Vojna za Slovenijo je plod tajnega dogovora Kučan – Milošević

Ta zapis oz. analizo smo spisali in objavili na spletni strani Gibanja OPS 17. decembra 2013.

„Armadni helikopterji, ki so ustrahovali celo center Ljubljane, se niso vsi vrnili na izhodiščne položaje. Eden je bil sestreljen v Rožni dolini v Ljubljani sredi naselja. Njegov konec je ujel objektiv amaterske snemalke.“

Takšno je bilo poročilo na osrednjih poročilih leta 1991, ko je 30. razvojna skupina TO iz stavbe, kjer je danes NLB, takrat pa je bila tudi Iskra, sestrelila vojaški helikopter, ki ga je pilotiral Toni Mrlak. Človek, ki je bil že precej časa pred začetkom vojne dogovorjen z g. Kacinom, s katerim sta tudi prijateljevala, da bo prestopil iz JA s helikopterjem v TO, ko bo za to nastopil najbolj primeren trenutek, k temu dejanju pa naj bi pritegnil še koga, kar se je pozneje tudi potrdilo, saj je bil v dogovoru s kolegom pilotom Kalanom.

Zanimivo bi bilo pridobiti posnetke, da bi videli, kako je Jelko Kacin kot minister za informiranje poročal o sestreljenem helikopterju JA, ko je zagotovo že vedel, da gre za njegovega znanca oziroma prijatelja. Zelo dobro se spomnimo, kako je Kacin dramatiziral pred kamerami, ko so se na terenu dogajali posamični incidenti. Nevtralni opazovalci bi zagotovo rekli, da je šlo za propagandno vojno, zastraševanje ljudi in napihovanje marsičesa, da bi se dosegli določeni učinki pri prestrašenem narodu.

Če vzamemo za res nedavne besede gospoda Letice iz Hrvaške, ki je povedal, da se je Kučan tajno dogovarjal z Miloševićem, česar Kučan ni zanikal, lahko iz tega potegnemo logičen zaključek, da je bila vojna dogovorjena in je bil v ozadju tajni dogovor, kaj vse smo morali sprejeti Slovenci, da je vojna bila, kakršna je bila, in da se je čudežno končala.

Če to drži, potem lažje razumemo, da so morali nekatere stvari močno napihniti in jih senzacionalistično predstavljati prek medijskih trobil, da bi bil dosežen končni učinek pri ljudeh – strah in hvaležnost ljudi velepomembnim politikantskim, v večini komunističnim povzpetnikom in prevarantom, ki so v očeh javnosti postali zaslužni za poraz četrte najmočnejše armade v Evropi in nasploh za odcepitev Slovenije.

Ali se kdo vpraša, zakaj se ne bi dalo tega doseči brez povzročenega nasilja, kot je to dosegla na primer Makedonija, ki se je osamosvojila brez težav? Kdo je potreboval dramo in žrtve, da bi se nasploh s projektom osamosvajanja skril pred odgovornostjo za 50 let trajajočo tiranijo nad slovenskim narodom, ko smo živeli v totalitarnem komunističnem režimu?

Kliknite na povezavo za ogled videa, iz fizične knjige pa si morate povezavo prepisati v iskalnik, da vidite, kako gospod Letica razkrije, da je šlo za tajni dogovor med Kučanom in Miloševićem za vojno v Sloveniji. Kučan tega ne zanika. (Video je last g. Mateja Novaka, najden na spletu.)

Zdaj pa poslušajte, kaj je povedal Kiro Gligorov, nekdanji predsednik Makedonije v času Jugoslavije. Za bralce knjige v fizični obliki: povedal je, da so se konec leta 1990 na pobudo EU sestali vsi predsedniki takratnih republik Jugoslavije, trojka EU pa jim je predlagala, da lahko Jugoslavija takoj začne prilagajanje za vstop v EU, v celoti ali posamične republike, ki bi še naprej sestavljale Jugoslavijo. Zato bi EU namenila 5,5 milijarde dolarjev, da se izvedejo potrebne reforme. Nekaj časa je bila tišina.

Potem se je oglasil Franjo Tuđman, predsednik Hrvaške, ki je dejal, da bodo Hrvati znova vzpostavili svojo državo in ga nobene milijarde ne zanimajo. Milošević je pribil, da je zanj opcija samo moderna federacija s sedežem v Beogradu. Izetbegović, predsednik BiH, je povedal, da ima Bosna problem, ker v njej živijo tako Bosanci, Hrvati kot Srbi, zato je sodelovanje z Zagrebom in Beogradom nujno.

Ostali so „modro“ molčali, s Kučanom vred. Potem je trojka izvedla pogovore z vsakim posebej, ki so trajali z vsakim tudi uro in več. Na koncu so vsem sporočili, da soglasja za njihov predlog enotnega vstopa v EU ni, je še povedal Kiro Gligorov.

Potem vemo, kaj je sledilo: razpad in več let trajajoča vojna južno od Kolpe, pa stotisoče migrantov, tudi v Sloveniji, da so Slovenijo še bolj pobalkanizirali kot je že bila zaradi „bratstva in enotnosti“.

Še en njegov video:

Zapis v Mladini 18.10.2013 izpod peresa zgodovinarja Repeta:

"Se spomnite dr. Slavena Letice, kontroverznega hrvaškega politika, med drugim tudi Tuđmanovega svetovalca, ki je leta 2003 in 2004 v opravi bana Jelačića dvakrat obiskal po njegovem okupirani Trdinov vrh? Drugič se je pripeljal kar z bagrom in obljubil, da bo, če bo izvoljen za predsednika, do junija istega leta Trdinov vrh vrnil Hrvaški.

Mnenja Slavena Letice o Sloveniji so se hrvaškemu založniku očitno zdela dovolj tehtna, zato mu je zaupal, da napiše uvod k hrvaški izdaji prve knjige iz trilogije Mateja Šurca in Blaža Zgage o prodaji orožja. Letica je delo opravil v svojem slogu. Zapisal je, da je v času razpadanja Jugoslavije obstajal tajni sporazum o nenapadanju med Kučanom in Miloševićem. Podpisan naj bi bil 14. avgusta 1991.

Letica je iz tega izpeljal, da je bilo to storjeno, da bi slovensko vodstvo lahko sprejelo sklep o množični prodaji zaplenjenega orožja Hrvaški brez bojazni pred napadom Srbije ali JLA. Sklicujoč se na avtorja knjige, čeprav tega nista nikjer zapisala, tudi trdi, da je predsedstvo Republike Slovenije v razširjeni sestavi 26. avgusta 1991 sprejelo sklep o prodaji orožja Hrvaški (ne pa o tem, da je Hrvaški treba pomagati v takem obsegu, da ne bodo ogrožene obrambne sposobnosti Slovenije).

Za prodajo orožja naj bi bil torej neposredno odgovoren slovenski državni vrh s Kučanom na čelu in ne tisti, ki so odločitev o pomoči Hrvaški zlorabili, orožje prodajali in z njim služili krvavi denar. Že prej naj bi bila po mnenju Letice desetdnevna vojna v Sloveniji »dogovorjena« med Srbijo in JLA na eni strani ter slovenskim vodstvom na drugi strani. (Podobno tezo o »operetni vojni« je zagovarjal tudi Tuđman.)"

"Beograjskih »izhodišč« resda nista podpisala Kučan in Milošević, ampak tedanji predsednik slovenskega državnega zbora France Bučar, slovenski zunanji minister Dimitrij Rupel in siva eminenca ter skrivni zaupnik Slobodana Miloševića Dobrica Ćosić. Če torej pogojno lahko govorimo o »dogovorjeni vojni«, je za desetdnevno vojno med JLA in Slovenijo mogoče uporabiti to besedno zvezo. Kajti Borisav Jović v svojem Dnevniku poroča, da so se po začetku vojne v Sloveniji, v začetku julija 1991, sestali on, Slobodan Milošević in Veljko Kadijević.

Na tem sestanku so se dogovorili, da se uresniči poprejšnji dogovor med srbskim vodstvom in JLA – da se JLA umakne iz Slovenije na strateške položaje v Hrvaški in da iz svojih vrst izloči Slovence in Hrvate. JLA je s tem tudi formalno postala velikosrbska vojska."

Fotografija zgoraj je s srečanja Kučan–Milošević in ostalih predsednikov republik Jugoslavije na Brdu aprila leta 1991, ko Milošević izreče znamenite besede Kučanu: "Pa ajte vi, Milane, ako baš hočete“ (Pa odidite vi, Milan, če ravno hočete), misleč, da Slovenci odidemo iz Jugoslavije, da se odcepimo.

To je bilo tudi razumljivo glede na Miloševićeve načrte, saj je imel veliko Srbijo začrtano do Karlovca na Hrvaškem in je iz tega razloga potreboval dober razlog, da povleče vojaške sile iz Slovenije, da bi lažje dosegel začrtani cilj ustvarjanja velike Srbije.

Kaj je lepši izgovor, kot da se v Sloveniji sproži navidezna propagandna vojna, da se ustvari psihoza v prid njegovim partijskim kolegom v Sloveniji, hkrati pa se pojavi dober izgovor, da nezaželena JA zapusti Slovenijo, ki jo tako in tako potrebuje na južnih bojiščih?

Ko se malce spomnimo, kakšno ceno smo za to plačali Slovenci in drugi, se je treba spomniti na tole. Vojna je po do sedaj znanih podatkih zahtevala skupno 76 žrtev: 19 na slovenski strani, 45 na strani JLA, 12 pa je bilo tujih državljanov.

Slovenska stran je imela 182 ranjenih, JLA pa 146. Enote TO so zajele 4693 pripadnikov JLA in 252 pripadnikov zvezne milice, JLA pa je imela v desetdnevnem spopadu uničenih ali poškodovanih 31 tankov, 22 oklepnih transporterjev, 172 transportnih vozil in 6 helikopterjev.

Nihče ni nikoli govoril o materialni vojni škodi, niti o odgovornosti tistih, ki so se šli to avanturo v Sloveniji na eni in na drugi strani. Koga je slovenska država pripeljala pred sodišče od tistih, ki so ukazali vojno, kdo je plačal vojno škodo, ki je nastala v višini več deset milijonov takratnih nemških mark, in kdo plačuje odškodnine vojnim invalidom ter kdo plačuje vse bonitete veteranom vojne za Slovenijo, ko tega sploh ne bi bilo, če ne bi bilo tajnega dogovora za vojno?!?

Namreč, ne mislite, da je bil čudežni dogovor na Brionih razlog, da je JA že oktobra istega leta 1991 odšla z opremo in orožjem iz Slovenije, ker ne bi odšla nikoli, če se ne bi tako tajno dogovorili že prej. Morali pa smo Slovenci očitno v skladu s tem dogovorom izpolniti še kakšno obljubo v smislu lahkotnega pridobivanja državljanstev s strani ljudi srbske in drugih narodnosti, živečih v Sloveniji, ko so si državljanstva pridobili brez kakršnihkoli pogojev, ki veljajo v drugih državah Evrope in sveta.

Mnogi se niso naučili govoriti slovenskega jezika, kaj šele, da bi morali izpolniti kakšne druge pogoje, ki veljajo v drugih državah. Pa ne gre tega oporekati, samo spomnimo, da bi bilo lahko tudi drugače.

Ko so šli nekateri še v skušnjavo, da si tega niso hoteli urediti, so po določenem spoznanju pač spoznali svojo zmoto in so to hoteli, ko so bili medtem izbrisani iz evidence. Res, mnogi tudi neupravičeno in nezakonito. Špekulanti zagotovo ne.

Za ceno pasjega cepljenja so bila državljanstva pridobljena. Vsi so ohranili svoje položaje v javni in državni upravi, ko mnogi niti slovensko govoriti niso znali. Enako se je dogajalo tudi v novo nastajajoči Slovenski vojski, ko je imela njihova vojaška izobrazba, pridobljena v agresorski JA, prednost.

Obdržali so seveda vse druge privilegije, ko so podpolkovniki, polkovniki in višji oficirji zasedali družbena stanovanja, tudi več stanovanj, ki so jih kasneje za 10 % dejanske vrednosti odkupili po Jazbinškovem zakonu R+3.



Posvet velikih vojaških strategov in politikov na Brionih, ko so morali samo še potrditi, kar je bilo že pred vojno očitno dogovorjeno: odhod „poražene“ JA.
Takole so 10. oktobra kljub velikemu srbskemu ponosu, ki so ga seveda zaradi tajnega dogovora morali potlačiti, odšli iz Slovenije.

Seveda na nove naloge. Potrebovali so jih tam, kjer je bil ozemeljski interes velike Srbije in velikega vodje Slobodana Miloševića.

Fotografija iz videa RTV SLO

NEKAJ NAJZANIMIVEJŠIH DELOVANJ JA IN NAŠIH STROKOVNJAKOV ZA MANIPULACIJE ZA NAMENE PROPAGANDNE VOJNE

Spomnimo na najavo letal bombnikov, ki so menda vzleteli v Beogradu in naj bi bombardirali Ljubljano. Sirene so zavijale in ljudje so bežali v zaklonišča. Potem pa so medijska trobila sporočala, da je treznost in posredovanje tovariša Drnovška, takrat v vlogi predsednika predsedstva Jugoslavije, preprečila najhujše.

