V Wikipediji vse dobro o Krambergerju, seveda pa ne piše, da je bil član tajne politične policije UDBE. Pa tudi ne, da ni patentiral nobene iznajdbe, kar se tiče dializnih aparatov. V knjigi Resnica o Krambergerju avtorja Vlada Pavea piše tudi:

Seveda pa kljub tem razodetjem nesojenega očeta slovenskega naroda v knjigi, ki je nastala v pogovoru z avtorjem v trenutkih slabosti oziroma zanj značilne sle po publiciteti, nekatere stvari okoli Ivana Krambergerja še vedno ostajajo v svetu skrivnosti. Ob tem, da ga pričujoče delo prikazuje najbolj iskreno doslej, in to v luči dobrotnika zase, torej kot človeka, ki je zahvaljujoč prirojenemu geniju največ zaslužil prav na račun tistih, ki so mu pripomogli k lažnemu svetniškemu sijaju, ostajata v polju špekulativnosti še vedno dve izjemno bistveni vprašanji.

Prvo je nedvomno mentalno stanje Ivana Krambergerja, ki naj bi ga – po sicer nepreverjenih, a zelo zaupljivih virih – v ZR Nemčiji upokojili zaradi psihičnih težav. Nič manj pa ne bo pomembno razkritje, kaj (če sploh!) in na kakšen način je patentiral ta priučeni dializni tehnik, ki ni nikoli pokazal nobenega certifikata o svoji tovrstni strokovni usposobljenosti (Kako se je izobrazil, če je bil nepismen, sploh v Nemčiji, pripomba avtorja). In zatem bo potrebno seveda najti natančen, zanesljiv in preverjen odgovor na vprašanje, kako mu je uspelo dobiti denar za njegove „izboljšave“.

Glde na to, da je Ivan Kramberger napisal menda kar 10 knjig, v knjigi gospoda Pavea Resnica o Krambergerju piše tudi, da mu je prvo knjigo Trnova pot pisal g. Srečko Lukovnjak, ki je bil v njegovem gostišču zaposlen kot natakar. Potem je Krambergerju celo grozil z odvetnikom in tožbo, ker mu za to delo ni nič plačal, 60% knjige pa je Kramberger objavil dobesedno tako kot jo je napisal g. Lukovnjak.

Povedal je še, da mu je naslednjo knjigo napisal en študent iz Maribora, za ostale pa ne ve, kdo mu jih je napisal, sam jih zagotovo ni, ker je bil skoraj povsem nepismen. Ker se je Kramberger preizkušal s pesnenjem, je iz knjige gospoda Pavea vidno, da mu je knjigo s pesmimi uredil kar sloviti pesnik Tone Pavček, ki ste ga v tem delu že spoznali kot tistega pripadnika UDBE, ki je prebral Majniško deklaracijo na Kongresnem trgu leta 1989. Torej so si udovci med sabo pomagali.

In seveda neverjetno je, da izumitelj Kramberger ni v nobeni svoji knjigi objavil dokaza o svojih domnevnih patentih, kar bi, če bi imel patentne listine nemšlega patentnega urada to nedvomno storil. Ampak po mojem prepričanju je morala UDBA, ki je imela tudi ogromno nakradenega denarja v črnem fondu opravičiti velike donacije Ivana Krambergerja naokoli, kimu ga je dala, da so ga zgradili kot dobrotnika z Negove.

V knjigi so zapisane sočne izpovedi poštenjakoviča Krambergerja, od tega, da je imel tudi pet žensk naenkrat, da jih je zadovoljeval, tudi zelo stare v Nemčiji za denar. Da je že kot dimnikar samo pisal račune, storitve pa sploh ni opravil in se je s tem še hvalil, češ, da se je pač znašel. In znova noben MS medij o tej knjigi z naslovom RESNICA O KRAMBERGERJU avtorja Vlada Pavea ni črhnil niti besede.

Sicer pa je UDBA svojega sodelavca promovirala kot izumitelja in dobrotnika že veliko prej, preden ga je lansirala, da je dajal občutek, kako je v Slovenijo prišla svoboda, da lahko vsak vaški posebnež prireja javne shode, kandidira za predsednika Slovenije in igra ljudskega tribuna.

Torej za udbovske slovenske časopise ni bil samo dobri človek iz Negove ampak že veliko prej tudi dobri človek z Duisburga.

