... in izvirni greh novoustanovljene države

Da so lahko izvedli tako brutalno prevaro naroda kot jo razkrivam, so morali najprej skriti oziroma uničiti arhivsko in dokumentarno gradivo UDBE. Temu uničenju lahko rečemo kar kulturni genocid, saj je izginil pomemben del naše, čeprav temne zgodovine. Če je bil v tem gradivu zgolj en dnevnik posameznika, ki je trpel, je že to zločin, da ga danes v Arhivu ali muzeju ne moremo prebrati.

Vsem starim oblastnikom je bilo v interesu prikriti svoje rabote in zločine, ko so uveljavljali enoumje in tiranijo nad narodom. Vprašati pa se moramo, zakaj tako imenovani pomladniki niso zagnali vika in krika, da bi odgovorni za izginotje tako pomembnih dokumentov odgovarjali.

Odgovor je eden: večina pomladnikov, s Pučnikom, Janšo in Peterletom na čelu bi ob razkritju arhivov razkrila svoj pravi udbovski obraz. Kontrolirana opozicija na povodcu, ki se je zadovoljila s tem, da se je udobno namestila v državnih palačah in začela uživati oblastniške privilegije.

Uničenje ali izginotje arhivskega in dokumentarnega gradiva tajne politične policije UDBE (Uprava državne bezbednosti) oziroma SDV (Služba državne varnosti) v Sloveniji je kompleksen in občutljiv zgodovinski zločinski akt, ki je imel daljnosežne posledice za tranzicijo v demokracijo po osamosvojitvi Slovenije leta 1991, ki tudi zaradi tega ni uspela.

Za tiste, ki ne vedo, kako je delovala: tajna politična policija, znana kot UDBA v okviru nekdanje Jugoslavije in kasneje kot SDV v Sloveniji, je bila ključni instrument komunističnega režima za nadzor, represijo in zbiranje informacij o državljanih. Po ocenah strokovnjakov je bilo v Sloveniji v poznih 80-ih in zgodnjih 90-ih uničenih ali odtujenih preko 80 % arhivskega gradiva SDV. To se je zgodilo v obdobju navideznih političnih sprememb, ko je Jugoslavija razpadala, Slovenija pa se je pripravljala na osamosvojitev.

Uničevanje naj bi se začelo že konec 80-ih, intenziviralo pa se je med letoma 1989 in 1990, tik pred in po padcu Berlinskega zidu (november 1989) ter v času osamosvojitvenih procesov. To je bilo obdobje, ko so se nekdanji režimski funkcionarji zavedali sprememb in želeli prikriti dokaze o svojih rabotah in zločinih.

V Arhivu Slovenije sem našel dokumente, ki so narekovali pripadnikom UDBE, da morajo vsako najmanjšo podrobnost o vsem, kar so videli, ugotovili, doživeli ali storili, skrbno popisati in o vsem pisno poročati po dogovorjenih poteh. Jasno je, da so udbovci zapisovali vse, tudi koga so likvidirali, kje, kdaj, zakaj itd.

V arhivih so morala biti tudi imena in priimki umorjenih, saj so gradivo VOS (Varnostno-obveščevalna služba, ki je delovala med drugo svetovno vojno) in OZNE (Odjeljenje za zaštitu naroda, varnostno-obveščevalna služba FLRJ) hranili v bunkerjih na zaprtem območju Gotenice in Kočevske Reke.

Gradivo je bilo fizično uničeno (npr. sežgano ali razrezano), del pa je morda izginil v zasebne roke ali bil prenesen drugam, na primer v Beograd, kjer so se nahajali nekateri arhivi jugoslovanskih tajnih služb. Natančni podatki o tem, kdo je ukazal uničenje in kako je potekalo, niso povsem jasni, saj ni bilo izvedene temeljite preiskave.

Vir: Zgodovina.si
Ko je Ivan Maček Matija to opravil, že po tem, ko je bila ustoličena prva Demosova oziroma Peterletova vlada, je bila v zaprto „Mačkovo“ območje poslana vladna komisija za popis in prenos arhivov UDBE v Arhiv Slovenije, a so na policah, kjer naj bi bili arhivi, našli pakete Paloma robčkov.

Vir: Arhiv Gibanja OPSVir: Arhiv Gibanja OPS
Maček jim je želel sporočiti: „Prepozni ste, jokajte zdaj, arhivov ni več.“ To mi je povedal član te vladne komisije, s katerim sva bila sodelavca na Upravi za zaščito in reševanje RS, kamor so me za kratek čas zaposlili po mojem prvem protestu v vojaški uniformi leta 1998, da bi se izognili gladovni stavki, ki sem jo napovedal, ko so mi z Delovnega sodišča sporočili, da štiri leta naj ne sanjam, da bo moja tožba zaradi nezakonite odpustitve iz vojske prišla na vrsto.

