani. Seveda mediji o tem niso poročali, tulili pa so iz vseh zvočnikov, ko so me zjutraj ugrabili miličniki in me peljali k psihiatru
Skušali so me prikazati kot neprištevnega, a se ni izšlo. Z izvedencem se nisem želel pogovarjati – samo vprašal sem ga, ali še vedno dela za UDBO – in s tem je bil pogovor končan. Mnenja ni bilo.

Nato sem bil šest let tarča montiranega procesa z grožnjo 1.200 € kazni. Angažirali so dermatologa, izmišljene priče, a sam Bog je poskrbel, da sta si dve sodnici upali soditi po dokazih – ki jih tožilec Šiška v vseh letih ni predstavil niti enega. A cilj je bil dosežen: diskreditacija, kriminalizacija, medijski umor – tipično za obravnavo disidenta.

Tisti, ki poznajo delovanje totalitarizma pred letom 1990, vedo: najprej diskvalifikacija, potem diskreditacija, nato medijski umor, na koncu pa še – če vse drugo ne uspe – fizična likvidacija. Danes poteka vse le bolj skrivoma. Obstajajo bolj sofisticirana sredstva. Tudi elektronska vojaška orožja za oddaljeno mučenje in likvidacijo.

V času protesta in montiranega procesa so na mojo bivšo ženo in njene starše izvajali psihični pritisk – agenti UDBE so me obrekovali, blatili in klevetali. Posledično je razpadel zakon. Socialna služba je nato poskrbela, da so mi preprečili vsak stik z mojo hčerko, ki me je takrat, pri sedmih letih, najbolj potrebovala.

Nobena moja pritožba na zlonamerne odločitve CSD-ja in Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve ni bila uspešna, čas pa je neusmiljeno tekel, medtem pa je žena – pod vplivom drugih – s pomočjo manipulacij hčerko Katarino vse bolj odtujevala od mene. Po razvezi sem imel pravico zgolj plačevati določen znesek preživnine, kar sem redno izpolnjeval. V pismih hčerki, na katera nikoli ni bilo odgovora, sem ji poleg tega še prilagal denar, da bi si lahko kaj kupila za rojstni dan ali kar tako.

V uvodu svoje knjige sem zapisal, kaj mi pomeni družina – da mi je sveta. In dobro so vedeli, kaj me bo najbolj bolelo. Z znanimi udbovskimi prijemi so naredili vse, da so mi zrušili družino in onemogočili kakršnekoli stike z mojo ljubljeno hčerko.

V to je bil vpet celoten udbovski socialni aparat s CSD Šiška na čelu, Ministrstvom za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ter Okrožnim sodiščem v Ljubljani. Izvršili so zločin nad otrokom in nad mano kot enim od staršev, ki sem imel edino pravico plačevati preživnino.

Razbojniki, ki jim niso sveti niti otroci. Kaj bi drugega pričakovali od tistih, katerih starši so med vojno in po njej pobijali cele vasi, celotne družine z otroki in nemočnimi starci ter starkami vred?!?

Leta 2001 sem se zaposlil v zasebnem podjetju City Express, potem ko me kot vrhunskega komercialista za prodajo knjig od vrat do vrat – kljub vrhunskim rezultatom z ekipo – v Mladinski knjigi niso hoteli zaposliti za nedoločen čas. Ponujali so mi le delo po podjemni pogodbi, kar je najslabša možna oblika zaposlitve. Spet je nekdo poskrbel, da se mi onemogoči redna zaposlitev.

Mreže ORGANIZACIJE so razpredene po vsej državi in daleč v tujino. Zaposlitev v City Expressu sem dobil, ker sva bila z direktorjem skupaj v vojni za Slovenijo in ker je po branju moje knjige prepoznal moje sposobnosti vodenja in motiviranja zaposlenih. V podjetju, kjer smo izvajali storitve hitrega prenosa pošiljk po Ljubljani, Sloveniji in občasno tudi v tujino, sem opravljal naloge vodje operative, kjer je bilo v najboljših časih pod mojim vodstvom 30 kurirjev, dispečerjev in drugih sodelavcev.

Kot motivator in pošten, kreativen vodja sem uspel sestaviti zmagovalno ekipo, ki je delovala homogeno, strokovno in popolnoma v korist strank ter podjetja. Dober glas se je hitro širil, saj je konkurenca postajala vse hujša.

Pet let sem opravljal izjemno stresno delo, saj sem bil odgovoren za vsako dostavo – tudi če je bila zgolj zamujena, sem to doživljal kot svojo odgovornost. Proti koncu tega obdobja so me iz Mladinske knjige znova poklicali in mi ponudili zaposlitev, ki je najprej nisem sprejel.

Sem pa delo opravljal popoldan – honorarno ali prek popoldanskega s.p. – ter ob vikendih, saj sem si ustvaril novo družino. S partnerko Andrejo II sva kupila stanovanje na Vrhniki in vsak tolar, pozneje evro, je prišel prav, da sva stanovanje dokončno adaptirala in opremila z nekaj boljšo opremo. Rodili sta se nama dve krasni in zdravi hčerki – ena leta 2004, druga 2008.

Ko mi je v City Expressu zmanjkalo dobre motivacije, saj je vodstvo na koncu »škrtarilo« pri nagrajevanju kurirjev – četudi so nekateri dobesedno krvavi pot potili v vsakem vremenu – sem se opravičil, saj mi je ta element za nagrajevanje najboljših zelo manjkal, in sem sporazumno odšel.

Še danes sva z nekdanjim direktorjem in lastnikom podjetja, gospodom Petrom, v dobrih odnosih. Nesebično mi je pomagal, tudi finančno, ter mi nudil prostore za vzdrževanje osebne higiene v času gladovne stavke leta 2014. Takrat je podjetje še delovalo na Gregorčičevi ulici v Ljubljani, v neposredni bližini Vlade, kjer sem takrat gladovno protestiral. Leta 2018 pa je podjetje zaprlo svoja vrata zaradi stečaja.

Ves čas sem bil in sem še vedno družbeno-politično aktiven. Civilna organizacija Gibanje OPS ima na svoji strani www.gibanjeops.si zapisane številne akcije, razkritja, škandale, zamolčane teme in opise oblastniškega terorja nad nemočnimi ljudmi. Predvsem pa razkrivamo prave vzroke, ki povzročajo vse to razdejanje v Sloveniji – samo s korupcijo izgubimo letno kar 4-5 milijard evrov.