Leta 1994 je Kramberger dobil od SZDL – Socialistična zveza delovnega ljudstva red za zasluge za narod, tega leta pa je odprl tudi svojo gostilno. Kdor pozna, kako je takrat to šlo, mu je jasno, da brez žegna UDBE nihče ni prejel niti takega priznanja partijske organizacije, niti ni mogel odpreti gostilne, če ni sklenil ali utrdil sodelovanja z UDBO, da bo sporočal, kdo prihaja v gostilno in kaj kdo v njej govori, še posebej, če bi si drznil govoriti kaj proti režimu. Tako je bilo. Kdor misli, da je bilo drugače, nima pojma, kako je deloval totalitarni režim v nekdanji Jugoslaviji.

Politični umor Ivana Krambergerja, ki se je zgodil 7. junija 1992 v Jurovskem Dolu, ostaja ena najbolj kontroverznih in nerazjasnjenih epizod v zgodovini samostojne Slovenije. Kramberger, znan kot "dobrotnik iz Negove", je bil ljudski politik, izumitelj in humanitarec, ki je s svojim neposrednim pristopom in kritikami oblasti pridobil široko podporo med prebivalstvom.

Tako so ga označevali predvsem udbovski mediji kot je Nedeljski dnevnik, Dnevnik, Večer, Delo in ostala trobila oblasti, ki je seveda imela tudi po letu 1990 vse vzvode odločanja v svojih rokah. Kjub po njihovem demokratičnim in poštenim volitvam, saj so po umiku arhivov UDBE lahko mobilizirali vse svoje udbo agente, da so se včlanjevali v na novo nastale stranke in v njih zasedli pomembne položaje, potem pa tudi v vseh državnih inštitucijah.

Spomnite se na prejšnja poglavja, kjer so nekateri najbolj vidni navedeni z imeni in priimki. Šlo pa je še za ogromno tistih, ki so bili infiltrirani v vse državne in javne inštitucije, da so pazili, da se ne bi zgodilo kaj preveč drastičnega v smer svobode in v smer resnične demokratizacije. Sivih eminenc premore vsaka inštitucija kolikor jih potrebuje, da je vse pod kontrolo in vse poteka pod nadzorom.

Njegova smrt pod streli med predvolilnim shodom je sprožila številne špekulacije o političnih motivih, ki še danes burijo duhove.

Okoliščine umora
Ivan Kramberger je bil ustreljen med govorom v Jurovskem Dolu, v Slovenskih goricah, okoli 18:45. Krogla iz lovske puške ga je zadela v levo ramo oz. levi del prsnega koša,

zaradi česar je izkrvavel med prevozom v bolnišnico. Uradna preiskava je kmalu identificirala Petra Rotarja, 42-letnega lokalnega lovca in kmeta kot storilca. Rotar je naslednje jutro na policijski upravi v Mariboru dejanje sprva priznal, a ga je kasneje zanikal.

Mariborsko sodišče ga je 31. avgusta 1992 obsodilo na devet let zapora, Višje sodišče pa je kazen po pritožbi zvišalo na dvanajst let. Odsedel je devet let in bil izpuščen leta 2001. Umrl je januarja 2019. Policija je trdila, da je Rotar streljal iz svoje hiše, približno 60–65 metrov stran od prizorišča, kjer je stal Kramberger.

Najdena je bila lovska puška z znaki uporabe in pokrovčki daljnogleda na okenski polici, kar naj bi podprlo uradno različico. Rotar je navedel osebno antipatijo do Krambergerja kot motiv, kar je sodišče sprejelo kot zadostno razlago, izključujoč politične razloge. Kljub obsodbi Rotarja je preiskava pustila več vprašanj brez odgovorov, kar je spodbudilo teorije o političnem ozadju umora:

Površna preiskava: Krogla, ki je zadela Krambergerja, ni bila nikoli najdena, saj naj bi se razletela. Iz slik vhodne in izhodne rane se zelo dobro vidi, da je šlo za vojaško kroglo, ker lovska krogla pri izhodu naredi velike raztrganine, premera tudi do 10 cm. Forenziki so našli sledove nabojev in odtis vojaškega obuvala na stolu v sosednji hiši, a so ti dokazi skrivnostno izginili. Obdukcijsko poročilo ni bilo javno razkrito, nekateri izvedenci pa so dvomili, ali je strel res prišel iz Rotarjeve smeri.