Letala, do zob oborožena, so se vrnila na matična letališča. Udbovec Drnovšek je bil z ovacijami sprejet, ko se je vrnil in prevzel vodenje LDS. Zelo dobro so vedeli, kaj delajo. Kot takrat, ko so udbovca izstrelili v politično orbito, ko je na kvazi volitvah premagal tovariša Marka Bulca.



Kdor vsaj malce pozna, kakšno ognjeno moč ima tankovska granata, bo razumel, da tanki JA, ki so imeli nalogo zasesti zahodne meje, ne bi imeli nobenih težav odstraniti prepreke oziroma barikade, ki so jih domala goloroki ljudje postavili in branili.

Namesto ognjenega delovanja pa so demonstrirali uničevanje materialnih sredstev s silo samih tankov, kar so potem naši propagandisti kazali in senzacionalistično prikazovali zmanipulirani publiki prek TV ekranov, radia ter časopisov.

Zelo dobro so vedeli, kako ljudje gledamo na uničevanje naše lastnine. Kdo je potem to plačal, kdo je za to odgovarjal, pristal na sodišču??? To se je vedno znova treba vprašati.

OSREDNJE VPRAŠANJE PA JE, ZAKAJ TERITORIALNA OBRAMBA, KI SE JE NA SPOPAD Z JA PRIPRAVLJALA NAJMANJ ENO LETO, NI VNAPREJ PRIPRAVILA IN BLOKIRALA VSEH IZHODOV S PROTITANKOVSKIMI PREPREKAMI – TUDI MINAMI IN ŽIVIM VAROVANJEM – ŽE OKOLI VOJAŠNIC?

Razlog je samo eden: tanki so morali izvesti demonstrativni pohod po Sloveniji, da bi prestrašili narod.
Se spomnite, kaj nam je povedal tovariš Kučan na osrednji slovesnosti, ko so razglasili samostojno Slovenijo 25. junija 1991? Proti koncu nagovora je dejal:

"DANES SO DOVOLJENE SANJE, JUTRI JE NOV DAN“

Ta poved je zvenela iz njegovih ust zelo zaskrbljeno, dramatično, nič kaj pozitivno, kar bi se spodobilo za tisti vzneseni večer. To samo pove, da je ta mož zelo dobro vedel, kaj bo sledilo. Iz konteksta njegovega govora takrat si je težko predstavljati, da je mislil na kaj drugega.

In sledila je režirana propagandna vojna z neverjetno srečnim zaključkom. Kaj ko bi vojska Ukrajine tako zlahka odgnala rusko vojsko???

Fotografija iz videa RTS SLO
Zanimivo bi bilo raziskati, kdaj in koliko je bilo izdelanih protitankovskih preprek, ko je nekdo moral vedeti, zakaj jih je dal izdelati, kdaj bodo uporabljene, na kakšen način in na katerih krajih. Torej so vedeli, da se bo JA sprehodila s tanki po Sloveniji.

Mar je Kučan vedel, da bo šla JA s tanki osvajati meje? In mimogrede, za ognjeno moč tankovske granate so te ovire kot vrabec pred avtom. Kdo je izdelal te prepreke in za koliko denarja?

Če bi na odseke cest postavili minirane prepreke, bi bilo tudi manj atraktivno kot je bilo na TV ekranih, ko so tanki pred sabo rinili avtomobile, jih prevračali in mečkali. KDO JE PLAČAL VOJNO ŠKODO? Kako je mogoče, da so vse to demonstriranje vojaške sile brez ognja JA posnele kamere, da so potem lahko dramatizirali in strašili narod prek medijskih trobil?

S tem nikakor ne mislimo, da bi morala JA udariti iz vseh topov, ampak se sprašujemo, komu je bila vojna sploh potrebna?

Zelo pomenljiv je bil napad letal JA na civilne cilje na Medvedjeku, ko zagotovo ti isti piloti, ki so raketirali civilne cilje, „niso“ videli streljaj stran nevkopanih vojakov TO?

Fotografija iz videa RTV SLO
Zaustavljena kolona civilnih kamionov, ki sta jo raketirala dva jastreba JA. Po čigavem povelju in kdo je plačal tudi to vojno škodo ter odškodnine svojcem pobitih dveh novinarjev in voznikov kamionov?

Nevkopana teritorialca streljaj od kolone civilnih kamionov, ki sta jih raketirala letala JA. Foto iz videa RTV SLO
Teritorialci na položajih na Medvedjeku, ki jih jastreba JA kljub več preletom nista opazila? Govorili smo z nekdanjim pilotom jastreba, ki je zagotovil, da piloti vedno iščejo vojaške cilje, možno pa je, da so imeli povelje za napad na civilne cilje, je dodal.

Fotografija iz videa RTV SLO
Umorjena novinarja in vozniki kamionov, da je potem zvečer Kacin dramatiziral na svojih briljantnih tiskovnih konferencah, ki so po pričevanju mnogih novinarjev, tudi iz tujine, ostale brez mnogo odgovorov.
Kazali so odtrgane ude nesrečnih, nič krivih voznikov kamionov, ko so se v boju za zadnje izdihljaje življenja obračali sem in tja. Se spomnite, kolikokrat so nam kazali posnetke na TV in je minister za informiranje Kacin dramatično komentiral, kako JA napada civilne cilje?

Kakšen je bil razlog, da so letala JA mitraljirala staro skladišče Adrie Airways ter parkirana osebna vozila na parkirišču, tudi ni znano, kar se tiče vojaške doktrine, strategije in taktike. Bilo pa je prek TV ekranov grozno videti. Vemo, da smo Slovenci zelo občutljivi, če nam nekdo samo opraska jeklenega konjička.

Fotografija iz videa RTV SLO
Na tiskovni konferenci nihče drug kot tisti ultrakomunist tovariš Janez Kocijančič, ki je nekaj mesecev pred začetkom tega zastraševanja naroda še z drugimi tovariši dramatično zapustil sejo CK ZKJ v Beogradu, dramatizira in obtožuje JA, da je izvršila teroristično dejanje, ker je napadla civilno letališče.

Zakaj ga je, tega se pa ni vprašal ... Govoril je nekaj v slogu, da so hoteli posekati krila mladi državi. Mar res? Kaj pa, če je bil Brnik zapisan v strateških ciljih napadov JA, da se vse skupaj bolj dramatizira?

Fotografija iz videa RTV SLO
Jelko Kacin, preverjeni kader UDBE, je manipuliral in mu je ploskala cela Slovenija. Čez 29 let mu je nasedlo, ko je počel enako v korona prevari, le še nekaj več od polovice nevednih in naivnih. Na koncu mu bodo verjeli samo še njegovi pajdaši.

Arhiv Gibanja OPS
Tudi oddajniki RTV so bili mitraljirani, a ne sestreljeni, tudi ne vsi, pa tudi ne RTV, ki je ves čas širila propagando o vojni. Mislite, da res niso upali in niso hoteli tega narediti jastrebi v Beogradu? Dogovor je moral biti precej jasen in natančen, da ni ušla zadeva iz rok.

Zato so tudi stalno padala povelja: napadi, ustavi, premirje. Tako so obvladovali enote, da ne bi ušlo izpod nadzora, ker bi se povsem lahko zgodilo, da bi imeli tisoče mrtvih. Tudi sam sem bil deležen takih hitro se spreminjajočih se povelj kot poveljnik izvidniške čete 30. razvojne skupine TO.
Kdo je plačal vojno škodo, koga je slovenska država privedla na sodišče? Mimogrede, pri tem mitraljiranju za zganjanje propagande na civilne cilje na Brniku sta umrla gotovo čisto po nesreči dva avstrijska fotoreporterja. Kdo je za to teroristično dejanje odgovarjal? Je bilo tudi to dogovorjeno v tajnem sporazumu Kučan - Milošević, da ne bo nihče za nič odgovarjal?

Da bi vse skupaj izpadlo še bolj dramatično in resno, so morali to tragedijo v medijskih trobilih komentirati tudi znani vojaški teoretiki, profesor na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani. Udbovec in KOS-ovec dr. Anton Bebler je bil kot nalašč poklican za to.

Fotografija iz videa RTV SLO

In glej ga zlomka, preverjen kader UDBE in celo KOS (Kontra obveščevalne službe JA). Kakšno naključje, a ne?

Arhiv Gibanja OPS
Fotografija iz videa RTV SLO

Se spomnite znane afere HOLMEC, ko naj bi pripadniki TO ubili vojake - mlade fante, na služenju JA, ko so se mahajoč z belo rjuho hoteli predati? Vse so organi (se ve, kateri) pometli pod preprogo. TUKAJ si lahko o tem preberete kaj več.

O vsem tem dogajanju si je možno ustvariti precej drugačno mnenje kot je bilo ves čas prikazovano javnosti, še posebej zdaj, ko je prišla na dan resnica o tajnem dogovoru med takratnim predsednikom predsedstva in Slobodanom Miloševićem. Zelo pomenljivo je tudi to, da znova v slovenskih medijih o tem ni kaj veliko slišati. To je nova TABU tema. Vemo, kdo obvladuje medije, kajne?!?

Pa naj se vrnemo k izhodišču tega našega prispevka, da odstremo tančico skrivnosti tudi okoli tragedije, ki se je zgodila, ko so pripadniki 30. razvojne skupine TO, predhodnice Specialne brigade MORiS, nad Ljubljano sestrelili vojaški helikopter gazela, ki ga je pilotiral pokojni Toni Merlak. Tudi to je bil del akcije v smislu propagande, ko je bilo v poročilih povedano, da se niso vsi helikopterji vrnili na svoje izhodiščne položaje.

Letos je izšla knjiga v zvezi s to tragedijo z naslovom "Skrito povelje", ki jo je spisala gospa Draga Potočnjak, svakinja preminulega pilota Tonija Merlaka, ki je ugotovila, da je šlo za skrito povelje za sestrelitev helikopterja, ki je letel nad Ljubljano tistega, zanj usodnega dne 27. junija 1991.

Fotografija: STA
Fotografija s predstavitve knjige "Skrito povelje" 19.06.2013

Povzetki s tiskovne konference predstavitve knjige, vir: DELO.

"Izjavo zgodovinarja Boža Repeta je pospremil aplavz publike: Repe meni, da je zgodba o sestrelitvi helikopterja nad Rožno dolino v Ljubljani »ena temnih, umazanih zgodb vojne za Slovenijo. To zgodbo je bilo treba povedati zaradi drugih, čistih ljudi, ki so v vojni sodelovali. Izdaja te knjige je patriotsko dejanje!«

Vojak partije za manipuliranje polpretekle zgodovine Božo Repe dodaja, "da avtorica osebno zgodbo Tonija Mrlaka in njegovih sorodnikov postavlja »v mnogo širši kontekst zlorab in manipulacij, ki so se dogajale v imenu osamosvojitve:

zlorabe oblasti, prisluškovanja in druga nezakonita ravnanja, ki so služila obračunavanju z drugače mislečimi, prodaja orožja, izbris blizu petindvajset tisoč ljudi iz registra stalnega prebivalstva ...

Njeno pisanje pa je hkrati tudi pripoved o mukotrpnem večletnem odkrivanju resnice, zgodba o prizadevanjih, da bi prišla do dokumentov, ki bi morali biti javno dostopni, pa niso.

Zgodba o sprenevedanjih in lažeh tistih, ki so bili vpleteni. Zgodba o izmikanjih, pa tudi strahu tistih, ki so kaj vedeli. Zgodba o vztrajnem sestavljanju mozaika o temni plati slovenske osamosvojitve, ki jo avtorica z dejstvi, a hkrati tudi s pretanjeno umetniško besedo, zna ločiti od dobrih namenov in ciljev ter ravnanja častnih ljudi.«

"Draga Potočnjak v knjigi z dokumenti, pričevanji vpletenih in navajanjem drugega gradiva dokazuje, da je bila sestrelitev neoborožene gazele z več vidikov problematično dejanje: sestreljeni helikopter, ki ga je upravljal Anton Mrlak, je bil del vojaške strategije.

Avtorica piše: »Bilo je 27. junija 1991. Na uradni prvi dan vojne za Slovenijo. Helikopter gazela SA 341, serijska št. 664, je nad ljubljansko Rožno dolino izginil v ogromni črni gobi dima. Proglasili so ga za sovražnega, pozneje izvrgli, da se je primerila napaka - mitomanska sla 'ljudi na položajih' je nato zdržema klesala lažno propagando, sprenevedanje in glušeči molk.«

"Matej Šurc v spremni besedi piše, da je bila tragična smrt slovenskega rojaka med desetdnevnimi spopadi doslej zavita v neštete tančice skrivnosti:

»Uveljavila se je že uradna različica, češ, da je šlo za nesrečne okoliščine padca helikopterja, vendar je naša priznana igralka in dramatičarka Draga Potočnjak, sicer Tonijeva svakinja, sestra njegove soproge, dogodek iztrgala iz pozabe in ob tem razkrila njegove povsem drugačne razsežnosti ...«

Šurc še meni, da se zapletena, s številnimi predsodki, frustracijami in prikrivanji prepletena zgodba dotika nas vseh, tudi tistih, ki sestreljenega pilota nismo poznali, živimo pa v samostojni Sloveniji. Zgodba o Toniju Mrlaku je občutljiv presežek znanih črno-belih zgodb o branilcih in agresorjih ter hkrati veliko več kot še en okostnjak iz omare osamosvojitvene vojne."