Bratu sem za polovično ceno prodal svoj del domačije na Kočevskem. Vse, kar je pripadalo pokojnemu očetu in materi, sem mu odstopil že prej. Z denarjem, 37.000 evrov, sem skupaj s poslovnim partnerjem, ki je prispeval polovico zneska, ustanovil podjetje – po,tem, ko sem leta 2009 prenehal s prodajo knjig, ker nisem želel ljudi spravljati še v težji položaj. Kupovali so na obroke, ki jih pogosto niso mogli poravnati, zaradi česar bi sledil rubež. Ustanovil sem podjetje za odkup rabljenih plemenitih kovin po korektnih in konkurenčnih cenah, da ljudje ne bi nasedali oderuškim prekupčevalcem, ki so v času krize lomastili po Sloveniji.

A zgodil se je brutalen rop podjetja. In to ravno, ko smo porabili vsa obratna sredstva in je bila v sefu, »na varnem«, večja zaloga rabljenih plemenitih kovin, ki so čakale na švicarskega grosista. Po prodaji bi pridobili nekaj dodane vrednosti in zagnali nov, dvomesečni krog odkupov. Brutalen rop velike vrednosti je povzročil za več kot 100.000 evrov škode – vključno z nekaj naložbenega zlata. Sef, ki je bil osemkrat pritrjen z močnimi betonskimi vijaki na betonski steber, so izruvali in odnesli vsebino s sefom vred.

Policisti so se posmehovali – češ, da imajo ponoči do pet podobnih primerov. Če bi imeli zavarovanje, bi me morda celo obtožili, da sem okradel samega sebe. A zavarovanja ni bilo, ker je bilo podjetje še v začetni fazi, najemodajalec poslovnih prostorov pa ni želel prevzeti odgovornosti, saj ob 22. uri ni vklopil alarmnega sistema.

Zanimivo je bilo, da sta vlomilca vlomila v vse poslovne prostore drugih strank – le v prostore lastnika nista. Na to opozorilo kriminalisti niso reagirali. Kamere so zaznale dve silhueti, a posnetki menda niso bili dovolj kakovostni za prepoznavo obrazov.

Zanimivo je, da so na enako profesionalen način vlomili tudi v podjetje City Express, kjer so mi premetali vse omare, a niso odnesli ničesar, ker tam nisem imel nič uporabnega, dokumente pa sem hranil na varnem.

Tako je naša družina z dvema majhnima otrokoma ostala praktično brez vseh družinskih prihrankov od prodaje nepremičnine na Kočevskem, saj smo vse vlagali v razvoj podjetja in trgovinico na Vrhniki, ki jo je vodila moja partnerka. Trgovinica je ponujala materiale za umetniško ustvarjanje in izdelke umetnostne ter domače obrti pod imenom Zlata ptica.

Nato se je zgodil še en pogrom medijev, zaradi zadeve Vaskrsić, saj sem marca 2012 skupaj z 18 protestniki branil družino z majhnimi otroki pred deložacijo sredi zime zaradi 124 evrov dolga komunalnemu podjetju. Čut za soljudi, posebej za otroke in za krivice, ki se ljudem dogajajo, imam v svojih genih.

Lahko bi, tako kot večina, zamahnil z roko in skrbel zase, a sem kljub lastnim težavam tisti dan odšel v Litijo, da bi skušal mirno preprečiti oblastniško tiranijo nad nemočnimi. Šlo je za škandal, ki je bil načrtno zrežiran pred kamerami vseh velikih medijev, da bi v času globoke finančne krize ljudem poslali jasno sporočilo: plačujte položnice, sicer pridejo rubežniki in policija, ki vas brez usmiljenja vržejo na cesto. In nihče vas pred tem ne bo mogel zaščititi.
Ubijalski prijem, ki so ga uporabili name, je v ZDA prepovedan, ker so s takimi prijemi že preveč ljudi ubili – dovolj je ena napačna kretnja in človeku se zlomi tilnik. Foto: Slovenske novice
Zgodil se je nov montiran kazenski pregon z novim medijskim pogromom, v katerem so me predstavili kot nasilnega pojočega majorja, ki da brca policiste v glavo, da me iščejo detektivi, da me miri tožilka, skratka – da sem kriminalec. Nikoli mi niso očitali, da bi koga brcnil – le to, da sem se bolj aktivno uprl kot ostali protestniki. A vedelo se je, koga je treba politi z gnojnico, da ga bodo ljudje začeli dojemati kot "nebodigatreba". Poglejte si lažnivce.

Ironično je, da je bil v obeh primerih (Večer in drugi mediji) urednik Bojan Budja, ki je sicer pisal tudi o mojih razkritjih v Slovenski vojski.

Znova je bila zapisana laž: trdili so, da sem se izogibal sodni pošiljki, čeprav sem imel še tri dni časa za njen prevzem. Kaj pove takšna slika? "Kmalu boš v zaporu, major," je bilo sporočilo.

Vzporedno je tekel še en montiran kazenski proces na Vrhniki, ki se je začel z brutalno hišno preiskavo vpričo mojih mladoletnih otrok. Proces je trajal štiri leta, a se je že na prvem naroku leta 2014 izkazalo, da sem bil zlonamerno in naklepno obtožen zaradi domnevnega ponarejanja neke listine o izropanih slovenskih državnih bankah, ki je krožila po spletu.

Na koncu sem bil znova oproščen, eden od mladih tožilcev pa se mi je v preddverju opravičil in priznal, da za pregon ni bilo podlage, a je moral vseeno vztrajati pri obtožbi. Rekel sem mu, če bova to dala v sodni zapisnik. Tega ni želel, je pa po razglasitvi oprostilne sodbe zatrdil, da se na oprostilno sodbo ne bo pritožil in se tudi ni.

V predkazenskem postopku je pet oboroženih miličnikov – razbojnikov vstopilo v naše stanovanje na Vrhniki in vpričo dveh malih deklic brskalo po osebnih stvareh. Ukradli so oba računalnika in z njih pobrali vse podatke za več kot dve desetletji nazaj – vse fotografije, projekte, ideje, stike.

Celo Zlatarna Celje je kmalu po tem na trg uvedla izdelek, za katerega sem prepričan, da so idejo vzeli z mojega računalnika. Ko je nato moje podjetje ta izdelek samo ponudilo na trg, je Zlatarna preko odvetniške pisarne grozila s tožbo – češ, da smo jim ukradli idejo.