Rotarjeva zmožnost: Rotar je imel v krvi 2,5 promila alkohola, kar je za povprečnega človeka visoka stopnja opitosti. Kljub temu je s staro, rahlo ukrivljeno lovsko puško domnevno natančno zadel tarčo z razdalje. Mnogi lovci in balistični strokovnjaki so menili, da je to malo verjetno, še posebej, ker Rotar ni slovel kot izjemen strelec.

Poleg tega pa vemo, da so že takrat obstajala kemična sredstva brez barve, vonja in okusa, ki so (če jih je človek zaužil) povzročila, da kakšne tri dni ni imel filma, kaj se je dogajalo. Prav to je lahko v svoj kozarec z alkoholom dobil Peter Rotar, zato potem, ko se je zbudil iz omame, je decidirano trdil, da on ni ubil Krambergerja.

Hitrost preiskave: Policija je Rotarja aretirala le dve uri po dogodku, sodni proces pa je bil zaključen v rekordnih dveh mesecih. Kritiki trdijo, da je bila preiskava površna in prilagojena vnaprejšnji obsodbi, saj druge možnosti (npr. drugi strelec) niso bile resno obravnavane. Tudi to pove, da je šlo za skrbno v vnaprej načrtovano, dobro pripravljeno akcijo, ki je pri ljudeh hotela pustiti vtis, da je policija učinkovita in ni nobenega dvoma glede na hitrost delovanja po sistemu HOKUS POKUS, da je storilec Peter Rotar.

Kaj bi se pa moralo v tem primeru zgoditi??? Zavarovati bi morali takoj vse dokaze, organizirati mednarodno ekipo preiskovalcev, ker je šlo za umor političnega akterja, ki je na predsedniških volitvah dobil skoraj 20% glasov, in moralo bi se preiskovati ob navzočnosti tujih strokovnjakov forenzične, policijske in tožilske stroke. To se ni zgodilo. Zakaj je bilo tako, zagotovo ve tovariš Bavčar.

Nenavadni detajli: To si dobro zapomnite, ker je pomembno za nadaljevanje razkrivanja, kdo je ubil Ivana Krambergerja. Priče so poročale o dveh motoristih, ki sta hitro zapustila kraj dogodka, in o helikopterju, s katerim je v 15 minutah iz Ljubljane prispel takratni notranji minister Igor Bavčar. Poleg tega na shodu ni bilo policijskega varovanja, čeprav je bil prijavljen, kar je Krambergerjev sin Ivan mlajši označil za sumljivo. Zanimivo, a ne?! Shod, ki ga je Kramberger prijavil, ni imel niti enega policista, da bi ga varoval. Lahko bi kdo, ki mu Kramberger ni bil všeč, obračunal z njim tudi s pestmi.

Kramberger je na prvih demokratičnih predsedniških volitvah leta 1990 dosegel presenetljivih 18,5 % glasov in zasedel tretje mesto za Milanom Kučanom in Jožetom Pučnikom. Leta 1992 je napovedal kandidaturo na parlamentarnih volitvah z Delavsko - socialno stranko, kar bi lahko ogrozilo politične elite, ki so se utrdile po osamosvojitvi. Njegova kritika komunistične kontinuitete, korupcije in elitizma je resonirala z "malim človekom", kar ga je naredilo potencialno nevarnega za obstoječo oblast.

Tako se to vidi zdaj, a to je moral govoriti, da so komunisti barabe, sicer je Kučana izvzel, da je nase navlekel čim več nevednih in naivnih volicev. V knjigi gospoda Pavea pa se je izpovedal, da kolikor bo dobil glasov, jih bo potem prodal tistemu, ki bo več plačal, ali Kučanu ali Pučniku. Očitno je bil to potem Kučan, saj je pred drugim krogom, ko sta bila v igri samo še Kučan in Pučnik, samo rekel, da je Kučan sicer komunist, a baraba pa ni. To je bilo dovolj, da so njegovi volilci vedeli, koga morajo v drugem krogu voliti.

Številni verjamejo, da je bil Kramberger "odstranjen", ker je postal nepredvidljiva sila v času tranzicije. Njegova smrt je preprečila morebiten vpliv na prve državnozborske volitve decembra 1992. Nekateri, kot novinar Igor Kršinar v knjigi Komu je bil napoti Ivan Kramberger, namigujejo, da bi lahko nekdanja Služba državne varnosti (SDV) ali njeni nasledniki imeli prste vmes, saj so že leta 1990 poskušali manipulirati volitve prek Krambergerjeve kandidature, da bi oslabili Pučnika. V knjigi Igorja Kršinarja sem našel tudi ta zapis:

„Marjan Beranič je povedal, da je UDBA zlorabila Ivana Krambergerja, da bi pobiral glasove Pučniku, to pa zato, ker bi sicer bila vojna z JA, če bi zmagal Pučnik, Kučan se naj bi lažje izpogajal z generali, ker jih je osebno spoznal.