No, zdaj pa bodite pozorni, ker pride na vrsto najslajše za razumevanje bistva v primeru tragične smrti Tonija Mrlaka. Bivši predsednik RS Milan Kučan je v dvorani za to izjavo prejel gromek aplavz.

Izjavil je, da je na predstavitev knjige prišel zato, ker »želi, da se končno razkrije resnica o tem tragičnem dogodku, ki - tako kot nekateri drugi - puščajo madež na veliki slovenski zgodbi o osamosvojitvi.«

Tole je bila res zelo smela in še bolj sprenevedajoča izjava velikega večnega partijca, ki nikakor ne more razjahati tega naroda. Menda se je nekoč zasvojil s politiko, pa mu očitno noben strokovnjak psihiater ne zna pomagati. Ne more iz politike in mešanja megle ali ne sme, to je vprašanje.

Seveda resnice ni v knjigi gospe, ki je predsedniku Gibanja OPS obljubila, da mu bo knjigo poslala, ker je našel v svojem arhivu dokument, ki razkriva resnico, kdo je izdal odredbo za ubijanje. To ni mogel biti nihče drug kot takratni predsednik predsedstva Republike Slovenije tovariš Milan Kučan. Tukaj je skeniran originalen dokument.



V ukazu za bojna delovanja enot TO, ki je bil podlaga tudi za sestrelitev helikopterja tipa gazela s pilotom Mrlakom in mehanikom na krovu, jasno piše, da je bil izdelan "na osnovi odredbe Predsedstva Republike Slovenije št. 27/06 z dne 27.06.1991". Izdan je bil ob 02.00 uri tega dne.

Kako je možno, da je Tone Krkovič obšel legalno linijo poveljevanja in je ukaz za ubijanje izdelal kar na podlagi Odredbe predsedstva RS, namesto, da bi dobil ukaz od Republiškega štaba teritorialne obrambe, kar bi bilo edino normalno in legalno?

Se tovariš Kučan ni spomnil, kdo je podpisal omenjeno odredbo, ga zapušča spomin, se spreneveda in je mislil, da ga nihče ne bo ujel na laži? Se ni spomnil, kdo je prižgal zeleno luč za začetek vojne oziroma začetek spopadov nizke intenzivnosti?

Bo zdaj zadovoljen, da je resnica prišla na dan in je jasno, kdo je kriv, da je umrl dober človek, z njim še en mož doma iz Makedonije, ki je bil mehanik. Da so potem žene ostale brez mož, otroci brez očetov, starši brez sinov, prijatelji brez prijateljev?

Težavo ima zdaj tudi avtorica knjige, gospa Potočnjak, saj ima knjiga napačen naslov, ki ga bo morala pri ponatisu, če bo sploh potreben, spremeniti v "Odkrito povelje".

Je pa še vedno povsem odprto vprašanje, kdo bi moral (pa ni) gospoda Mrlaka opozoriti, da bo nanj odprt ogenj, če bo letel nad Ljubljano, ali pa je vprašanje, kdo ni ukazal podrejenim enotam, da se ne strelja na neoborožene gazele, ker je možno, da je v njej pilot, ki je na vezi z ministrom za informiranje Kacinom, da prestopi na stran TO?

So ga res žrtvovali za propagandne namene, tudi njega, kot mnoge, ki so postali kolateralna škoda, ko so strašili, manipulirali narod in uresničevali tajni dogovor za vojno Kučan - Milošević?

Ko bo konec vsakršnega sprenevedanja in bo njihova agonija, ki so si jo leta 1990 začeli podaljševati, zaključena, bo moč strokovno, tehtno, nepristransko, na podlagi pričevanj prič in dokumentov oceniti, za kaj je v resnici šlo. Da bi to čimprej dosegli in razčistili, kar je treba za stanje duha v Sloveniji razčistiti, vas vabimo, da se podpišete pod ljudsko pobudo za sprejem Zakona OPS.

To pomeni STOPITI SKUPAJ, ZA OSVOBODITEV, OČIŠČENJE IN PREPOROD SLOVENIJE, ki ima v tem trenutku zagotovo večjo težo kot jo je takrat imela odcepitev na vrat na nos in na vso silo.

To je takrat povzročilo nepotrebne žrtve med povsem nedolžnimi ljudmi. Zdaj gre predvsem za to, ali bomo Slovenijo sploh obdržali, ker je nevarnost, da bodo narodni veleizdajalci dokončno razprodali še zadnji del narodovega imetja tujcem, ko je povsem jasno, da so nas s spletkami, prevarami in manipulacijami, uničevanjem državnosti in ropanjem pripeljali pač pred prepad.



Ekipa OPS

p.s.

Zagotovo bodo zdaj slovenski ugrabljeni mediji o tem na dolgo in široko poročali, organizirali bodo soočenja med gospodom Letico in gospodom tovarišem Kučanom. Tudi gospod Janša bi moral kakšno reči, vsaj okoli "skritega" povelja itd. Okostnjaki vseskozi padajo iz omar, a se vsi delajo kot bi jih ne bilo. Opazite, kakšne medije plačujete, nacionalne celo s prisilo, če ne je izvršba!

VOJNI DOBIČKARJI

Ilegalna trgovina z orožjem v Sloveniji v obdobju od 1990 do 1994 je tema, ki je tesno povezana z razpadom Jugoslavije, osamosvojitvijo Slovenije in vojnami na Balkanu. To obdobje je zaznamovano z zapletenimi političnimi, vojaškimi in gospodarskimi razmerami, ki so omogočile tako legalne kot ilegalne dejavnosti, povezane z orožjem.

Informacije o tem temeljijo na zgodovinskih raziskavah, pričevanjih, dokumentih in javnih razpravah, vendar je veliko podrobnosti še vedno nejasnih ali spornih zaradi uničenja arhivov, politične občutljivosti in pomanjkanja dokončnih dokazov.

Ozadje ilegalne trgovine z orožjem (1990–1994)

V letih 1990–1994 je Slovenija prešla iz socialistične republike v sestavi Jugoslavije v samostojno državo. Ključni dogodki kot so razorožitev Teritorialne obrambe (TO) maja 1990, osamosvojitvena vojna junija in julija 1991 ter poznejše oboroževanje sosednjih držav (zlasti Hrvaške in Bosne) so ustvarili okolje, v katerem je trgovina z orožjem pogosto presegala meje zakonitosti.

Mednarodni embargo na uvoz orožja v Jugoslavijo, ki ga je uvedel Varnostni svet OZN maja 1992 (Resolucija 757), je še dodatno zapletel situacijo, saj je prisilil akterje k delovanju na črnem trgu.

Razorožitev TO (maj 1990): Proces razorožitve Teritorialne obrambe Slovenije, ki ga je ukazala zvezna oblast v Beogradu, je bil pomemben sprožilec. Veliko orožja je "izginilo" iz skladišč in se kasneje pojavilo v rokah novo nastajajočih slovenskih oboroženih sil ali drugih akterjev. To je bil eden prvih primerov, ko so se orožje in strelivo premikali izven uradnih poti.

Oboroževanje pred in med osamosvojitvijo: Slovenija je v letih 1990–1991 ilegalno kupovala orožje iz tujine (npr. iz Madžarske, Avstrije in drugih držav), da bi nadomestila izgubljeno oborožitev TO in se pripravila na morebiten spopad z Jugoslovansko ljudsko armado (JLA). Čeprav je bilo to v kontekstu osamosvojitve pogosto opravičeno kot nujnost, je šlo tehnično za kršitev takratne jugoslovanske zakonodaje.

Prodaja orožja Hrvaški in Bosni: Po osamosvojitvi je Slovenija postala pomemben prehod za orožje, namenjeno Hrvaški in Bosni, ki sta bili v vojni z JLA in srbskimi silami. Orožje je prihajalo iz različnih virov, vključno z zalogami JLA, ki so ostale v Sloveniji po umiku leta 1991, in iz tujine prek posrednikov. Velik del te trgovine je potekal v nasprotju z embargom OZN.

Konkretna imena in vloge posameznikov so še danes predmet razprav, saj ni soglasja o tem, kdo je bil neposredno odgovoren za ilegalne dejavnosti. Kljub temu se v javnosti in zgodovinskih razpravah pojavljajo naslednji akterji:

Janez Janša: Kot sekretar za obrambo (1990–1992) in kasneje minister za obrambo (1992–1994) je bil Janša ključna oseba pri organizaciji oboroževanja Slovenije pred in med osamosvojitvijo.

Kritiki mu očitajo, da je po vojni za Slovenijo dovolil ali celo spodbujal prodajo orožja Hrvaški in Bosni, kar naj bi vključevalo tudi ilegalne posle. Janša sam trdi, da je šlo za legalno trgovino v okviru njegovih pristojnosti, in zavrača obtožbe o osebni koristi. Dokumenti, kot je garantno pismo vlade BiH iz decembra 1992, kažejo na povezave z njegovim ministrstvom.

Milan Kučan: Takratni predsednik predsedstva Slovenije (1990–1992) in pozneje predsednik države je bil vpleten v razprave o razorožitvi TO in kasnejših oborožitvenih aktivnostih. Nekateri, zlasti iz krogov blizu Janše, ga obtožujejo, da je sodeloval pri ilegalni trgovini z orožjem, vključno s posli na mariborskem letališču (1992), kjer naj bi orožje odhajalo v Bosno. Kritiki tudi namigujejo, da je del zaslužka od teh poslov financiral njegovo volilno kampanjo leta 1992.

Za boljše razumevanje je treba nujno prebrati zapis novnarja Blaža Zgage na njegovi spletni strani Center za preiskovalno novinarstvo. V tem zapisu najdete tudi pomembne izvirne dokumente, ki jih tukaj ne bom objavljal, ker je škoda prostora. Tako in tako pa je možno iz zapisanega razumeti, za kaj je v resnici šlo.

"Resnica o slovensko-srbskem paktu proti Jugoslaviji in o trgovini z orožjem Kdo je pomagal odpreti vrata pekla in pri tem še zaslužil?

Blaž Zgaga 22. februarja 2014

Tisti dan bomo rekli peklu: »Si se napolnil?«
In pekel bo odgovoril: »Jih je še kaj?«

Meša Selimović, Derviš in smrt.
(prevod Janko Moder)

Milan Kučan in Slobodan Milošević na predzadnjem srečanju predsednikov republik Socialistične federativne republike Jugoslavije, Brdo pri Kranju, maj 1991. Foto: Srdjan Živulović/BOBO
Več kot 130.000 mrtvih, nekajkrat toliko ranjenih, preko milijon razseljenih, pregnanih in izgnanih. Uničena življenja, družine in prihodnost. Dvajset let nebrzdanega in brezobzirnega plenjenja in trganja družbenih vezi. Razkroj. Tako bi lahko leta 2014 opisali območje nekdanje Jugoslavije, triindvajset let po začetku krvavih vojn, ki so začrtale usodo prebivalcev nekdaj najbolj razvite in premožne države drugega, socialističnega bloka.

Svetovna in domača javnost največjo odgovornost za krvavi razpad federacije pripisuje srbskemu voditelju Slobodanu Miloševiću, ki je z nasilnim uresničevanjem projekta Velike Srbije ob pomoči Jugoslovanske ljudske armade (JLA) sejal smrt in trpljenje skoraj povsod po nekdanji Jugoslaviji.
Slovenija je njen razpad prestala najbolje.

S peščico padlih v lastnih vrstah in nekaj deset mrtvimi golobradimi naborniki JLA. Toda pozneje je vojne v soseščini z obsežno prodajo orožja izkoristila v svojo korist in izdatno zaslužila. Pri tem ni šlo zgolj za samovoljno in nezakonito prodajo posameznih državljanov, uradnikov ali ministrov, temveč za premišljene odločitve državnega vrha, ki so iz nove, samostojne države naredili vojno dobičkarico.

Državni vrh Republike Slovenije je bil tudi tisti, ki je sprejemal odločitve, ki so usodno prispevale k nasilnemu razpletu jugoslovanske krize ali ga celo pospešile.

Že več kot 20 let prebivalci Slovenije živijo izolirani od mednarodnih informacijskih in intelektualnih tokov. Odrezani so od resničnih informacij o prelomnih dogodkih, o potezah lastnih voditeljev in njihovi odgovornosti v obdobju ustvarjanja nove države.

Čeprav mnogo posameznikov pozna takratne dogodke, o njih vztrajno molčijo, kot da jim je o tem prepovedano govoriti. Vse od nastanka države se sistematično gradi mit o »osamosvojitveni vojni«, ki koristi zlasti takratnim voditeljem.