Po ropu smo podjetje za odkup plemenitih kovin preselili na Vrhniko, ker nas je najemodajalec na Škofljici – po ropu in izgubi zavarovanih sredstev – vrgel na cesto. Na Vrhniki smo dejavnost skušali nadaljevati v trgovinici moje partnerke, a je bilo po novem medijskem pogromu, v katerem so me znova označili za nasilneža, ki napada policiste in mu grozi pet let zapora, to nemogoče.

Hitro se je razvedelo, kdo ima trgovinico in odkupovalnico plemenitih kovin. Sledil je močan upad prometa in stigmatizacija ne le podjetja, temveč cele družine. Obe dejavnosti sta propadli, oba sva izgubila zaposlitev, že pred tem pa tudi štirje zaposleni.

Zaprite kriminalca Troho, uničite mu dobro ime, poslovno dejavnost in vsako možnost delovanja! Še koga tako obdelujejo, fizično in psihično? Veste, zakaj? Zaradi www.gibanjeops.si, kjer starim oblastnikom – Tito-istom, razdeljenim po letu 1990 na Kučan-iste in Janš-iste – nastavljamo ogledalo, ki ga hočejo razbiti. Žrtev pa sem seveda jaz – predsednik Gibanja OPS, edini, ki si je upal javno nastopati in širiti resnico.

Kaj je lahko razlog za takšno medijsko, policijsko, tožilsko in sodno tiranijo, če ne to, da sem aktiven državljan, ki objektivno kritizira podtalno, ljudem nevidno oblast? Sem živ dokaz, da se totalitarizem leta 1990 ni končal, temveč le preoblikoval v kvazi demokracijo. Dokler imate glavo sklonjeno, plačujete vse in molčite, imate mir. Tudi v odkrito totalitarni državi ste imeli mir – če ste bili pohlevna ovčica.

Pet let nazaj so me kar štirikrat izbrisali s Facebooka. Niso me blokirali – onemogočili so mi dostop do mojega profila. Tudi ko sem ustvaril nov profil, so ga agenti SOVE ali študenti FDV identificirali po vsebini in ga ukinili.

Zdaj sem sicer nazaj, a tako jaz kot Gibanje OPS sva v globoki senci. Kljub več kot 30.000 sledilcem naše objave vidi le nekaj deset ljudi. Zdaj imajo bolj sofisticirane metode. Pišeš, objavljaš, a te vidi pičlo število ljudi, kljub temu, da imaš preko 30.000 sledilcev.

Ker so bili pritiski med leti 2011–2014 na mene in mojo družino neznosni, sem začel gladovno stavko. Začel sem 9. junija 2014 in napovedal popolni medijski mrk kot odgovor na špekulacije, da sem v oddaji RTV SLO izgubil živce. V resnici sem načrtoval incident – da bi končno nekdo udaril po mizi. OPS so na RTV SLO morali povabiti, ker smo bili organizatorji referendumske kampanje o arhivih udbe – sicer nas ne bi nikoli povabili.

https://www.youtube.com/watch?v=JWaSy2pZ9DU

Morda se glede na propagando medijev in načrtno manipulacijo ljudi ne bi zgodilo nič, a tega seveda nisem vedel in nisem bil 100 % prepričan, da se ne bo zgodil spontan revolt od krize že vsega naveličanih ljudi. V zgodovini so kdaj taki primeri sprožili kapljo čez rob in so se zgodile velike spremembe, v večini žal tudi s krvavimi revolucijami.

Protestiral sem in motil vsakdanji mir nameščencev na Gregorčičevi, ko sem vsake toliko preko zvočnikov povedal, kar jim gre. To je trajalo do novembra 2014, tudi ko nisem več gladovno stavkal, da sem prišel k sebi, nakar sem odšel domov in se pripravljal na sojenje v zvezi z zadevo Vaskrsić, ker so mi še naprej grozili s petimi leti zapora.

Oblastnike sem z gladovno stavko spravil v kot, popustiti so morali, a ker niso gentlemani, so mediacijo izigrali, češ, crkni major, ti in tvoja družina. Medtem so me hoteli shiranega prisilno privesti že v času gladovne stavke na sodišče, a so si zadnji hip premislili (to nasilno privedbo pa bi morda javnosti prikazali mediji in so se bali, da bi se kaj sprožilo v narodu).

61. dan gladovne stavke, ko so me ob dveh zjutraj odpeljali z NMP vozilom na urgenco v ljubljanski UKC, so mi naslednji dan ponudili mediacijo. Sam minister Senko Pličanič je prišel do mene na Gregorčičevo, kjer so mi bile zadnje ure in so mi prinesli sporazum, da bomo izvedli mediacijo in izvensodni pobot.

Očitno so iz UKC Ljubljana sporočili ali pa so se agenti pozanimali, da gre za res, zato so tisti 61. dan poslali ministra za pravosodje Pličaniča, da je obljubil mediacijo in izvensodno poravnavo. Kar je odredila Vlada RS s sklepom. Da bo jasno, v stavkovnih zahtevah sem v začetku najprej primarno zahteval, da organi pregona postavijo pred sodišče vse, ki so v letih od osamosvojitve naprej opustili dolžna ravnanja na svojih položajih, ker niso preganjali storilcev hudih kaznivih dejanj, in sem naštel, v katerih primerih tožilci in preiskovalni sodniki niso opravili svojega dela.

1. Izginotje arhivskega in dokumentarnega gradiva UDBE.

2. Ilegalna trgovina z orožjem, ko je bila SLO pod embargom OZN.

3. Divje pri(h)vatizacije in tajkunizacije.

4. Ropanje naših bank.

Zdaj pa še na novo:

5. Pranje Iranske milijarde evrov v NLB

Šele podredno sem zahteval, da mi popravijo povzročeno škodo, ki so jo meni in družini povzročili že kot žvižgaču iz slovenske vojske in kasneje s tremi montiranimi sodnimi procesi.

A mediacijo so ves čas peljali s figo v žepu, javnosti so na koncu sporočili, da sta si nasprotni stranki tako daleč vsaka sebi, da dogovor ni možen. Niso pa ukinili nobenega montiranega sodnega procesa ali izvršbe, se opravičili za tiranijo, ponudili niso nobene odškodnine in ničesar, kar bi vsaj malce olajšalo nadaljnje življenje maltretirane družine.

NIČ. Jaz pa nisem mogel nazaj zaostriti gladovne stavke, čeprav sem rekel, da bom to storil, če bo mediacija prevara, ker bi glede na zdravstveno stanje – izčrpanost – v nekaj dneh, če ne celo nekaj urah, umrl.