Beraničevo sodelovanje z UDBO se je začelo leta 1987, ko sta ga obiskala dva uslužbenca SDV iz Maribora. „Takrat je UDBA povsod iskala svoje vohune v Nemčiji. Če smo se slišali po telefonu, je bila šifra: „Kako je kaj s stricem?“ Beranič je bil brezdomec v Nemčiji, vendar takrat Krambergerja še ni poznal.“

Leta 1984 sta z ženo Marjeto ob Negovskem jezeru odprla gostišče, na spominsko ploščo svoje grobnice ob tem svojem domu je napisal: Odločil sem se za Titovo pot in šel bom po njej do konca svojih dni...“ Ni pa to bila grobnica, ampak samo plošča, vzidana v nekaj centimetrov zemlje. Se pravi, da je lagal tudi o tem, da si je pripravil grobnico.

Beranič je imel torej nalogo nagovoriti in spodbuditi Krambergerja, naj gre kandidirati za predsednika republike. Na način, da mu je pihal na dušo, da je sposoben, karizmatičen, da zna govoriti, da je lahko rešitelj naroda itd. Udbovec je nagovoril udbovca, kar res tudi glede na karakter Krambergerja to ni bil kakšen velik napor.

Trije mušketirji, partijci in udbovci pod fotografijo svojega vzornika, ki naj bi spravili slovenski narod v svobodo??? Foto: Metropolitan

KDO NAJ BI UBIL predsedniškega kandidata, ki je hotel nadaljevati svojo politično kariero s svojo stranko? Jaz sem prišel do naslednjih informacij:

Imena kot so Milan Kučan (takratni predsednik), Igor Bavčar (notranji minister) in Janez Janša (obrambni minister) se pogosto omenjajo v špekulacijah, čeprav brez trdnih dokazov. Kučanu očitajo, da ni preložil volitev po umoru, Bavčarja pa povezujejo s hitrim prihodom na kraj dogodka.

Kritiki Janše namigujejo na politično rivalstvo, a tudi tu manjka konkretna podlaga. Še najbolj je hodil v zelje Kramberger Zmagu Jelinčiču Plemenitemu, saj je nagovarjal isto volilno telo kot Jelinčič, ki govori pred kamerami, če le more jezik, ki ga razumejo manj izobraženi in preprosti ljudje.

Jelinčič, udbovec, seveda zelo dobro ve, kaj mora povedati, da ga bo slišalo toliko ljudi z ulice, da je dovolj za vstop v DZ. Večkrat mu je to uspelo, potem pa je seveda vse svoje volilce izdal, ko je vedno paktiral s to ali drugo vlado pod krinko, da je konstruktivna opozicija, ki podpira vse dobre odločitve katerekoli vlade.

Zmago Jelinčič Plemeniti

Še en udbovec, ki pač je ves čas mešal meglo in igral velikega domoljuba. Resnični izdajalec pravega domoljubja. Nastavila so profesionalnega igralca, da se ne bi v Državnem zboru pojavili res pravi domoljubi, ki bi delali v resnici na prav način za Slovenijo. Znano je tudi, da je možakar sicer ljubitelj umetnin in starin, ko ima to žilico po svojem pokojnem očetu, ki je po pričevanju določenih ljudi odnašal vse, kar se je dalo odnesti iz domov deložiranih Slovencev po drugi svetovni vojni.

Seveda vse tudi zelo vredne umetnine, artefakte, staro orožje itd itd. Njegov sošolec mi je povedal, da je bil pri njemu doma in umetniška dela niso visela samo na stenah, pač pa na posebej narejenih stojalih, da si jih lahko izvlekel in si jih ogledal. Ljudje vedo, da se Jelinčič gre politiko oz. politikantstvo za hec, zelo zares pa trguje z umetniškimi deli sumljivega izvora na vseh možnih sejmih, tudi v Parizu in še kje. Ko so ga dacarji vzeli pod drobnogled, da bi pokazal, od kod mu vse bogastvo, se je norčeval in razlagal, da je njegova bivša žena pekla torte veleposlanikom in drugim visokim živinam.