Toda resnica se razlikuje od mitov, ki jih v Sloveniji utrjujejo leto za letom. Svetovna javnost in tuji strokovnjaki poznajo mnogo drugačnih informacij o takratnem dogajanju v nekdanji Jugoslaviji, krvavem razpadu in odgovornosti Slovenije in njenih voditeljev. Ta resnica slovenski javnosti še naprej ostaja skrbno prikrita.

»Kako zanimiva pripoved. Zanimiva, a hkrati depresivna, ker se pogovarjamo z različnih zornih kotov. Ko razpravljamo o tem, kako bi lahko odkrili kaj novega o vojnah v Jugoslaviji, je bilo vam povedano dosti manj kot nam, vendar ste živeli v svojem okolju in imate drugačne referenčne točke.

Nam so govorili drugačne zgodbe o tem, kaj se je zgodilo in zakaj,« mi je eden od nekdanjih urednikov britanskega BBC decembra 2013 v pismu odgovoril na moje videnje dogodkov iz časa osamosvojitve in trgovine z orožjem. Njegovo sporočilo me je pretreslo in spodbudilo, da sem se lotil podrobnejšega preiskovanja, kaj se je takrat dejansko zgodilo.

Danes, ko je Slovenija v globoki ekonomski, družbeni in moralni krizi ter včasih spominja na kraljestvo laži in semenj ničevosti, je videti, da so k temu pomembno prispevali prav miti in laži o preteklosti.

Kakor je slovenska cerkvena oblast napihovala velikanski finančni balon in katero je uspel kaznovati šele Sveti sedež, je slovenska politična oblast vseh barv napihnila balon laži, ki preprečuje slovenski javnosti spoznati resnico o njenih preteklih odločitvah in dejanjih, katerih posledice čuti dandanes. Tudi ta balon je treba predreti in osvoboditi resnico.

Nekateri Slovenci menijo, da so pogosto nerazumljeni v svetu. »Slovenija danes v mednarodnih odnosih nima zaveznikov, kaj šele prijateljev,« je zapisal zgodovinar Božo Repe (Mladina, 20. december 2013). Slovenci namreč že 20 let v večjem delu tujine veljajo za egoistični narod, ki je soodgovoren za nasilni razpad Jugoslavije.

Predgovor in skrivni avgustovski sestanek v Beogradu
Predgovor Slavena Letice k hrvaškemu prevodu prve knjige trilogije V imenu države (U ime države: Prodaja, Jesenski i Turk, Zagreb, september 2013) je v Sloveniji povzročil veliko razburjenje med pripadniki in simpatizerji takratnega državnega vodstva.

Nekdanji osebni svetovalec hrvaškega predsednika Franja Tuđmana – marca 1991, ko je spoznal, da se Tuđman s srbskim vodjo Slobodanom Miloševićem dogovarja o delitvi Bosne in Hercegovine, je odstopil s tega položaja – je namreč na podlagi izkušenj in poznavanja skrivnih sestankov, katerim je tudi sam prisostvoval, slovensko trgovino z orožjem postavil v nov okvir in spomnil na sporazume med predsednikom predsedstva Slovenije Milanom Kučanom in srbskim predsednikom Slobodanom Miloševićem.

Torej med Slovenijo in Srbijo, ki sta ravno takrat vzpostavljali svojo novo državnost, spodkopavali zvezne organe in zvito ter učinkovito rušili jugoslovansko federacijo.

»Da je slovensko vodstvo lahko sprejelo odločitev o množični prodaji zaplenjenega orožja Hrvatom, je moralo biti prepričano, da mu ne preti več nevarnost agresije Jugoslovanske ljudske armade in Srbije,« je ocenil Letica (U ime države: Prodaja, Jesenski i Turk, Zagreb, september 2013, stran 15).

Predsedstvo Slovenije, ki so ga sestavljali predsednik Milan Kučan in člani Matjaž Kmecl, Ciril Zlobec, Ivan Oman ter Dušan Plut, je namreč kot kolektivni državni poglavar 26. avgusta 1991 sprejelo odločitev, naj Slovenija »pomaga Republiki Hrvaški na področju obrambe, vendar v obsegu, ki ne bi ogrozil obrambne sposobnosti Slovenije.« (Zapisnik 67. seje predsedstva RS, Ljubljana, 26. avgust 1991)

To je bil sklep državnega vodstva, ki je formalno dovolil prodajo orožja, katera se je sicer začela že julija 1991, nemudoma po zasedbi prvih vojaških skladišč Jugoslovanske ljudske armade in po julijski odločitvi Sveta za obrambo pri predsedstvu Slovenije.

»Dogodek, ki je odločilno pomemben za razumevanje in pravilno zgodovinsko razlago odločitve slovenskega državnega vodstva… je bil tajni pakt o nenapadanju Slovenije in Srbije, ki je bil sklenjen v Beogradu manj kot dva tedna prej: 14. avgusta 1991,« navaja Letica. (U ime države: Prodaja, Jesenski i Turk, Zagreb, september 2013, stran 15)

Takrat sta se v stanovanju vplivnega srbskega književnika Dobrice Ćosića, sive eminence velikosrbskega projekta in poznejšega predsednika Srbije, zglasila predsednik slovenske skupščine France Bučar in zunanji minister Dimitrij Rupel. Kako je potekalo zaupno srečanje intelektualcev, je pozneje v svojih spominih podrobneje opisal sam Dobrica Ćosić (Lična istorija jednog doba – vreme raspleta: 1981-1991, Službeni glasnik, Beograd, 2009, strani 309-311).

»Prišla sta z letalom. Pred hišo so se ustavili trije avtomobili: dva iz policijskega spremstva in njuno s spremljevalci. Varovalo ju je zvezno ministrstvo za notranje zadeve. Zaprosil sem Božico, naj ne kaže iskrenosti pred gostoma. Bučar in Rupel sta bila prijazna in nasmejana.

Namestili smo se na terasi in pogovor začeli kot dobri, stari znanci in prijatelji iz opozicije. Predstavili so mi namere, da vzpostavijo neposredne odnose s Srbijo, pripravljenost na strogo nevtralnost v hrvaško-srbskem sporu, da bi od Srbije dobili podporo za svojo odcepitev…

Dejala sta, da sta k meni prišla s soglasjem in v dogovoru s Kučanom in Drnovškom, a če se strinjam z njunimi stališči, bi z mojim posredovanjem šla k Miloševiću… Toda bil sem prepričan: k novi politiki jih silijo ekonomski interesi. Potem sta narekovala svojo platformo in predloge za novo politiko s Srbijo.

Zapisal sem jih v srbščini, Rupel v slovenščini. Rekel sem, da bom obvestil Miloševića in jima sporočil njegovo mnenje. Po treh urah pogovora sta zadovoljna odšla. Mene pa sta obremenila s skrbmi in z vpletanjem v politiko.

Poiskal sem Miloševića. Bil je ‘nekje v Srbiji’. Javil mi je, da v načelu sprejema predlog, ampak da jim bo ‘dobro zaračunal za vse, kar so počeli proti Srbiji’. Sporočil sem Bučarju, naj se v ponedeljek javi Miloševiću.

Toda platforma za novo politiko Slovenije do Srbije, ki smo jo vsi trije podpisali kot nekakšen dogovor, spominja na sporazume in dogovore, ki so jih sklepali ljudje v Jugoslovanskem odboru v času prve svetovne vojne,« je zapisal Ćosić.

V spominih je objavil celotno besedilo »platforme«, ki jo je Slaven Letica v predgovoru predstavil kot »tajni sporazum Kučan – Milošević«. Že leta 2002 je bil Ćosićev zapis objavljen na spletnih straneh najbolj branega srbskega časnika Večernje novosti, vendar so ga slovenski mediji in zgodovinarji spregledali. (http://novosti.rs/dodatni_sadrzaj/clanci.119.html:275793-Opet-zbegovi-na-Kozari, http://novosti.rs/dodatni_sadrzaj/clanci.119.html:275794-Lukava-ponuda-Slovenaca)

Tekst »platforme«, ki ga je v svoji knjigi objavil Dobrica Ćosić, se glasi:

1. Slovenija se ne vmešava v medsebojne odnose drugih narodov in vprašanja notranjih meja, niti se ne bo postavljala na stran kateregakoli jugoslovanskega naroda pri reševanju jugoslovanske agonije.
Slovenija ne bo dovolila svoje instrumentalizacije v jugoslovanskih mednacionalnih sporih.

2. Slovenija se na osnovi nacionalnih interesov, brez predsodkov in čustev, dogovarja s Srbijo o medsebojnih odnosih. Pri tem spoštuje odločilno vlogo Srbije pri reševanju jugoslovanskih razmer in kompatibilnost slovenskih in srbskih interesov.

3. Slovenija šteje, da je mogoče reševanje srbsko-hrvaških odnosov samo na temelju samoodločbe narodov, iz katere morajo izhajati različne oblike avtonomije.

4. Slovenija šteje za realno in razumno, da pride do federativnega povezovanja Srbije, Črne Gore, Bosne in Hercegovine in Makedonije. Slovenija priznava Hrvaški pravico, da se opredeli do te federacije.

5. Slovenija se bo samostojno in suvereno opredeljevala do teh državnih subjektov. Slovenija je pripravljena, da aktivno sodeluje pri procesih konstituiranja teh subjektov, če bodo želeli sodelovanje.

6. V smislu predhodnih načel želita Slovenija in Srbija razreševati medsebojne jugoslovanske odnose brez posredovanja tujih faktorjev, še posebej federacije.

Podpisano 14. avgusta 1991 v Beogradu s strani Dobrice Ćosića, Franceta Bučarja in Dimitrija Rupla (prevod B. Z.).

Predgovoru hrvaškega intelektualca in nekdanjega politika Letice k hrvaškemu prevodu prve knjige trilogije je tednik Mladina 18. oktobra 2013 pod naslovom »Slovensko - srbski pakt« posvetil naslovnico in osem strani, v katerih akterji neprepričljivo in nasprotujoče si zanikajo tisto, kar je v svojih spominih zapisal Ćosić – zlasti navedbe, da so karkoli podpisali in da sta prišla po dogovoru s Kučanom ter da je Ćosić na njuno prošnjo poiskal Miloševića in mu prenesel slovenski predlog.

Tedanji predsednik skupščine France Bučar je zapisal: »Takrat je bila Slovenija pravzaprav še del Jugoslavije in iskali smo način, kako naj iz nje izstopimo. Iskali smo dogovor z vodilnimi ljudmi, predstavniki tedanjih oblasti, njihovimi sodelavci, tudi s tedanjo opozicijo… Ko sva z Ruplom prišla v Beograd, naju je pričakalo policijsko spremstvo in odpravila sva se k njemu. Tam smo se usedli za mizo, čas je hitro tekel, ura ali dve, pogovarjali smo se čisto neuradno, zasebno, brez zapisnika, kot partnerji… Če rečem kar neposredno, vozili smo slalom med enimi in drugimi, tako in drugače, kako priti iz Jugoslavije…«

Takratni zunanji minister Dimitrij Rupel je bil kratek: »V resnici ni nihče podpisal nobenega dokumenta, ‘pakta’ ali česa podobnega. Bil je – ne glede na špekulacije – samo pogovor.«

Ćosićeva hčerka Ana, pa je po pogovoru z bolnim očetom sporočila: »Pogovor mojega očeta, Rupla in Bučarja 14. avgusta 1991 je bil parafiran kot zapisnik. Samo kot zapisnik. Vsebina je znana Ruplu in Bučarju, obema pa je znana tudi vsebina pogovora, ki je potekal v naši zasebni hiši v Beogradu. Ta zapisnik pogovora je danes v zasebnem arhivu v hiši Dobrice Ćosića, torej v naši hiši. Oče dodaja, da ta pogovor oziroma dokument tega pogovora nima nikakršne, ampak res nikakršne zveze z Miloševićem. Med drugim tudi dejstvo, da je ta papir v zasebnem arhivu, dokazuje, da to ni nikakršen državni dokument ali tajni pakt.«

Odzval se je tudi takratni predsednik predsedstva Milan Kučan. »O Ruplovem in Bučarjevem zasebnem obisku pri Ćosiću avgusta 1991 nisem vedel nič. V Srbijo sta šla neposredno po agresiji na Slovenijo, v času najhujših konfliktov z Beogradom, Miloševićem in armado, pa tudi po sporazumu na Brionih, kjer se je po našem dogovoru dr. Drnovšek s predsednikom predsedstva SFRJ Borisavom Jovićem začel dogovarjati o umiku jugoslovanske armade iz Slovenije.

V tistem času bi se mi ta obisk zdel povsem nelogičen in nesmiseln in tak se mi zdi še danes. Kot center odločanja o državnih zadevah je takrat skušal delovati tudi Demos, ki je marsikaj, zlasti kar zadeva obrambno in notranje ministrstvo, prikrival predsedstvu in tudi meni. Ne verjamem pa, da bi Rupel in Bučar v Beogradu takrat karkoli podpisala,« je zapisal in poudaril: »Z Miloševićem se nisem nikdar dogovarjal, ne osebno ne prek posrednikov, tajno pa še najmanj.«

Številni mednarodni viri potrjujejo, da nekdanji predsednik Milan Kučan slovenski javnosti ni govoril resnice. O tem pričajo tudi njegove lastne izjave, izrečene v preteklosti.