Tega pa nisem imel namena. Že, ko sem šel v stavko, sem se zavedal, da imam otroke, ki bi ostali brez očeta, in sem sicer šel do točke, ki je bila hoja po robu, a sem vedel, da bodo morali popustiti, ker so strahopetci in se bodo bali revolta javnosti, če bi nekdo, ki ga javnost pozna in ve, da je aktiven, umrl.

Medtem pa so kar še naprej peljali montiran sodni proces v zadevi Vaskrsić in mi grozili s pet let zapora. Dodelili so mi popolnoma nesposobnega odvetnika, češ, da se ne morem braniti sam zaradi gladovne stavke, ki ni zahteval prekinitev sojenja, ker so mi sodili za isto stvar že drugič. No, odvetnika so na prvem naroku odvzeli, ker je sodnik ocenil (ker je tudi "zdravnik"), da se lahko branim sam.

V nobenem primeru sodnik ne more sam odločiti, ali je obtoženi sposoben se braniti sam! Za tako oceno mora angažirati izvedenca zdravniške stroke. Ker tega sodnik Srečko Škerbec ni storil, je kršil Zakon o kazenskem postopku, kar je počel potem še večkrat.

Tudi s tem, da na opozorilo mene kot obtoženega ni hotel slišati, da mi za isto zadevo sodijo že drugič, kar pomeni nezakonit kazenski pregon. Še naprej so mi grozili v še enem montiranem sodnem procesu z dvema letoma zaporne kazni na sodišču na Vrhniki.

Na prvem naroku novega montiranega sodnega procesa, decembra 2014, ko sem opozoril in zahteval, da takoj prekinejo to norost, že iz tega razloga, ker mi sodijo za isto stvar že drugič, nihče znova ni slišal, čeprav sem na to opozarjal že v predkazenskem postopku v ugovoru na obtožnico in v pismih nedotakljivim.

Kot obtoženi sem tudi v ugovoru na obtožnico opozoril, da mi sodijo za isto zadevo že drugič, na kar sem opozarjal na vsakem naroku javne glavne obravnave, ki se jih je zvrstilo oz. so jih ob vsakokratnem medijskem pogromu speljali kar 10.

Nikogar ni zanimalo dejstvo, zapisano tudi v Evropski konvenciji o človekovih pravicah in v Ustavi RS, da se nikogar ne sme preganjati ali mu soditi in ga obsoditi dvakrat za isto stvar. Namreč, zaradi domnevnega prekrška, da nisem izpolnil uradnega ukaza uradne osebe, sem bil že oglobljen in je bil prekrškovni postopek v zvezi s tem pravnomočno zaključen.

Zato se kazenski pregon v zvezi s tem sploh ne bi smel nadaljevati, ker tožilka ni ustavila prekrškovnega postopka, kar bi morala storiti potem, ko je morala po nalogu globoke države sprožiti kazenski pregon. Šele ko bi se kazenski pregon zaključil morda z oprostilno sodbo, se prekršek ne bi nadaljeval. Če bi se končal z oprostilno sodbo, pa bi lahko bil oglobljen po prekršku. Tako je prav, če padete v take postopke.

Kazenski pregon se je po sedmih letih tiranije končal, znova v navezi z zlonamernimi pisuni v medijih in agenti na družbenih omrežjih, ki so me blatili in polivali z najbolj smrdljivo boljševistično-fašistično gnojnico. Tožilka, ki je očitno po nalogu svojih gospodarjev s kršitvijo zakonov in Ustave sprožila zlonameren kazenski pregon, se je na sodišču pojavila samo na zadnjem naroku.

Vmes pa so si gluhe tožilke (kar pet jih je bilo!) podajale spis kot nogometno žogo, kar štiri so se izmenjevale na različnih narokih in niso slišale opozoril, da kršijo Ustavo in zakone, ker me preganjajo dvakrat za isto stvar.

Medijski pogrom pa se kar ni nehal. Znova laži in tožilka, ki se potem ni nikoli več pojavila, ker je provocirala in za medije natolcevala, naj se umirim, ko sem povsem mirno povedal, da mi sodijo že drugič za isto stvar, sicer dovolj glasno, da je slišala cela dvorana. Po končanem naroku sem jo kazensko ovadil zaradi žalitve, a nisem nikoli prejel ničesar v zvezi s tem kazenskim pregonom, da bi vedel, kaj se je zgodilo z mojo prijavo.

Znova diskreditacija, češ, nasilen je, prav je, da mu sodijo zaradi nasilništva. Tožilka z nalogo provokacije je rekla, naj se umirim popolnoma po nepotrebnem, saj sem rekel samo to, da mi sodijo dvakrat za isto stvar.
Tožilke pa zagotovo niso (ker so lene) predelale kazenskega spisa, da bi v nekaj dokumentih videle opozorila, da gre za nezakonit pregon zaradi kršitve načela NE BIS IN IDEM (prepoved ponovnega sojenja o isti stvari).

Ves čas je bilo popolnoma jasno in bi moral biti že zaradi nezakonitih in protiustavnih dejanj organov v Litiji takoj oproščen, kar je nedvomno povedalo Evropsko sodišče za človekove pravice, ki je deložirani družini Vaskrsić dosodilo 85.000,00 € odškodnine. To ste tudi vi plačali, ker gre vse iz ene davkoplačevalske vreče.

O tem si lahko več preberete na spletni strani Gibanja OPS. Menim, da mi pripada odškodnina za sojenje brez nepotrebnega odlašanja, saj je sodnik, ki je zamenjal prejšnjega, ki se je iz tega vročega primera izmuznil, zadevo za tri leta zaprl v predal, misleč, da bom tiho in bo tudi ta zadeva absolutno zastarala.

Pa sem urgiral, zahteval nadzor nad delom sodnika in dosegel rokovni predlog, kar pomeni, da je predsednik višjega sodišča določil 60-dnevni rok, marca 2019, v katerem je sodnik moral končati v predal zaprti primer.

Izvedel je še dva naroka in končal zadevo z zavrnilno sodbo, potem ko je tožilka z dopisom priznala, da je prišlo do kršitve enega temeljnih pravnih načel, ne bis in idem – prepoved ponovnega sojenja o isti stvari.

Razumi, kdor more. Po sedmih letih tiranije so spoznali, da so ves čas kršili Zakon o prekrških (11.a člen in Zakon o kazenskem postopku 10. in 372. člen). Odgovornost pa? Ko navaden in neprivilegiran državljan krši zakon, vemo, kaj sledi, ko ga zalotijo?