Nalivam čiste vode, da boste bolje razumeli, kdo je kdo na politični sceni tega 35 - letnega tavanja naroda v megli. Najhuje pa je, da kljub dejstvom o dejanjih tega človeka nekateri še vedno češnje z njim zobajo in menda kujejo načrte, da bodo skupaj nastopili na prihajajočih volitvah 2026, če ne bodo prej predčasne, kar bo po izidu te knjige lahko to spodbudilo oblastnike.

Ne trdim, da ga je dal ubiti Jelinčič, sicer pa je tovorišija povezana med sabo bila in je. Kramberger pa je na zadnjem svojem javnem shodu v Ljubljani okrcal prav vse in zelo odgovorno trdim, da je bil tisti shod točka preloma, ko so njegovi botri iz UDBE videli, da ne bo več vodljiv in ga bo treba ustaviti.
Nekateri govorijo o profesionalnem atentatorju, ki naj bi uporabil Rotarja kot grešnega kozla. Dvom v Rotarjevo krivdo je okrepila njegova kasnejša trditev, da je bil žrtev zarote, in finančna stabilnost po izpustitvi, kar je sprožilo vprašanja o morebitnem plačilu za molk.

Zdaj smo pa tam, kjer se oprem na več informacij

Ko smo protestirali zoper ukrepe kovid prevare pred Državnim zborom, se je pojavil starejši, sicer vitalen človek, ki je bil včasih pripadnik Specialne enote policije. Še v času, ko jo je vodil Vinko Beznik, ta pa je bil podrejen direktno ministru za notranje zadeve Bavčarju. Marsikaj smo se pogovarjali, pa je nanesla beseda tudi na umor Ivana Krambergerja. Rekel je, da bo samo to povedal, pa nič več od tega.

Tisti dan naj bi bil on in še nekaj njegovih kolegov dežurnih na sedežu Specialne enote policije, ko so dobili sporočilo, naj bodo kar doma in na pozivnikih, če bi bilo kaj posebnega, da bodo po alarmu prihiteli v bazo. Kar pa se ni zgodilo, ker ni bilo tisti dan, v nedeljo 7. junija 1992, nič posebnega, razen to, da so v medijih slišali, da je bil ubit Kramberger. Niti po tem, ko se je to zgodilo, jih ni nihče alarmiral, da bi se zbrali in šli v akcijo za storilci v Jurovski dol. Kar zastrigel sem z ušesi.

Tudi zato, ker sem imel že prej eno zelo pomembno informacijo, a to povem na koncu tega dela knjige. Pred nekaj dnevi pa sem govoril s človekom, ki je zelo dobro poznal razmere v Specialni enoti policije in mi je povedal dve imeni in priimka dveh specialcev te Beznikove enote, ki sta šla samo dva meseca po umoru Krambergerja v pokoj, stara tam okoli 30 let. R.B. ali D.R. naj bi bila zelo dobra ostrostrelca.

Eden je doma iz Grosuplja in je po pričevanju tega možakarja zapadel v alkohol, ker naj bi imel menda velike psihične probleme. Dva človeka na motorjih so omenjale priče, ki so ju videli odbrzeti s kraja dogodka.

Že pred leti pa mi je neka gospa v času mojih protestov pred Državnim zborom povedala (žal se ne spomnim, katera je bila), da je eden od specialcev Slovenske Specialne policije, ki je ustrelil Krambergerja, postal težek alkoholik zaradi travm, ker ga je ubil.

In zdaj še tisto ključno, v kar pa ne dvomim niti malo, saj mi je to informacijo zaupal moj brat. Poročen je s sestrično od žene, s katero je bil poročen poveljnik Specialne enote policije zdaj že pokojni Vinko Beznik, ki je tudi zapadel v probleme z alkoholom. Ko so imeli neko družinsko praznovanje, sta se seveda z mojim bratom pogovarjala o vsem mogočem, kar dobro okajen mu je povedal oziroma se je izpovedal, da so oni ubili Krambergerja, se pravi Specialna enota policije, ki ji je poveljeval, ga je ubila.

Vemo pa, da je tudi Vinko Beznik zelo mlad odšel v privilegirano penzijo pri svojih 35-ih letih. Znano je, da je tudi on zapadel v velike probleme z alkoholom. To se zgodi domala vsem, ki nosijo v sebi nerazrešene travme in probleme.