24. januar 1991 – dan, ki je spremenil usodo Jugoslavije
Avgustovska »platforma«, »zapisnik«, »dogovor« ali »tajni sporazum« je torej resnično obstajal. Srečanja intelektualcev nihče ni zanikal, ponujali so le različne interpretacije in zmanjševali pomen skrivnega sestanka in dogovora. Toda ta beograjski sestanek je le posledica prejšnjega slovensko - srbskega dogovora, ki je bil sklenjen na najvišji ravni – med Slobodanom Miloševićem in Milanom Kučanom.

Nanj je Letica opozoril v odgovoru Kučanu (Mladina, 25. oktober 2013): »Zgodovinska resnica je, da obstaja tudi precej zgodnejši prvi in neposredni dogovor/sporazum/poročilo Milošević - Kučan s 24. januarja 1991, o katerem nisem pisal v predgovoru h knjigi Odprodaja. Ta prvi zgodovinski sestanek, na katerem je nastal sporazum med Miloševićem in Kučanom, je potekal 24. januarja 1991, točno na dan, ko je predsedstvo SFRJ skušalo legalizirati vojaško posredovanje JLA na Hrvaškem, znano predvsem po izdelavi in predvajanju KOS-ovega filma o ilegalnem oboroževanju Hrvaške (Primer Špegelj)…

Ker sem bil takrat osebni svetovalec predsednika Tuđmana, sem bil zelo natančno seznanjen s potekom in rezultati sestanka Kučan - Milošević 24. januarja 1991… Odhod Milana Kučana v Beograd na tajno dogovarjanje o tem, da lahko Slovenija svobodno izstopi iz Jugoslavije, smo razumeli kot izdajo, ker sta štiri dni prej (20. januarja 1991) Slovenija in Hrvaška podpisali sporazum o skupni obrambi, če bi JLA posredovala v kateri od držav, ki so bile takrat republike SFRJ. Sporazum o skupni obrambi so podpisali Martin Špegelj in Josip Boljkovac v imenu Hrvaške ter Janez Janša in Igor Bavčar v imenu Slovenije.«

Sestanek, ki so ga Hrvati razumeli kot izdajo, je potekal v dramatičnih razmerah. V Beogradu sta se v času groženj JLA z državnim udarom sestali delegaciji Srbije in Slovenije. Srbski predsednik Slobodan Milošević je imel ob sebi predsednika Narodne skupščine Slobodana Unkovića, mandatarja nove vlade Dragutina Zelenovića in premierja Stanka Radmilovića. Na slovenski strani so poleg predsednika Milana Kučana sedeli predsednik skupščine France Bučar, član predsedstva Dušan Plut in podpredsednik vlade Jože Mencinger.

Po srečanju so objavili skupno sporočilo za javnost. Tovrstna sporočila so vedno plod pogajanj in predstavljajo soglasje obeh strani. Najpomembnejši del uradnega sporočila s sestanka 24. januarja 1991 se je glasil takole:

»Soglasno je ugotovljeno, da se mora pri razreševanju jugoslovanske krize izhajati iz pravice narodov do samoodločbe, ki ne more biti omejena z ničemer, razen z enako in isto pravico drugih narodov. Obojestransko je ocenjeno, da uresničevanje te pravice zahteva spoštovanje specifičnosti in različnosti interesov in ne more biti v škodo drugih narodov.

Srbija spoštuje interes Slovenije, da si na osnovi pravice narodov do samoodločbe in skozi proces doseganja sporazumov o prihodnjih odnosih republik zagotovi neovirano uresničitev pravice slovenskega naroda in Republike Slovenije do lastne poti in opredelitve glede oblik prihodnjega povezovanja z drugimi jugoslovanskimi narodi oziroma republikami. Slovenija spoštuje interes srbskega naroda, da živi v eni državi in da mora prihodnji jugoslovanski dogovor ta interes spoštovati.

V pogovorih je bilo ugotovljeno, da ni mogoče na isti način definirati medsebojnih odnosov vseh narodov in republik v Jugoslaviji. Novi jugoslovanski dogovor mora zato spoštovati razlike in interese vseh jugoslovanskih narodov in republik v prizadevanju, da se jugoslovanska kriza razrešuje na miren način in v demokratičnem procesu dogovarjanja o prihodnosti Jugoslavije.«

(Sporočilo z razgovorov slovenske in srbske delegacije 24. januarja 1991 v Beogradu; v Božo Repe: Viri o demokratizaciji in osamosvojitvi Slovenije, 2. del, Arhivsko društvo Slovenije, Ljubljana, 2003, stran 268)

Kot je v Mladini 25. oktobra 2013 opozoril bosanski novinar Esad Hećimović, ki je sodeloval pri preiskovanju trgovine z orožjem ob nastajanju trilogije V imenu države, je Kučan isto stališče z beograjskega sestanka ponovil dva dneva pozneje, 26. januarja 1991, med obiskom Sarajeva.

»Kar zadeva stališča Slovenije glede tega, da spoštuje želje Srbije, da bi srbski narod živel v eni državi, kar je zapisano tudi v poročilu s slovensko - srbskih pogovorov, Kučan pravi, da ena pravica ne more biti omejena z drugo, tako da se razume, da priznavanje pravice Slovencev do samoodločbe pomeni tudi priznavanje pravice Srbov, da živijo v eni državi.« (Oslobođenje, 27. januar 1991, naslovnica in stran 2)

Milan Kučan je podrobneje pojasnil januarski sestanek teden dni pozneje (Mladina, 8. november 2013):

»Naj spomnim, za kaj je takrat na srečanju v Beogradu šlo. Po plebiscitu o osamosvojitvi Slovenije je bila v razširjenem predsedstvu Slovenije sprejeta odločitev, da v bilateralnih srečanjih seznanimo vodstva drugih republik o namerah in stališčih Slovenije. Prvo tako srečanje je bilo omenjeno srečanje z vodstvom Srbije…

Po srečanju je bilo objavljeno sporočilo za javnost, ki ga dr. Letica interpretira kot privolitev Slovenije oz. Kučana, da Milošević oz. Srbija vzpostavi srbsko državo na vsem ozemlju, na katerem živijo Srbi, s čimer naj bi Slovenija oz. Kučan pristala na spreminjanje meja med republikami nekdanje Jugoslavije in na srbsko prisvajanje ozemlja Republike Hrvaške.

A uradno sporočilo za javnost je bilo povsem jasno: pravica kateregakoli naroda do lastne države ne more iti na račun enake pravice drugih narodov oz. republik do lastne države…

Ponovim pa naj: moj odhod oz. odhod slovenske delegacije v Beograd ni bil tajen, še manj je bil to slovensko - srbski dogovor o odhodu Slovenije iz Jugoslavije.«

Kučan je dodal še: »Slovenija je Hrvaški v vojni pomagala po svojih najboljših močeh, z diplomatsko aktivnostjo, odprto komunikacijo, oblikovanjem svetovnega javnega mnenja, pa tudi z odstopom orožja, ki ga Slovenija za svojo obrambo ni potrebovala. Trgovanje z orožjem pa je bilo nelegalno in ni imelo podlage v sklepih predsedstva države.«

Toda mnogi tuji strokovnjaki usodni sestanek ocenjujejo drugače: na njem je bila zapečatena usoda Jugoslavije. Srbska stran je slovenski dovolila odcepitev, Slovenija pa je v zameno Srbom priznala pravico do Velike Srbije.

Eden od članov slovenske delegacije Jože Mencinger se spominja, da je uradna izjava s sestanka zelo blizu tistemu, kar so se dejansko dogovorili. »Kar je bilo takrat objavljeno v časopisih, natančno povzema tisto, kar se je zgodilo. Da Milošević ne nasprotuje temu, da Slovenija odide iz Jugoslavije.

Ali so bili zraven še kakšni pogoji s slovenske strani, morate vprašati druge, jaz tega ne vem. Vzdušje na sestanku niti ni bilo napeto. Kučan in Milošević sta se dobro razumela, saj sta se poznala že od prej. Moja taka neumestna pripomba oziroma privaten pogled je bil: ‘vidim, da se politiki med seboj že razumejo, samo narodi se morda ne.’«

»Presenetilo pa me je, da smo se ob vrnitvi ustavili v Zagrebu,« je dejal Mencinger. »Na letališču nas je čakal Tuđman. Mene na sestanku z njim ni bilo. Vem pa, da je bil Tuđman precej besen zaradi izjave, da Slovenija priznava pravico Srbom, da živijo v eni državi.«

»Sestanka z Miloševićem nisem jemal tako resno kot drugi. So se pa bili Srbi pripravljeni pogajati. Že v 90-ih letih sem pisal, da je Milošević eden najzaslužnejših za slovensko osamosvojitev. Deloma je zaostroval razmere in bilo je videti, da se je z njim nemogoče karkoli zmeniti, istočasno pa ni imel nič proti temu, da Slovenija odide iz Jugoslavije,« je pojasnil.

Pa sta se 24. januarja 1991 Kučan in Milošević uspela sestati na štiri oči? »Mislim, da ne. Mislim, da smo bili ves čas skupaj. Ne vem, da bi se kdaj sama pogovarjala brez delegacije,« je še povedal (pogovor B. Z. z Jožetom Mencingerjem, Ljubljana, 4. februar 2014).

»Svetovna zarota« proti slovenski interpretaciji ali resnica?

Milošević je leta 2006 umrl, slovenski akterji dogovor o odhodu Slovenije iz Jugoslavije zanikajo, slovenski javnosti pa so še danes poznani zgolj miti o »osamosvojitveni vojni«, ki nimajo zveze z resničnostjo. Pogledi tujih zgodovinarjev, specializiranih za Vzhodno Evropo in Balkan, so pogosto precej bolj kritični do vloge Slovenije.

Naj gre za strokovnjake iz držav nastalih na območju nekdanje Jugoslavije ali tiste iz svetovnih prestolnic. Tudi mnogi zapisi v tujih medijih predstavljajo drugačno resnico, kot je bila doslej dostopna slovenski javnosti.

Hrvaški zgodovinar Ivica Lučić o dogovoru piše takole: »Predsednik Predsedstva BiH Alija Izetbegović se je 26. januarja 1991 pogovarjal s predsednikom Slovenije Milanom Kučanom o ‘splošnem jugoslovanskem konceptu’, za katerega je Izetbegović menil, da je sprejemljiv za vse.

Novinarji so vprašali Kučana o izidu njegovih pogovorov z Miloševićem oziroma slovensko - srbskih pogovorov, ki so potekali 24. januarja 1991 v Beogradu, na katerih je bilo sporočeno, da slovenska stran ‘spoštuje interes Srbije, da srbski narod živi v eni državi,’ ker ‘priznanje pravice Slovencem na samoodločbo pomeni priznavanje pravice Srbom, da živijo v eni državi’ (Oslobođenje, 25. januar 1991 in 27. januar 1991).

Kučan se je izognil odgovoru na to vprašanje, kakor se mu je izognil tudi na tiskovni konferenci v Ljubljani po vrnitvi iz Beograda. Opaženo je bilo tudi, da je ljubljansko Delo zamolčalo to ključno vprašanje pri razreševanju jugoslovanske krize (Oslobođenje, 26. januar 1991).

Bilo je očitno, da so Slovenci spremenili retoriko po zadnjem sestanku s srbskim vodstvom… Da ni šlo za nespretno oblikovano izjavo ali nesporazum, temveč o visoki stopnji soglašanja med Kučanom in Miloševićem, se je videlo tudi iz poznejših Kučanovih izjav.

Na sestanku z avstrijskim kanclerjem Franzem Vranitzkym na Dunaju, 14. marca 1991, je izjavil, ‘da mora Hrvaška vzeti v premislek poseben položaj Srbov na svojem ozemlju, ki morda vodi k priznavanju politične avtonomije’-« (Uzroci rata, Despot Infinitus in Hrvatski institut za povijest, Zagreb, 2013, stran 295).

Ugledni srbski odvetnik Srđa Popović v lucidni pravni analizi zarote in veleizdaje s strani Slobodana Miloševića, Borisava Jovića in Veljka Kadijevića z naslovom Razpad Jugoslavije (Raspad Jugoslavije: Oni se kao otcepljuju, a mi im kao ne damo, Peščanik, Beograd, 23. september 2008, http://pescanik.net/wp-content/PDF/raspad_sfrj.pdf) med drugim navede:

»…Odgovor se ne nahaja na pravni, temveč na politični ravni: druge republike so se ustrašile sprege med agresivno nacionalistično Srbijo in JLA. Na primer, Kučan se 24. januarja 1991 sestane s predsednikom »suverene in neodvisne« Srbije, da zahteva od njega (in dobi) dovoljenje, da odide iz SFRJ!« (poudaril Srđa Popović).

Zelo natančno pa dogovor med Kučanom in Miloševićem predstavi ena najboljših poznavalk Srednje in Vzhodne Evrope, norveška politologinja Sabrina P. Ramet.