Tako skušajo vsakogar, ki ga označijo za protidržavni element, po novo - starih metodah psihično in socialno uničiti. Stalno je na vratih poštar z vabili, sklepi, izvršbami, s čimer brutalno zlorabljajo kazensko in prekrškovno pravo in seveda svoje uradne položaje.

Devet polnih fasciklov dokumentov se je nabralo, ves čas midva s partnerko doživljava tudi tiranijo s strani FURS-a. Zaradi medijskega pogroma nad mano je partnerka morala zapreti trgovino in svoj s.p., saj k “nasilnežu”, ki brca policiste v glavo, in njegovim bližnjim nihče ne hodi kupovati.

Zaradi nekaj sto evrov neplačanih prispevkov so ji poslali rubežnike na vrata, čeprav je hotela, ko je dobila zaposlitev preko javnih del, urediti, da bi dolg poplačala po obrokih. Namesto tega pa so točno na njen rojstni dan poslali rubežnike, da bi zarubili premično premoženje.

Po drugi strani pa si poglejte na spletno stran, kako je FURS Jankoviću zastaral nedavno kar pol milijona evrov. Zdaj pa se vsi na čelu s Komisijo za preprečevanje korupcije sprenevedajo in skušajo barabijo pomesti pod preprogo.
https://gibanjeops.si/post/836363/jankovicu-zastaralo-pol-milijona-davcnega-dolga-sprenevedanje-kpk-in-furs-skandal-

Meni so ves čas pošiljali kazni, ker sam sebi zaradi ropa velike vrednosti in medijskega pogroma name, ki je odgnal vse stranke, nisem izplačeval plač, saj podjetje ni poslovalo. Naložili so meni in podjetju kakšnih 15.000 evrov kazni zaradi sebi neizplačanih plač, čeprav sem jih redno obveščal, da so mi podjetje brutalno oropali in me medijsko povsem diskreditirali.

Pa tudi, da podjetja ne morem spraviti na zeleno vejo, ker za poslovanje v tej dejavnosti potrebuješ obratna sredstva, ki pa jih nimamo, saj s 100.000 evri izgube v bilanci nobena banka ne da niti premostitvenih sredstev.

Kljub temu pa sem razvijal inovativni ekološki izdelek, ki sem ga nameraval leta 2019 predstaviti trgu, da bi dobil investitorja ali več njih, a je bil pritisk s strani FURS, inšpektorice Ines Đonlić in vodje FURS Ljubljana Zlatka Alibegovića tako neznosen, da sem za družinsko podjetje razglasil stečaj in ga zaprl.

Potem so mi na SPIZ-u za čas, ko si nisem izplačeval plač, ukradli še tri leta delovne dobe, čeprav sem v podjetju delal. Tako imam zdaj namesto 40 let le 37 let delovne dobe.

Za nameček sta nama ruska banka SBERBANK D.D. za Miklavža 2018 prekinila kreditno pogodbo za leta 2006 kupljeno stanovanje na Vrhniki s kreditom v švicarskih frankih in sprožila izvršbo na dve nepremičnini. Stanovanje na Vrhniki in hišo staršev partnerke v Ajdovščini, ker anuitete niso bile v celoti mesečno poravnane (namesto 700 evrov sva plačevala 500 evrov na mesec dve leti), saj je po zvišanju tečaja valute SCHF mesečna anuiteta poskočila za 200 evrov. Pa še to sta pomagala plačevati starša.

Izvršba še vedno poteka, čeprav se ve, kaj se dogaja okoli najetih kreditov s strani med 16.000 in 20.000 kreditojemalcev v Sloveniji, in kakšno stališče je do tega že zavzelo Evropsko sodišče za človekove pravice. Banke so ravnale nepošteno, ker so kreditojemalce kljub temu, da so vedele, kaj se bo s tečajem švicarskega franka zgodilo, izpostavile neomejenemu tveganju. Seveda črnega možnega scenarija, ki se je potem v resnici zgodil, niso predstavile nobenemu kreditojemalcu.

Posebna zgodba, v kateri sem po svojih najboljših močeh kot motor sodeloval več kot dve leti, od januarja 2016 do konc leta 2018, je Peko kooperativa, ki je nov zločin v tej državi in šolski primer, kako mafija onemogoči vsakogar, ki ni na njihovi liniji.

Samo mimogrede: ko je šla v stečaj Mura d.d., je kmalu za tem “velika podjetnica” brez najmanjših težav ustanovila AHA Mura d.o.o., pridobila od svojih pajdašev tovorišev šest milijonov evrov in ponovno naplahtala delavce.

Kaj se je dogajalo z enim od zelo perspektivnih projektov PEKO kooperativa z.o.o., pa si lahko preberete na www.pekokooperativa.si. Ekološko, trajnostno in v krožno gospodarjenje naravnan projekt, ki ne škodi ljudem in naravnemu okolju. Z razpršenim lastništvom inovativne kooperative ali zadruge, ki v svojem poslovnem procesu nikogar ne izkorišča, dodana vrednost pa se deli po tretjinah zadružnikom, zaposlenim in za razvoj.

Slovenija je na repu pri razvoju zadružništva v Evropi, čeprav se je v razvoj tovrstnega gospodarstva vložilo milijone evrov, a seveda ljudem, ki so na liniji tovorišev in so mojstri za pretakanje javnih sredstev v zasebne žepe.

Tudi o tem obstaja analiza, ki smo jo naredili v Peko kooperativi, narejena na podlagi dejstev in dokazov ter poslana tudi takratni vladi Marjana Šarca, ki je pobudo za sestanek na temo Peko kooperative in dogajanja na področju zadružništva gladko ignoriral.

Nekateri agenti udbe špekulirajo in natolcujejo, kako sem opeharil vse, ki so vložili v večini po 20 evrov v zadrugo. Kdor pa ve, kako se spravi en par čevljev do serijske proizvodnje, pa tudi ve, da 80.000 evrov za en par ni dovolj. V primeru Peko kooperative gre za štiri pare v vseh potrebnih številkah in z vrhunskimi ekološkimi materiali, po lastnih zamislih oblikovanih čevljev.