Tako, zdaj mislim, da se da bolje sestaviti mozaik, kdo je ubil enega od članov UDBE, ki so ga uporabili za medenje nevednega in naivnega naroda, potem pa se je vse končalo, ker ga niso mogli več imeti na povodcu. Enkrat, ko bo vse drugače, bomo izvedeli vse, kar je treba vedeti o tem domnevnem dobrotniku iz Duisburga in iz Negove, ki je že v Nemčiji nabiral izkušnje z zbiranjem denarja za reveže, vprašanje pa je in to veliko, koliko tega nabranega denarja in sredstev so res dobili reveži. Ker je po svojem pričevanju v knjigi Resnica o Krambergerju sam povedal, da je znal zelo dobro poskrbeti v prvi vrsti zase. In se je vedno znašel.

Krambergerjev umor je postal simbol nezaupanja v novo vzpostavljeni „demokratični sistem“. Njegova karizmatična osebnost – od vožnje z doma predelanim bugattijem do nastopov z opico Ančko – in humanitarna dejanja (donacije dializnih aparatov, pomoč revnim) in velika podpora udbovskih medijev so ga uveljavili kot ljudskega junaka in predvsem kot dobrotnika z Negove, na kar pa neuk in neveden slovenski človek da zelo veliko. Dokumentarni film Beli bojevnik v črni obleki (2022) in knjiga Igorja Kršinarja poudarjata njegov vpliv na osamosvojitev in dvom v uradno zgodbo.

Lokalna skupnost v Jurovskem Dolu ostaja razdeljena: nekateri Rotarja še danes branijo, češ, da ni bil sposoben takšnega dejanja, drugi pa menijo, da je bil le izvajalec višjih ukazov. Motiv umora Ivana Krambergerja je zame popolnoma jasen. Uradna zgodba o pijanem lovcu z osebnim motivom mnogih ne prepriča zaradi pomanjkljive preiskave in političnega ozadja.

Šlo je za skrbno načrtovan atentat, dokazi o tem seveda manjkajo, kar je povedal tudi g. Kangler, ki je bil takrat kriminalist. Kako tudi ne bi, saj je celotno preiskavo vodila policija namesto mednarodnih preiskovalcev, vemo pa, da so vsi šefi v policiji bili in so zgolj aparatčiki, ki so morali tudi takrat delati kot jim je bilo ukazano. Kangler je poudaril, da so čudežno izginili zavarovani dokazi, med temi je bilo sedalo stola, na katerem je bil odtis vojaškega (policijskega) polškornja. Hmmmmm. Pomenljivo, mar ne?

Nagrade za storilce so pa očitno tudi sledile. Bavčar je poskrbel, da so bili mastno podkupljeni in še danes molčijo. Smrt Krambergerja je zaznamovala zgodnjo slovensko „demokracijo“ kot opozorilo, da tranzicija iz totalitarizma ni potekala tako kot bi morala in ni bilo nič prepuščeno naključju, da bi se res lahko izvili iz primeža UDBOMAFIJE, ki ima še danes vse v svojih krvavih rokah.

Tisti, ki mislijo, da je ni več in da je razpadla, se zelo, zelo motijo. Resnica o tem, kdo je zares sprožil usodni strel – in zakaj – je zdaj morda bolj jasna. Seveda pa se bo moralo zgoditi marsikaj, da bomo zadevi prišli do dna. Če lahko še živi akterji naročniki in storilci živijo s tem bremenom, upajmo, da bodo doživeli tudi osvoboditev Slovenije in se bodo morali potem soočiti sami s seboj in s tistimi, ki bodo imeli nalogo opraviti revizijo vsega, kar se je takrat dogajalo. Zakaj že je Krambergerjev sin zaposlen v njihovi policiji? Je to odkupnina, da se ni nikoli preveč spuščal v raziskovanje, kdo bi lahko v resnici ubil njegovega očeta?

Za konec tega dela si poglejte še ta film, ki predvsem pokaže, kaj je govoril, preden so ga umorili, in tudi kako se je zaplezal s svojimi izjavami sodni izvedenec balistične stroke Ivan Golja.

https://www.youtube.com/watch?v=hEqTQAYaxhQ


Naslednje poglavje DEPALA VAS kot se je v resnici zgodila.

https://www.youtube.com/watch?v=TF8m_y5ZSuY