»Posledično, ko je JLA spomladi 1990 zasegla orožje, ki ga je Slovenija nabavila za svojo Teritorialno obrambo, se je občutek ogroženosti med Slovenci eksponentno povečal. Toda tisto, česar takrat verjetno niso vedeli, je to, da je imel Miloševićev režim, čeprav je v veliki meri soglašal z JLA, svoje lastne cilje in strategije, ki so se radikalno razlikovali od ciljev JLA, kadar je šlo za Slovenijo.

To je postalo jasno 24. januarja 1991, ko se je takratni predsednik Slovenije Milan Kučan zasebno srečal z Miloševićem. Kot mi je leta 1999 povedal Kučan, je v zameno za Miloševićeva zagotovila, da Beograd nima ozemeljskih zahtev do Slovenije, sam zagotovil Miloševiću svoje ‘razumevanje’ za Miloševićeve interese pri združevanju vseh Srbov v Veliki Srbiji.« (Sabrina P. Ramet: Confronting the past: The Slovenes as subjects and as objects of history, Družboslovne razprave, XXIV (2008) 58: 29-44, Ljubljana, stran 35)

Rametova je intervju s Kučanom opravila 6. septembra 1999 v Ljubljani. Popolnoma isti zapis je v članku The Dissolution of Yugoslavia Competing Narratives of Resentment & Blame, kjer je bila v okviru ameriške univerze Purdue z ugledno srbsko zgodovinarko Latinko Perović sopredsedujoča mednarodni raziskovalni skupini zgodovinarjev, nadgradila še takole:

»Milošević je dogovor potrdil v zasebnem pogovoru z Borisavom Jovićem, srbskim članom predsedstva SFRJ, ki je bil predsednik med majem 1990 in majem 1991, kateremu je februarja 1991 povedal, na primer, da ‘naj pustijo Slovenijo v miru’ in ponovil junija 1991: ‘Kaj nam je braniti slovenske meje – to je začasno. Braniti moramo tisto, kar bo trajalo.’« (Borisav Jović: Poslednji dani SFRJ. Izvodi iz dnevnika, Politika, Beograd, 1995, strani 281 in 343)

Januarski dogovor Kučana in Miloševića iz leta 1991 je naveden tudi v mnogih biografijah Slobodana Miloševića in znanstvenih monografijah. Tu so navedena le nekatera dela: Adam LeBor (2004): Milosevic: A Biography. Yale University Press; Louis Sell (2002): Slobodan Milosevic and the Destruction of Yugoslavia, Duke University Press; Stuart J. Kaufman (2001), Modern Hatreds:

The Symbolic Politics of Ethnic War, Cornell University Press; R. Craig Nation (2003) War in the Balkans, 1991-2002, Strategic Studies Institute, US Army War College; Brendan O’Shea (2012): Perception and Reality in the Modern Yugoslav Conflict: Myth, Falsehood and Deceit 1991-1995, Routledge.

O sporazumu, ki je slovenski javnosti še vedno prikrit, so medtem poročali vodilni svetovni mediji. Britanski BBC je na primer 18. marca 2006 v članku Slobodan Milosevic’s road to ruin izbral sedem odločitev, ki so Miloševića vodile v pogubo.

Njegov sporazum s Kučanom, 24. januarja 1991, je kronološko na drugem mestu. »Med seboj sta se sporazumela o razpadu Jugoslavije. Slovenija lahko gre, je rekel Milošević. Tam ni Srbov… Miloševićev tesni zaveznik Borisav Jović je tega dne v svoj dnevnik zapisal: ‘Današnji dan je morda spremenil celoten razvoj Jugoslavije in krize.’« (http://news.bbc.co.uk/2/hi/europe/4819388.stm)

Najbolj celovito pa sta sporazum Kučan – Milošević in zaroto proti jugoslovanski federaciji predstavila Laura Silber in Allan Little v knjigi Smrt Jugoslavije, ki je nastala po istoimenski televizijski dokumentarni seriji BBC.

»Hkrati je Milošević dal jasno vedeti, da Srbija ne bo poskusila preprečiti Sloveniji odcepitve od Jugoslavije. Ko se je ponoči 24. januarja zvezno predsedstvo zbralo že drugič ta mesec z zahtevo po razorožitvi hrvaške policije, je imel Milošević ločeno srečanje s slovenskim predsednikom Kučanom. Dosegla sta enostaven sporazum. Kučan je povedal:

‘Na tem srečanju je bilo očitno, da Srbi ne bodo vztrajali, da zadržijo Slovenijo v Jugoslaviji… Slovenci smo rekli, da želimo pravico do svoje lastne države. Milošević je dejal, da hočejo Srbi priznanje enake pravice tudi za sebe – torej, da vsi Srbi v Jugoslaviji živijo v eni državi. Moj odgovor, seveda, je bil, da imajo tudi Srbi to pravico, toda na enak način kot Slovenci, brez poseganja v pravice drugih narodov. Milošević je odgovoril: ‘Da, seveda. To je jasno.’ In s tem smo odpotovali domov v Ljubljano.’

Srbi niso živeli v Sloveniji in z beograjskega vidika ni bilo razlike med slovenskim narodom in slovensko republiko. Toda enako ni veljalo za Hrvaško. Ko se je izvedelo za srbsko - slovenski sporazum, so bili Hrvati razjarjeni. Razumeli so ga, kot da je Kučan dal Miloševiću proste roke za razdelitev Hrvaške…« (Laura Silber, Allan Little: Death of Yugoslavia, Penguin Books & BBC Books, London, 1995, stran 113 in 114)

Avtorja sta posledice sporazuma med Slovenijo in Srbijo v svoji knjigi prikazala na več mestih. V poglavju "Prišla je ura Evrope: Slovenska navidezna vojna" sta nazorno opisala, kako je slovenska stran brez potrebe in agresivno sestrelila helikopter Gazela s pilotom Tonijem Mrlakom ter predvsem, kako je Srbija v zveznem predsedstvu preprečila vsesplošen vojaški napad na Slovenijo, ki so ga načrtovali generali JLA.

Jović jim je 30. junija v imenu Miloševića »spodmaknil tla« (stran 161), saj je kot srbski član predsedstva Jugoslavije glasoval proti predlaganemu napadu, s čimer je predsedstvu kot vrhovnemu poveljniku JLA za ukaz zmanjkal en sam glas. Presenečenje je bilo popolno, saj je bila Srbija v javnih nastopih najbolj agresivna do Slovenije, v resnici pa jo je, ko je šlo zares, zaščitila pred frontalnim vojaškim napadom. Ob poznavanju sporazuma Kučan - Milošević postane ta, navidez nelogična Jovićeva poteza, bolj razumljiva.

Na pogajanjih na Brionih, 8. julija, se je Slovenija uspela dokončno odcepiti. »Ko so se tistega jutra zbrali delegati, je zavezništvo med srbskimi in slovenskimi voditelji, sklenjeno 24. januarja, ko sta Milošević in Kučan prvič soglašala o odcepitvi, dozorelo.« (stran 164)

»Brionski sporazum so pozdravili kot uspeh evropske diplomacije. Toda bil je daleč od tega… Diplomatska zmaga je pripadla Miloševiću in Kučanu, ki sta se med seboj dogovorila o slovenskem odhodu iz federacije na seriji srečanj, ki so se začela 24. januarja v Beogradu in končala s sejo predsedstva Jugoslavije 18. julija
(takrat je sprejelo sklep o umiku enot JLA iz Slovenije, opomba B.Z.). Ključna vprašanja so bila rešena brez pomoči mednarodnih posrednikov, s strani samih akterjev. Skupaj sta Milošević in Kučan izigrala – in, dejansko, uničila – federativno Jugoslavijo.« (stran 166)

»Srbski in slovenski voditelji so bili do konca junija 1991, dejansko pa že dolgo pred tem, usklajeni v skupnih ciljih in v njihovem nasprotovanju zveznim strukturam, ki so jih dojemali kot omejujoče. Kučan in Milošević sta bila v pomembnem smislu sozarotnika, generali JLA pa so bili tisti, ki so ostali zunaj igre. Mislili so, da branijo ozemeljsko celovitost Jugoslavije. Toda niso vedeli, da je bila ta celovitost že usodno izdana in to s strani moža, ki se je v javnosti predstavljal kot njen glavni zaščitnik.« (stran 166)

Izjav in sklepov, ki dokazujejo obstoj dogovora med Slovenijo in Srbijo, je v tem pomembnem delu še več, knjiga Smrt Jugoslavije pa je v svetu priznana kot eden najbolj verodostojnih prikazov krvavega razpada nekdanje federacije.

»Fascinantna in skrbno dokumentirana pripoved, kako so srbski ekspanzionizem, hrvaški nacionalizem in slovenski secesionizem uničili Titovo Jugoslavijo,« je knjigo ocenil Michael Ignatieff v New York Review of Books.

»Najbolj suverena analiza, ki je bila doslej napisana… Avtorja prepričljivo pokažeta, da je bila vojna koordinirana s strani mož, ki so nameravali ostati na oblasti z vsemi možnimi sredstvi,« je menila Maggie O’Kane v londonskem Guardianu.

V ugledni reviji London Review of Books pa je recenzijo knjige Smrt Jugoslavije napisal eden najboljših poznavalcev balkanskih vojn Misha Glenny, nekdanji dopisnik BBC z Dunaja.

V članku z naslovom »Kako je Tuđman dobil vojno« (4. januar 1996) je ocenil, da nobena druga knjiga ne ponuja tako skrbno preverjenih dejstev. »Seciranje zarote skovane s strani vodstev Slovenije in Srbije za utopitev jugoslovanske federacije je mojstrovina sodobne politične analize.

Srbska nasilna dvoličnost do federacije, relativno spoštovane politične entitete, ki jo je predsednik Milošević navidez poskušal ohraniti, v resnici si jo je prizadeval spodkopati, ne bi mogla uspeti brez zahrbtnosti slovenskega egoizma.

Avtorja sta dokazala z neizpodbitnimi dokazi, da je bilo slovensko vodstvo pripravljeno spodbuditi nasilen razpad Jugoslavije v zameno za lahek izhod iz federacije. Ljubljana, seveda, ne nosi moralne odgovornosti za tisto, kar je sledilo pozneje, toda Silbrova in Little sta dokazala izven vsakega dvoma, da so Slovenci igrali umazano in zaničevanja vredno politično igro.«

Na Glennyjevo recenzijo sta se nemudoma odzvala nekdanji dopisnik BBC z balkanskih bojišč Mark Thompson in zgodovinar Marko Attila Hoare, poznavalec jugoslovanskih vojn. V živahni polemiki sta zagovarjala drugačna mnenja glede posledic, ki jih je prinesel Daytonski sporazum in ocen Tuđmanovih in Miloševićevih potez. Vendar v obstoj skrivne slovensko - srbske naveze, ki je razbila Jugoslavijo, nista podvomila niti enkrat.

Tudi zadnji ameriški veleposlanik v Beogradu Warren Zimmerman je bil zelo kritičen do slovenskih potez. »V nasprotju s prevladujočim stališčem so bili Slovenci tisti, ki so začeli vojno. Njihova deklaracija o neodvisnosti, ki je bila sprejeta brez najmanjših poskusov pogajanj, je dejansko postavila pod njihov nadzor celotno mejo in vse mejne prehode med Slovenijo in njenima dvema sosedama Italijo in Avstrijo.

To je pomenilo, da je bila Slovenija edini mednarodni prehod med Zahodom in Jugoslavijo in da si je enostransko prilastila pravice do blaga, namenjenega drugim republikam, kakor tudi prihodke od carin, ki so predstavljali okoli 75 odstotkov zveznega proračuna. Celo manj groba vojska kot JLA bi reagirala na to. Najslabše od vsega pri tem je bilo, da je razumljiva želja Slovencev po neodvisnosti obsodila preostanek Jugoslavije na vojno.« (The Last Ambassador: A Memoir of the Collapse of Yugoslavia, The Foreign Affairs, marec/april 1995)

»V svoji želji po odhodu iz Jugoslavije so preprosto ignorirali 22 milijonov državljanov Jugoslavije, ki niso bili Slovenci. Oni nosijo precejšnjo odgovornost za prelivanje krvi, ki je sledilo njihovi odcepitvi,« je dodal veleposlanik.

Ali je obstajala kakšna druga alternativa za Slovenijo in njeno vodstvo? Josip Boljkovac, takratni hrvaški notranji minister v svojih spominih piše, da sta se v drugi polovici novembra 1990 na Otočcu pri Krki sestali delegaciji obeh republik.

Predsednika Kučana so spremljali predsednik parlamenta France Bučar, premier Lojze Peterle, obrambni minister Janez Janša in notranji minister Igor Bavčar. S hrvaškim predsednikom Tuđmanom pa so pripotovali premier Josip Manolić, minister Boljkovac ter svetovalca Slaven Letica in Dušan Bilandžić.

»Glede na to, da je bil edini cilj Slovenije, da gre čim prej iz Jugoslavije, smo jih, ker smo bili v veliko težjem položaju, zaprosili, naj to malo preložijo ali vsaj upočasnijo, da mi ne bi ostali sami, glede na to, da si Bosna in Hercegovina in Makedonija nista upali še ničesar narediti,« se spominja Boljkovac (Istina mora izaći van, Golden Marketing – Tehnička knjiga, Zagreb, 2009, stran 223).