Poleg tega se je postavilo vse, da bi se proizvodnja in trženje vrhunskih eko čevljev lahko začelo in razvilo skladno s postavljeno vizijo in poslovnim načrtom. Ves denar zadružnikov je bil skrbno porabljen, da smo podjetje iz nič in kljub vsem zmetanim polenom pod noge, postavili na noge. Preberite preko te povezave www.pekokooperativa.si v novicah, kaj se je dogajalo in kakšne vse barabije so izvajali, da ne bi uspeli.

Namerno si družina trga od ust, da plačuje 100 evrov za vzdrževanje in gostovanje spletne strani, da se ve, kako delajo razbojniki, ki onemogočajo pošteno delo.

Se vam zdi možno, da bi kogarkoli prinesel naokoli? Ko so mi ravno v času, ko sva s partnerko garala od svita do pozne noči, da je nastalo, kar je, prišli rubežniki po osebni avto, ki sem ga imel na leasing še na prejšnje podjetje, banka pa nama je prekinila kreditno pogodbo in so se rubežniki izmenjavali na dvorišču? Mar si ne bi vsak kradljivec poplačal vse obveznosti, ko bi prišel do denarja vlagateljev?

Za Peko kooperativo je v fasciklih za vsak izdatek verodostojna listina, računi, pogodbe, fakture itd. Kdor želi, lahko vedno ob predhodni najavi pregleda vse izdatke in prihodke o poslovanju družbe, ki ji je Okrožno sodišče v Ljubljani, kjer so mi sodili v montiranem sodnem procesu sedem let, v začetku leta 2018 prepovedalo delovati pod imenom Peko kooperativa, ker naj bi zlorabljali blagovno znamko Peko, ki je bila že dve leti v likvidaciji.

Očitno so Peko kooperativo vpisali namenoma v sodni register brez pritožbe stečajne upraviteljice Peko d.d. Tadeje Tamše, da je potem tožila, tožbo dobila in so pri tem naslali še pravdni stroški v višini 10.000 evrov, da so to ljudsko zadrugo pokopali tudi finančno, četudi bi spremenila svoje ime.

Potem so se vsi sprenevedali in zavračali zahtevke za povrnitev škode, ki je nastala zaradi sodne zmote oziroma pomote pri vpisu v Sodni register. V pritožbah in zahtevku je bila priložena sodna praksa iz EU, ki dokazuje, da če sodišče po pomoti vpiše subjekt v sodni register, napako prizna in poplača nastalo škodo država.

Oni pa trdijo, da se niso zmotili, po drugi strani pa dajo prav podjetju v stečaju oziroma stečajni upraviteljici, ki naj bi ščitila interese propadlega podjetja, da ne bi kdo pod podobnim imenom nadaljeval 113-letno tradicijo našega najstarejšega čevljarja.

Na sodoben, naravi in človeku prijazen način, kar je nekaj povsem drugačnega, kar se gre Alpina, ki je po naročilu mafije morala za 100.000 € kupiti blagovno znamko Peko, ki je sploh ni uporabljala, ampak so se šli nekaj pod blagovno znamko Peter Kozina, ki je skoraj nihče ne pozna.

Je bilo kaj narobe z nakupom, da na predstavljenih čevljih - prototipih ni značilnega ali posodobljenega loga PEKO? No, pred dvema letoma je DUTB prodal Alpino češkemu kupcu, ki ga zanima samo športni del tega našega zadnjega čevljarja. Zdaj je s Pekom konec, zagotovo. Namesto, da bi se Slovenija proslavila doma in po svetu s kooperativo, ki bi sčasoma postala multinacionalka. 

Ampak veje pozitivna energija iz teh čevljev. Edina pridobitev, ki jo je Ladislav Troha pridobil od tega dela za Peko kooperativo, sta dva para čevljev. Katera nosi že od leta 2018 in sta še vedno oba para čevljev odlična, Oliver in Bledior, sicer v črni barvi. Para sta na probi, ker je bila to t.i. nulta serija, še dva, trije popravki in bi bili čevlji za vse trgovinske police po svetu. Ampak ne, bolje, da so mojstri čevljarstva iz propadlega Peka končali na Zavodu za zaposlovanje. 

Poglejte na spletni strani www.pekokooperativa.si, da so se oglasili trgovci, ki imajo svoje trgovine po vsem svetu in so želeli naše čevlje uvrstiti v svojo ponudbo. Njihove cene so od 500€ naprej in naši čevlji sodijo v to skupino. Od te dodane vrednosti bi lahko začeli delati tudi čevlje nižjega cenovnega razreda za slovenski trg.

In prišla je korona plandemija. Že 23. aprila sem povedal, da gre za KORONA PLANDEMIJO – PREVARO. V videu, posnetem 21. aprila 2020, sem tudi izrekel, da so se globalisti ustrelili v koleno, ker se bo človeštvo prebudilo. Video si lahko ogledate.



Vse videe o dogodkih v organizaciji Gibanja OPS, katerega začasni predsednik sem, si lahko ogledate TUKAJ. Naj ne bo pozabljeno, da smo v Gibanju OPS – članice in člani ter tudi tisti, ki so samo čutili z nami – razdelili po Sloveniji zagotovo več kot 200.000 letakov, da ljudje ne bi nasedli cepilski propagandi. Organizirali smo vsaj 100 javnih zborovanj in javljanj v živo, da smo opozarjali ljudi, naj ne nasedajo propagandi MS medijev, politikantov in prodane stroke.

Zgodil se je tudi poskus umora, a sem tudi ta napad preživel. Očitno so stari oblastniki že prešli v fazo, ki gre po vrsti: diskvalifikacija, diskreditacija, medijski umor, in če to ne zaleže, fizična likvidacija. Poskus jim je spodletel, ker imam očitno Božjo zaščito in moram načrt OOPS speljati do točke, kjer bo slovenski narod osvobojen, da bo potem vse steklo v očiščenje in preporod.

Večina mojega dela – vsaj 80 odstotkov – je objavljena na dveh spletnih straneh: www.gibanjeops.si in spletni strani Gibanja ops na Facebook-u. Sem soavtor VIZIJE SLOVENIJA 2030 in Osvobodilnega programa narodne enotnosti OOPS – Osvoboditev, Očiščenje in Preporod Slovenije ter nove Temeljne družbene pogodbe, katero sem napisal v osnutku sam. Drugo branje in dopolnitve pa smo na dveh srečanjih letos opravili sodelavci, sodelujoči v Gibanju OPS in trije zunanji člani.

Večkrat sem dejal: »Ni moje zmage, če ne bo zmage mojega ljubega slovenskega naroda.« V predzadnjem videu sem prisegel, da zaupanja ljudi nikoli ne bom izigral.