»Pojasnil sem, kakšna velikosrbska mreža se plete okoli Hrvaške… Napadel sem tudi Bučarja, ki je predstavil slovenski pogled: ‘Gospod predsednik, vaša predstavitev me je preplašila. Vi greste v Evropo, mi pa sami v umazano vojno. Ali vi, Slovenci, res nameravate to narediti? Pri čemer smo doslej v zgodovini vedno hodili skupaj.

Počakajmo, da se BiH izjasni o konfederaciji. Tudi Makedonijo bomo imeli na svoji strani. Štiri republike bomo. Tudi pokrajini, Kosovo in Vojvodina, nas bosta podprli ob prvi priložnosti, v kateri se bosta lahko svobodno opredelili. Zagotavljam vam, da Milošević nima moči iti v vojno proti vsem. Vsa vojska še ni na Miloševićevi strani. Zato vas prosim, da malo zastanete na tej poti v Evropo.’«

Hrvaški akademik in zgodovinar Dušan Bilandžić je medtem poskušal prepričati Milana Kučana:

»Počakajte malo. Če boste šli počasi, korak za korakom, se bomo ostali pridružili – Bosna in Makedonija, in seveda Hrvaška. Počakajte na proti-Miloševićevo koalicijo.« (Death of Yugoslavia, stran 149)

Od umazanega sporazuma do trgovine z orožjem
Je slovensko vodstvo usodnega 24. januarja 1991 lahko vedelo ali vsaj domnevalo, da bo dogovor z Miloševićem vodil k nasilnemu razpadu Jugoslavije in vojni?

»Dogajanje v beograjskem centru Sava je v tistih prelomnih januarskih dneh leta 1990 spominjalo na nekakšno kroniko napovedane tragedije. Ko je slovenska delegacija 22. januarja zapustila štirinajsti kongres Zveze komunistov Jugoslavije, je v dvorani završalo kot v čebeljem panju…

Čeprav so bile stvari že pred kongresom v glavnem zelo jasne, je v centru Sava tistega vročega zimskega večera zavladala precejšnja negotovost. Še zlasti med tujimi poročevalci, ki so potem, ko je kongres prekinil delo, z vprašanji dobesedno planili na nas, slovenske novinarje….

Ko me je eden od njih nervozno vprašal, kaj se bo z Jugoslavijo zgodilo zdaj, ko je slovenska partija tako jasno pokazala nestrinjanje z zvezno politiko, sem mu, ne da bi trenil, odgovoril: ‘La guerra! Vojna!’«

S temi besedami je takratna pričakovanja in strahove v predgovoru k slovenski izdaji prve knjige trilogije "V imenu države" opisal novinar Branko Soban. Neverjetno bi bilo, da se te nevarnosti ne bi zavedalo tudi takratno republiško vodstvo, ki so ga poleg nekdanjega predsednika Zveze komunistov Milana Kučana sestavljali najpomembnejši predstavniki vladajoče Demokratične opozicije Slovenije (DEMOS).

Slovenija je namreč že istega leta, decembra 1990, iz tujine skrivaj prejela prvo večjo pošiljko orožja za Teritorialno obrambo. Šlo je za avtomatske puške singapurskega porekla, ki so prispele s pomočjo Izraela. Pozneje, ko so se sklepali posli z orožjem z Rusijo, so v luko Koper pričele voziti polne ladje iz vzhodnoevropskih pristanišč. Manjši del orožja je ostal slovenskim vojakom, večji del so po oderuških cenah prodali na hrvaška in bosanska bojišča.

Še danes največji del krivde za trgovino z orožjem nosi takratni obrambni minister Janez Janša, ki je bil junija 2013 zaradi korupcije pri nakupu oklepnikov Patria obsojen na dve leti zapora. Tolikšnih nepravilnosti, spletk in samovoljnega ravnanja kot na Ministrstvu za obrambo si v devetdesetih letih niso privoščili pri nobenem drugem državnem organu.

Toda dejstvo, da so orožje prodajali tudi na Ministrstvu za notranje zadeve, torej v policiji, in v Varnostno-informativni službi, nad katerima Janez Janša ni imel nobenih pristojnosti, kaže, da je šlo v resnici za tajno državno operacijo, odobreno na najvišji ravni.

Možnost, da se je takrat 33-letni minister Janša, brez znanja tujih jezikov, vendar ob pomoči sposobnih in spretnih svetovalcev in sodelavcev kot sta Ludvik Zvonar in Andrej Lovšin ter mnogih drugih, sam dogovarjal za velike posle z orožjem, je malo verjetna.

Dejansko je kot obrambni minister uresničeval sklepe, sprejete na Svetu za obrambo pri predsedstvu Slovenije, katerega je vodil predsednik Milan Kučan. Sej, na katerih so sprejemali usodne odločitve, so se udeleževali najpomembnejši možje v državi.

Toda Kučan že dve desetletji javno zatrjuje, da je Slovenija orožje »odstopila« Hrvaški oziroma da je šlo zgolj za »pomoč«. Kadar je šlo za prodajo ali preprodajo, naj bi po njegovih besedah šlo za nedovoljeno oziroma nezakonito trgovino.

Toda zapisnik 3. seje Sveta za obrambo pri predsedstvu, ki je bila 9. junija 1992 (glej dokument) razkriva bistvo orožarske afere. Zaupne seje so se poleg Milana Kučana udeležili predsednik parlamenta France Bučar, predsednik vlade Janez Drnovšek, minister za obrambo Janez Janša, notranji minister Igor Bavčar, zunanji minister Dimitrij Rupel in načelnik Republiškega štaba Teritorialne obrambe generalmajor Janez Slapar.

Pogovarjali so se o dramatičnem položaju v Bosni in Hercegovini in o obisku podpredsednika bosanske vlade Mohameda Čengića. Prosil je za orožje in strelivo, da bi se ubranili pred srbsko ofenzivo, obrambni minister Janša pa je zaprosil Svet za mnenje, ali bi prošnji ugodili.

»V razpravi so sodelovali vsi člani sveta. Ugotovili so, da Teritorialna obramba Republike Slovenije razpolaga z nekaterimi od zaprošenih sredstev in se strinjali s tem, da jim ta sredstva odstopi v obsegu, ki še ne ogroža obrambne sposobnosti Slovenije.

Predsednik Milan Kučan je razpravo sklenil s soglasjem vseh članov Sveta, da se Svet strinja s predlogom ministra za obrambo, da se del zaprošenih sredstev oborožitve in vojaške opreme lahko odstopi Bosni in Hercegovini. Pri tem jim pristojni organi sredstva oborožitve in strelivo prodajo, rabljeno vojaško opremo pa odstopijo brez nadomestila.« (Zapisnik 3. seje Sveta za obrambo pri Predsedstvu Slovenije, Ljubljana, 12. junij 1992, poudaril B.Z.)

Priloženi seznam orožja, za katerega je prosila bosanska vlada, razkriva, da je šlo za orožje in opremo za tisoč pripadnikov bošnjaške vojske, ki so se poleti 1992 v organizaciji slovenske Teritorialne obrambe skrivaj urili v Svetlem Potoku v Kočevskem Rogu. Rabljena vojaška oprema, ki so jo odstopili zastonj, so bile predvsem uniforme in intendantska oprema.

Državni vrh Republike Slovenije je bil torej tisti, ki je junija 1992, v času po mednarodnem priznanju in po vstopu Slovenije v Organizacijo združenih narodov soglasno odredil prodajo orožja, navkljub mednarodnemu embargu na izvoz orožja na področje nekdanje Jugoslavije. Tudi z urjenjem tujih vojaških enot na svojem ozemlju je Slovenija kot članica OZN kršila več mednarodnih konvencij.

Orožje se je v ogromnih količinah iz Slovenije prodajalo že prej. Po doslej znanih podatkih je prvi sklep o prodaji orožja Svet za obrambo sprejel julija 1991, vendar so o njem zaenkrat znana le ustna pričevanja udeležencev, pisna dokumentacija pa še ni dostopna javnosti. Predsedstvo Slovenije je »pomoč« Hrvaški uradno potrdilo 26. avgusta 1991.

Janša je sicer večkrat poročal članom predsedstva o prodaji orožja. »V skladu s to usmeritvijo predsedstva na zadnji seji, ko se je ta problem obravnaval… je bila potem tudi sprejeta odločitev… da se gre v prodajo prenosnih raketnih sistemov, ki jim letos ali v letu 1992 poteče formalni rok uporabe.

Za Hrvaško je to zanimivo, takrat so to potrebovali,« jim je med drugim zaupal novembra 1991. (Magnetogram 81. seje predsedstva Slovenije, 29. november 1991, poudaril B. Z.) O prodaji orožja oziroma »odstopu« in »pomoči« so razpravljali še na več sejah. Pogosto uporabljeni izrazi takratnih slovenskih voditeljev kot so »pomoč« in »odstop« orožja so torej le evfemizem za dobičkonosno »prodajo«.

Sicer so načelni dogovori o prodaji orožja »potekali na najvišjem vrhu, med Izetbegovićem, Kučanom in Tuđmanom.« (Izjava priče Ivana Horvata, kupca orožja za bosanske Hrvate pred preiskovalnim sodnikom Okrožnega sodišča v Ljubljani, 8. december 1998)

Trgovina z orožjem je bila torej soglasno odobrena s strani istih slovenskih voditeljev, ki so januarja 1991 sklenili sporazum s srbskim vodjo Slobodanom Miloševićem oziroma so se avgusta 1991 skrivaj dogovarjali z Dobrico Ćosićem. Operativno je prodajo orožja vodil obrambni minister Janez Janša.

Vse do danes pa za trgovino z orožjem in nepravilnosti pri njej v Sloveniji ni nihče kazensko odgovarjal. Politične elite so si namreč z vplivom na pravosodje zagotovile imuniteto glede trgovine z orožjem. V Čilu in Argentini so s prodajo orožja Hrvaški v času embarga opravili drugače. V Čilu so obsodili takratni vojaški vrh, osumljen je bil tudi predsednik Augusto Pinochet, ki je pred razsodbo umrl. Argentinskega predsednika Carlosa Menema pa so obsodili na sedem let zapora.

Sklep državnega vrha o prikrivanju trgovine z orožjem
Odločitev o ustavitvi trgovine z orožjem so sprejeli 6. januarja 1993 na sestanku pri predsedniku republike Milanu Kučanu. Udeležili so se ga predsednik parlamenta Herman Rigelnik, predsednik vlade Janez Drnovšek, obrambni minister Janez Janša, notranji minister Igor Bavčar in zunanji minister Dimitrij Rupel.

»S tem trenutkom postane vse, kar bi kdorkoli v Sloveniji počel, nelegalno in podvrženo kazenskemu pregonu,« je zbranim predlagal Milan Kučan. Že od leta 1991 je sicer v Sloveniji veljal isti kazenski zakonik, vendar so ga lahko nekateri do tega sestanka kršili brez posledic. Dogovorjene prepovedi prodaje orožja pa pozneje ni spoštoval obrambni minister Janša. Spori med njim in predsednikom Kučanom so nato vodili do »odkritja« orožja na mariborskem letališču in vojaškega nasilja v Depali vasi.

Na tem sestanku so najvišji predstavniki Slovenije sprejeli še en usodni sklep. Predsednik Kučan je zbrane funkcionarje pozval k prikrivanju in zavezi molka. Predlagal jim je, naj »navzven velja stališče, da Slovenija nikoli ni pomagala Hrvaški ter Bosni in Hercegovini z orožjem in z urjenjem vojakov.« V nadaljevanju pa pristavil: »Resnici ne ustreza nič, ker sta tu dve resnici. Ena za javnost, ena pa za to.« (Magnetogram sestanka pri Predsedniku Republike, Ljubljana, 6. januar 1993)

Njegovim predlogom ni nasprotoval nihče. Soglašali so, da Slovenija od tistega dne ne bo več prodajala ali prevažala orožja Hrvaški ter Bosni in Hercegovini. Sklenili so tudi, da za javnost – prebivalce Republike Slovenije – obstaja druga resnica: da prodaje orožja nikoli ni bilo. Takrat se je v resnici rodila afera trgovina z orožjem.

Na novinarsko vprašanje, ali so se januarja 1991 zavedali, da priznanje pravice, da lahko vsi Srbi živijo v eni državi, vodi k nasilnemu spreminjanju republiških meja in vojni, je Milan Kučan odgovoril, da vsebina sporočila o januarskem razgovoru v Beogradu »jasno kaže slovensko stališče, da so subjekti razgovorov o prihodnosti SFRJ republike.