To je življenjska pot enega izmed nas – nekoga, ki mu ni vseeno, v kakšni državi in družbi živi. Vsega, česar sem se lotil v družbeno dobro, so tisti, ki imajo namesto smisla za gradnjo velik smisel za rušenje, vztrajno rušili. Moje delo in delo sodelavcev so zrušili ali pa stalno poskušajo zrušiti. To se dogaja vse od leta 1994, ko sem se javno uprl, ker sem bil s kadrovsko čistko premeščen.

Padla je Specialna brigada Moris – moja enota s 120 usposobljenimi specialci – Odred za hitro intervencijo OHI. Padla je enota 1. bataljona 52. brigade SV v Šentvidu pri Ljubljani. Padla je tudi 2. bataljonska enota, ki sem ji postavil diagnozo akutne bolezni in predlagal zdravljenje.

Konec koncev je padla tudi Slovenska vojska. Zakaj? Ker niso upoštevali mojih opozoril kot odkritega žvižgača. Namesto tega so udarili po meni, da so lahko nemoteno ropali in rušili vse, kar je bilo dobro narejeno. Rušili so in zrušili Peko kooperativo – poskus, da bi na pogorišču Peka, ki so ga po 113 letih uničili, naredili zgledno delavsko zadrugo. Ta bi lahko postala model za mnoge podobne zgodbe in bi Slovenijo na področju zadružništva postavila na evropski zemljevid uspešnih držav.

A raje imajo uvoz plastične kitajske obutve, ki zastruplja narod in okolje. Ko so ugotovili, kdo je pobudnik postavitve Peka na noge, so začeli rušiti že s prvim prispevkom najbolj gledane komercialne televizije. Ves čas rušijo Gibanje OPS – z diskreditacijo, kriminalizacijo mene kot osrednjega akterja, kaznimi in globami, ko se le kje javno pojavimo.

Sem človek gradnje – tega sem se naučil že kot otrok, ko sem očetu pomagal pri gradnji vsega, kar smo si zadali doma in na državnem posestvu. Nekateri objekti še danes stojijo, med drugim tudi stanovanjska hiša v Starem Logu pri Kočevju, ki smo jo zgradili sami v nekaj letih.

Nekateri pač imajo smisel za rušenje – in ti ljudje so danes na odločilnih mestih v državi. Rušijo, pokradejo, razprodajo za provizije, sprivatizirajo. Psi lajajo, karavana pa gre naprej – z vedno novimi krediti na račun obubožanega naroda in novimi aferami. Milijarde pa se stekajo v žepe goljufov, roparjev in kleptomanov, povezanih z ORGANIZACIJO. Od leta 1991 smo Slovenci izgubili že več kot 200 milijard evrov kapitala – zgolj zaradi korupcije, ki jo je mogoče izkoreniniti v nekaj mesecih, odgovorno trdim.

Se vprašate, od kod mi toliko energije? Zakaj se ne obrnem stran kot večina in poskrbim le zase? Gre za otroke in vero, da je Slovenija lahko drugačna – ustvarjena po meri delovnega in poštenega človeka. To sem kot osrednji avtor razdelal v Viziji za Slovenijo.

V tej knjigi si lahko preberete načrte, ki jih bomo uresničili, ko boste tudi vi spoznali, da to, kar se dogaja, škoduje vam in vašim otrokom. Z združeno voljo in malo truda lahko ustvarimo drugačno prihodnost – v dobro vseh.

Nimam sovražnikov. Tisti, ki naj bi to bili, so moji najboljši učitelji – učijo me, kaj jaz ne smem nikoli storiti sočloveku. Sovraštva ne poznam, čutim sočutje. Zahvaljujem se tudi tistim, ki so me s svojimi dejanji – tudi zlimi – spodbudili k stalnemu učenju. Neformalno se izobražujem vsak dan.

Naučil sem se tudi stvari, ki jih nobena fakulteta ne more naučiti – znanje sem črpal iz oceana ljudskih modrosti. Zavedam se, da človek začne pravilno delovati, ko spozna, kako zelo malo ve. Učim se od drugih, iz knjig, iz virov na spletu. V vseh pravnih bitkah v 17 letih montiranih sodnih procesov sem zmagal – tako rekoč brez odvetnikov. Preučil sem zakone, Ustavo, mednarodne pakte in sodno prakso ESČP.

Vse, kar sem se naučil, sem delil z drugimi – pomagal sem ljudem, ki so me prosili za nasvet. Ogromno časa in denarja sem žrtvoval, ker verjamem, da se vsako dobro delo poplača. Vzgojen sem bil po diamantnem pravilu: »Ravnaj z drugimi tako, kot bi želel, da bi drugi ravnali s tabo.«

Tako skupaj z Andrejo, mojo ljubo partnerko in prijateljico vzgajava tudi najine otroke. Če je leta 2002 ne bi spoznal, bi bilo moje delo veliko težje. Ogromno je prispevala – raziskovala je skrito literaturo, brskala po arhivih, izgorevala pri delu za Peko kooperativo. Je steber doma in v boju za skupno dobro. Sva tandem, ki verjame, da se bo trud poplačal, ko bo narod svoboden.

Zanimajo me vsa področja življenja. Ko naletim na problem, ki ga ne razumem, se podučim – zakopljem se v literaturo, vprašam strokovnjake, iščem odgovore, se učim, da sem lahko kompetenten sogovornik.

Ko doživljam napade oblastnikov, se spomnim, kako so šli skozi ogenj tudi drugi aktivni ljudje v zgodovini. Stari rek pravi: »Najprej se bodo iz tebe norčevali, potem se bodo borili proti tebi, nato boš zmagal.« A brez zmage slovenskega naroda tudi moje zmage ni.

Prepričan sem, da lahko pridemo do drugačne države – takšne kot smo si jo želeli že leta 1990 – s svobodnimi mediji, odprtim dialogom in najboljšimi ljudmi na pravih mestih. Ljudmi, ki jih odlikujeta poštenje in srčna kultura. Samodržce moramo zamenjati z mehanizmi neposredne demokracije – s podaljšano roko ljudstva, s srčnimi in strogo odgovornimi in kompetentnimi strokovnjaki.

Vsako nasilje – psihično ali fizično – bi bil konec slovenskega naroda. Nova državljanska vojna bi bila konec. Če jim uspe zanetiti nasilje kot so ga v Jugoslaviji, bo to zadnje dejanje genocida, ki se izvaja nad nami – z depopulacijo, z nevarnimi substancami, z množičnim naseljevanjem tujcev.

To sem jaz – major, častnik Slovenske vojske, ki je imela priložnost postati resnično slovenska, a so jo zrušili tisti, ki niso prenesli poštenosti in strokovnosti.

Tudi v Slovenski vojski je glavni problem negativna kadrovska selekcija. Rušijo slovensko državo kot so zrušili Slovensko vojsko. Kako dolgo boste Slovenci še potrebovali, da dojamete prevaro? Leta 1990 so se razdelili na kučaniste in janšiste, da so razdelili narod, in mu tako lažje vladali ter ropali sadove dela mnogih generacij.

V knjigi Pojoči major sem leta 1998 napovedal kolaps Slovenske vojske – in zgodil se je. Zdaj napovedujem kolaps slovenske države. Ne zato, ker sem mesija, temveč ker imam ohranjeno zdravo kmečko pamet, logiko in čut za pravičnost.

To sem pridobil in razvil v 30-ih letih neprestanega dela v naravi in boja za resnico, pravico, svobodo in dostojanstvo. Pa tudi iz redkih iskrenih zmag, ki sem jih dosegel skupaj z ljudmi, ki jim ni vseeno. Naučil sem se sprejemati poraze, ponižanja, izdaje in laži. Tudi tisti, ki danes še ne razumejo mojega poslanstva, ga bodo nekoč razumeli, saj bo čas pokazal, kdo je bil na pravi strani zgodovine.

Čeprav mi nikoli ni bilo lahko in čeprav sem bil mnogokrat na robu preživetja, se nikoli nisem vdal. Vedno sem našel moč, da sem šel naprej. Ne samo zaradi sebe, temveč predvsem zaradi najinih ljubih otrok, družine, slovenskega naroda in zaradi ljubezni do resnice in trdne vere v svetlo prihodnost tega naroda.

Zato danes, ko se svet nagiba v brezno kaosa, ko se vrednote sesuvajo in ko je laž postala norma, ostajam pokončen in neomajen. Z dvignjeno glavo in čistim srcem še naprej govorim, kar je res, opozarjam na prevare, razkrivam zarote in pozivam ljudi, da se prebudijo, da stopimo skupaj in zgradimo nekaj novega, boljšega.

Ni pomembno, kako me danes imenujejo – za nekatere sem ekstremist, za druge zarotnik, za mnoge pa le človek, ki si je upal reči "ne" sistemu laži in pokvarjenosti. A tisti me zares poznajo, vedo, da sem iskren, srčen in predan svojemu poslanstvu.

ZA SVOBODO IN ZMAGO SLOVENSKEGA NARODA, KI GRE ZDRUŽEN IN ENOTEN PO POTI RESNICE V SVETLO PRIHODNOST.

Nisem idealen kot nihče med nami ni. Sem samo človek z napakami in dvomi, tudi strahovi, a znam vse to premagati in pravijo, da imamo to redki. Pogum in voljo ter vizijo za svetlo prihodnost. Sem, pravijo, bojevnik duha in luči v času, ko tema preži za vsakim vogalom. Trudim se in trudil se bom še naprej, a še enkrat, MOJE ZMAGE NI, ČE NE ZMAGAM SKUPAJ Z MOJIM LJUBIM SLOVENSKIM NARODOM.

Ta zgodba ni samo moja, je tudi zgodba vseh vas. Je zgodba o meni, človeku, ki se nisem uklonil, niti zlomil, ko je bilo najtežje. O meni in vas, ki verjamete, da je mogoče ustvariti pravično družbo, če le dovolj dobrih in poštenih ljudi zbere pogum in stopi skupaj ter uresniči, kar je zapisano v VIZIJI in načrtih.

In zato se ta zgodba ne konča tukaj. Nadaljuje se z vsakim človekom, ki je pripravljen prevzeti odgovornost, pogledati resnici v oči in začeti graditi novo, drugačno, veliko boljšo prihodnost.

Za vse nas.

ZDRUŽEN IN ENOTEN NAROD, KI VE, KAJ JE TREBA NAREDITI, IN VE, KAM ŽELI PRITI, VEDNO ZMAGA. ENOTNI SMO SLOVENCI NEPREMAGLJIVI!

Kaj je treba narediti, pa v zadnjem, XII. poglavju.

HVALA ZA SODELOVANJE.

Pa še za vse, ki se morda želijo postaviti v vrsto, da bi me tožili:

Meglena leta

Minila sta pomlad, poletje, megle
jesenske so na nas zlovešče legle
in v njih zavetju se rede podgane
cvete zlorabe, čistke in šikane.

Kdor dvigne glas, ki meglo naj ustavi,
njegov je glas vpijočega v puščavi,
če pa preveč globoko v meglo seže,
ušesa njenih varuhov doseže.

Nič čudnega, da častivredni Bruti
sklenili so postreči mi peruti,
tako kot vsem, ki jim je do poštenja,
računov čistih, žlahtnega življenja.

Na koncu, ko odpel labodji spev sem,
si brusit topi kljun ob trdo cev grem;
besede niso jih ganile,
le kljuna rane bodo se gnojile.

Vsi, ki zato bi radi me tožili,
postavite se v vrsto; kdo vas sili,
da bi tatovi s tožbami služili,
v zameno dušo Satanu pustili?

A vi prijatelji, ki ste mi zvesti,
in mnogi, ki ste znašli se na cesti,
le pot okljofutanih je res častna,
kot je sramotna ureditev kastna.

Pomilovanja vredne veličine,
ki druge gledajo z neba višine,
nabrekle kot meduze so strupene,
na suhem vsaka splahne, nima cene.

Le tega ni mogoče razumeti,
kdo to vzdržuje, da se vsi zapleti
kljub vsem dokazom le njim v prid končajo,
ki se potem še bolj z ljudmi igrajo.

Kam naša ladja po tej megli pljuje,
kdo jo krmari in kdo ukazuje,
mar tisti, ki smo jih za to izbrali,
da potnike bi varno prepeljali?

A v podpalubju nekaj cvili, škrta,
ni vstopa vanj, vsa vrata so zaprta,
posadka se prozorno spreneveda,
odveč je vsaka pametna beseda.

Zapiha veter, da preženeš meglo,
posije sonce naj v podganje leglo,
naj rjovejo vampirji in se cvrejo,
naj ljudje mirneje v prihodnost zrejo!

Tomaž Petauer

https://www.youtube.com/watch?v=Pja9sPNu9Rk