Pri tem stališču smo implicitno upoštevali načelo Helsinške deklaracije o nenasilnem spreminjanju meja, ker smo se zavedali, da je takšno stališče tudi najboljše zagotovilo za mirno reševanje krize. Ta razmislek Slovenije je vključeval tudi varovanje narodnostnih manjšin, ki so živele znotraj meja večinskih narodov.«

Ponovil je, da je bilo povsem jasno, da pravica kateregakoli naroda do lastne države ne more iti na račun enake pravice drugih narodov do lastne države. »Na srečanju v Beogradu, tako kot tudi na srečanjih z vodstvi drugih republik, nismo povedali nič drugega kot to, da želimo svojo pravico do samoodločbe, ki smo jo demokratično potrdili na plebiscitu decembra 1990, uveljaviti na miren in sporazumen način, ne proti nikomur in ne na račun enakih pravic drugih.

Zdelo se nam je samoumevno, da imajo enako pravico kot Slovenci tudi vsi drugi narodi, kot tudi to, da je ta pravica vsakega naroda omejena z enako pravico drugih narodov. Koliko so stališča glede enakih pravic drugih narodov res bila skupna stališča, pa zgovorno pričajo kasnejši dogodki na območju nekdanje SFRJ,« je zapisal.

»V načelih, za katera smo se zavzemali v razgovorih takrat v Beogradu in v drugih republikah, ni mogoče najti argumentov za opravičevanje nasilnega spreminjanja meja, nasilnega reševanja jugoslovanske krize oziroma vojne,« je dodal (odgovor Milana Kučana na novinarska vprašanja, 13. februar 2014).

Na vprašanje, ali je kdaj soglašal s prodajo orožja iz skladišč Teritorialne obrambe, pa je odgovoril: »Tako Predsedstvo kot Svet za obrambo sta soglašala, da Slovenija tudi z orožjem pomaga napadenima Hrvaški in BiH do meje, ko to ne bi ogrožalo naše lastne varnosti. Ocenjevali smo, da je ta pomoč tudi najboljša obramba Slovenije pred nevarnostjo morebitne vrnitve vojne na slovensko ozemlje. Nimam razlogov, da bi danes svojim takratnim stališčem karkoli dodajal ali odvzemal. Operativno sta te zadeve vodila Vlada in Ministrstvo za obrambo.«

Slovensko politično vodstvo je najprej s sporazumom s Srbi izdalo Hrvate. Kmalu zatem je s skrivno prodajo orožja Hrvaški ter Bosni in Hercegovini izigralo Srbe. Danes, dvajset let pozneje, pa lahko državljani Slovenije občutijo, da je ista politična elita prevarala njih, saj živijo v državi polni laži in prevar ter brez delovnih mest, prihodnosti in perspektive.

Prebivalci Slovenije danes že plačujejo račune za grehe, ki so jih s svojim neetičnim ravnanjem povzročili voditelji, ki so jih sami izvolili.

Poslednje srečanje v Haagu

»Danes sta se dva bivša balkanska predsednika in izkušena tekmeca srečala na dvoboju na sodišču Združenih narodov. Medtem ko sta podoživljala svoj boj izpred več kot desetletja, sta drug drugega obtoževala za podpihovanje vojne. Njun ton je bil hladen, manire neobičajno prijazne,« je 22. maja 2003 o zaslišanju Milana Kučana na mednarodnem sodišču za vojne zločine v bivši Jugoslaviji poročal The New York Times.

»Na sedežu za priče na sojenju za vojne zločine proti Slobodanu Miloševiću je sedel Milan Kučan, dolgoletni voditelj Slovenije, prve republike, ki se je odcepila od bivše Jugoslavije leta 1991. Oba stara komunistična voditelja sta se velikokrat srečala med pogajanji, ki so bila uvod v razpad Jugoslavije. Kučan Miloševiću, ki je sedel le nekaj metrov stran, ni namenil niti pogleda…

Danes je Milošević, kot je že postala navada, skušal zamenjati vloge. ‘Zakaj ste potrebovali to vojno?’, je vprašal Kučana med navzkrižnim zaslišanjem… Trdil je, da bi se lahko konfliktom v letu 1990 in 1991 izognili, in odkrito dejal Kučanu: ‘Vi ste izbrali nasilje, vi osebno ste imeli odločilno vlogo.’«

Kučan je kot priča tožilstva sodišču predstavil drugačno zgodbo. Dejal je, da mu je že leta 1989, ko so se začele politične napetosti med jugoslovanskimi republikami, postalo jasno, da bo Milošević uporabil vsa sredstva, tudi nasilje, da bo ohranil vse Srbe v jugoslovanski državi.

»Miloševićevo sporočilo je bilo, da če bo Jugoslavija razpadla, ‘se Srbija nikoli ne bo strinjala s položajem, v katerem bi del srbskega naroda, ki živi zunaj Srbije, ostal zunaj njenih meja,’ je pričal Kučan. To stališče je napovedalo, da ‘bodo meje spremenjene s silo.’« (New York Times, 22. maj 2003)

Na konkretno vprašanje tožilca Geoffreya Nica o sestanku 24. januarja 1991 v Beogradu, na katerem je bil sklenjen slovensko - srbski pakt, pa je Kučan odgovoril:

»Glede tega bilateralnega srečanja, ki je bilo med vodstvom Slovenije in vodstvom Srbije… In delegaciji na tem srečanju, tako jaz kot obtoženi sva bila prisotna, smo lahko tam ugotovili le, da je bilo takrat konec preoblikovanja Jugoslavije v konfederacijo.« (Magnetogram zaslišanja priče Milana Kučana, Mednarodno kazensko sodišče za nekdanjo Jugoslavijo, Haag, 21. maj 2003, stran 20893)

Pol leta pozneje je izbruhnila vojna.

Igor Bavčar: Kot notranji minister (1990–1992) je imel Bavčar pomembno vlogo pri organizaciji varnostnih in obveščevalnih struktur v osamosvojitveni vojni. Povezujejo ga z logističnimi vidiki nabave orožja, a ni neposrednih dokazov, da je osebno profitiral od ilegalnih poslov. Kdo ga bo preganjal, če je sam postavil glavne kadre v policiji?

Treba je vedeti, da smo konvoje orožja iz Kopra do Kočevske Reke spremljali Morisovci, ki nam je poveljeval Anton Krkovič pod neposrednim poveljstvom ministra Janeza Janše, in pripadniki Specialne enote policije, ki jim je prek Vinka Beznika poveljeval neposredno minister za notranje zadeve Igor Bavčar. Pravilno bi bilo, da bi bili policijski specialci podrejeni Generalni policijski upravi in generalnemu direktorju policije, vojaški specialci pa načelniku Generalštaba.

Tone Krkovič: Poveljnik brigade MORiS in ključni operativec v osamosvojitveni vojni je bil vpleten v oboroževanje slovenskih sil. Kasneje so ga povezovali s prodajo orožja na Balkan, a sam vztraja, da je deloval v interesu Slovenije.

Toda smo še žive priče, ki smo bili orodje v rokah za pretovarjanje orožja. O tem sem pisal že v svoji prvi knjigi Pojoči major, a le ponovim, da sva to razčistila s Krkovičem v njegovi gostilni na Kočevskem julija 1998, ko me je prek svojih slug dal povabiti na sestanek, kjer mi je bilo ponujeno sodelovanje.

V smislu, naj grem iz vojaških vrst, kar sem s protestom v vojaški uniformi pred Državnim zborom vedel, da se bo zgodilo, in naj se vključim v politiko SDS-a. A sva po par izrečenih stavkih videla, da to ne bo mogoče, saj mi je na vprašanje, kaj se je zgodilo s tistimi kovčki, polnimi konvertibilnih deviz, ki smo jih jaz in nekateri moji sodelavci videli na lastne oči, odgovoril, da so res bili takrat kovčki, a da so jih oni drugi odnesli veliko več kot mi.

Odgovoril sem, da je zdaj jasno, da smo bili MORiS-ovci zgolj orodje v rokah trgovcev z orožjem, se za ponujeno sodelovanje zahvalil in dodal, naj me pustijo pri miru, da speljem protest do konca in za vse večne čase.

Potem me je prek medijev pošiljal k psihiatrom, natolceval, da sva se pogovarjala o kovčkih z orožjem, da ni bilo nobenega govora o denarju, tožil pa me ni, ker ni bil prepričan, da pogovora nisem posnel. Pametno, nekdanji poveljnik.

Posredniki in zasebniki: Poleg političnih in vojaških osebnosti so v trgovini z orožjem sodelovali tudi zasebni posredniki in podjetja. Imena kot je Matjaž Šinkovec (nekdanji direktor SCT, ki je bil vpleten v logistične posle) in različni hrvaški ter bosanski predstavniki (npr. Sefer Halilović iz BiH) se pojavljajo v dokumentih in pričevanjih. Nekateri viri omenjajo tudi vpletenost organiziranega kriminala, ki je izkoristil kaos za preprodajo orožja.

Količina orožja: Natančnih podatkov ni, saj so bili mnogi dokumenti uničeni ali izgubljeni. Po nekaterih ocenah (npr. iz knjig Matjaža Frangeža in Blaža Zgage) naj bi Slovenija prodala za več sto milijonov nemških mark orožja, vključno s puškami, minometi, protiletalskimi sistemi in strelivom. Del tega je izviral iz zaplenjenih zalog JLA, del pa iz tujih nakupov.

Destinacije: Glavni prejemnici sta bili Hrvaška in Bosna, kjer je orožje pogosto končalo na bojiščih. Primer je pošiljka na mariborskem letališču leta 1992, ko je bilo zaseženo orožje, namenjeno Bosni, kar je sprožilo politični škandal.

V Mariboru je prišlo med trgovci z orožjem do resnega obračuna, saj sta hotela Bavčar in Kučan prepeljati eno veliko količino mimo Janeza Janše, kar so prej počeli skupaj. Janša je urejal posle in pošiljke, Bavčar je urejal, da je vse mirno teklo prek mejnih prehodov v in iz države, ker je pač bil minister za notranje zadeve.

Janševi agenti so ga obvestili, da bo prek mariborskega letališča odšla iz Slovenije velika količina orožja v Bosno. Janša je to preprečil in vnel se je spopad med policijo in vojsko, ki je potem dosegel vrh v Depali vasi in z odstavitvijo Janeza Janše z mesta obrambnega ministra.

Povsem realna možnost pa je bila, da bi prišlo celo do državnega udara. A o tem več v VII. poglavju, kjer bo govora o aferi Depala vas.

Finančni vidik: Denar od prodaje naj bi delno financiral Slovensko vojsko, a obstajajo trditve, da je precejšen del izginil v zasebne žepe ali bil porabljen netransparentno. Po ocenah Braneta Praznika (avtorja knjige Trgovci s smrtjo) naj bi „izpuhtelo“ več kot 200 milijonov mark.

Ilegalna trgovina z orožjem je ostala neraziskana do danes, kar je deloma posledica uničenja arhivov UDBE/SDV in pomanjkanja politične volje. Preiskave parlamentarnih komisij (npr. v 90-ih) in novinarska razkritja (kot knjige Kaj nam pa morete in V imenu države) so razkrila nekatere podrobnosti, a kazenski pregoni so zastarali.

Leta 2024 je stranka Svoboda predlagala zakon o odprtju dokumentov o trgovini z orožjem med 1991 in 1994, kar kaže na nadaljevanje javnega interesa, vendar je izid negotov.

Ilegalna trgovina z orožjem v Sloveniji med 1990 in 1994 je bila mešanica strateških potreb osamosvojitve, pomoči sosednjim državam in osebnih interesov posameznikov. Glavni akterji kot so Janez Janša, Milan Kučan, Igor Bavčar in Tone Krkovič, so bili vpleteni v različne vidike teh dejavnosti, a ločnica med legalnim in ilegalnim ostaja zabrisana zaradi pomanjkanja dokazov, ti pa so, vendar organi pregona ne opravljajo svojega dela, da bi jih pridobili in bi akterji končali, kjer je treba.

Tako kot niso opravili svojega dela, ko je šlo za izginotje arhivov UDBE, kar je predstavljalo izvirni greh naše države, in ste brali v prejšnjem poglavju, je tudi ta afera trgovanja z orožjem na črno pometena pod preprogo.

Pridemo pa tudi do političnega umora Ivana Krambergerja in do pri(h)vatizacij in ropanja naših bank, pa tudi do zločina Covid-19. V vseh ključnih primerih se ni vzpostavila pravična pravna država.

Pravno državo pa imajo vse države, tudi tista nemška v času druge svetovne vojne je bila pravna, pa vemo, kaj vse se je dogajalo s spoštovanjem človekovih pravic.

Kaj reči na koncu tega poglavja kot to, da je jasno iz vsega razbrati, da je šlo za tajne dogovore in je bila vojna za Slovenijo režija, vsi glavni pa so izkoristili potem vojno južno od Kolpe za lastno bogatenje.

Kako je potem z dokumenti, ki bi morali zagledati luč sveta? Je znova nekdo ustavil svobodnjake, naj ne drezajo tja, kamor se ne sme, ko so lani predlagali, da se arhivi odprejo?

Pa še nekaj, v novi družbeni pogodbi, ki jo boste brali v zadnjem, XII. poglavju, smo zapisali, da kazniva dejanja s področja vojnega dobičkarstva niso in ne bodo nikoli zastarala. Enako, kar se tiče kaznivih dejanj s področja divjih privatizacij in medicinskih in znanstvenih prepovedanih poizkusov.