In znova vprašanje: kdo je preprečil generalnemu državnemu tožilcu Drobniču, da se preiskava tega nezaslišanega zločina kulturnega genocida ni zgodila? Nihče ni bil uradno kaznovan ali vsaj obtožen za uničenje arhivov. Pogosto se kot ključni akter omenja Milan Kučan, tedanji predsednik predsedstva Slovenije, ki naj bi imel vpliv na "mehki prehod" iz totalitarizma v demokracijo, a ni poskrbel za ohranitev arhivov. Prav tako se omenja vloga drugih visokih funkcionarjev in operativcev SDV oz. UDBE.

Uničenje arhivov SDV je imelo daljnosežne posledice za demokratizacijo Slovenije. Ta zločin je preprečil pošteno soočenje s preteklostjo. Arhivi so vsebovali podatke o vohunjenju, prisili, političnih procesih, povojnih pobojih, kasnejših likvidacijah v Sloveniji in tujini ter drugih kršitvah človekovih pravic.

Njihovo uničenje je onemogočilo razkritje resnice o delovanju totalitarnega režima, kar je ključno za moralno in pravno očiščenje – katarzo družbe. Brez arhivov je bilo težje ali nemogoče dokazati, kdo je bil žrtev represije, in zagotoviti pravico ali odškodnino. Posamezniki, ki so bili nadzorovani ali preganjani, so ostali brez možnosti vpogleda v svoje dosjeje.

Uničenje arhivov je omogočilo ohranjanje vpliva nekdanjih elit. Dokumenti so nekdanjim sodelavcem SDV in partijskim funkcionarjem omogočili, da so se izognili odgovornosti in ohranili vpliv v novi „demokratični“ državi, ki je v resnici ostala pod nadzorom stare elite. Mnogi so se preobrazili v "demokrate" in zasedli pomembne položaje v politiki, gospodarstvu in javnem življenju.

Tukaj imate človeka, ki ste ga mnogi povzdigovali kot poštenjaka, umirjenega politika mednarodnega slovesa, ki naj bi celo preprečil, da bi Jugoslovanska armada bombardirala Ljubljano.

Režimski mediji so strašili, da so se bombniki že dvignili iz vojaških letališč v Beogradu na Batajnici in drugod. V Ljubljani so tulile sirene, ljudje so bežali v zaklonišča, a je dobri mož, takrat predsednik predsedstva Jugoslavije, poklical admirala Branka Mamulo, ki je preklical napad na Slovenijo z bombami in granatami.

Potem je prišel iz Beograda in se brez težav zavalil v fotelj predsednika vlade, ko se je Peterle, zaslužen za izpeljavo odcepitve, moral posloviti. Dr. Janez Drnovšek je bil nato kar dva mandata na tem mestu. Ne veste pa, ker vam televizija tega ni povedala, da se je za časa njegovega vladanja največ pokradlo in pri(h)vatiziralo. Bil je umirjen, moder in preudaren – prav takšnega so nastavili naivnim, da so mu ploskali, tudi ko je šlo vse narobe.

Propaganda je vsak dan trdila, da je Slovenija zgodba o uspehu in bo kmalu postala članica EU in NATA. Tudi globalisti, ki so z uničevanjem naših potencialov širili svoje trge in vpliv, so nas hvalili in dajali za zgled drugim. Treba je bilo še druge postkomunistične države spraviti v hitlerjansko EU.
Pomanjkanje preglednosti glede arhivov je spodkopalo zaupanje javnosti v novo demokratično ureditev, saj je ustvarilo vtis, da se preteklost namerno prikriva. To je prispevalo k polarizaciji družbe, ki je vidna še danes.

Slovenija je sicer sprejela zakonodajo kot je Zakon o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva ter arhivih (ZVDAGA) iz leta 2006, ki ureja ravnanje z arhivi, vendar je bil precejšen del gradiva SDV že uničen. Kasnejši referendumi (2011, 2014) in spremembe zakonodaje so otežile dostop do preostalih arhivov, kar je dodatno zapletlo raziskovanje.

Ravnanje drugih držav po padcu Berlinskega zidu

Po padcu Berlinskega zidu in razpadu komunističnih režimov v Vzhodni Evropi so države različno pristopile k arhivom svojih tajnih policij. Primerjava s Slovenijo pokaže različne stopnje odprtosti in odgovornosti:

Nemčija (Stasi): Arhivi vzhodnonemške tajne policije Stasi so po združitvi Nemčije postali dostopni pod nadzorom posebnega urada (Stasi-Unterlagen-Behörde). Uničenih oziroma zrezanih je bilo 5 %, a so jih še leta lepili, da so jih skoraj vse ohranili.

Državljani so lahko vpogledali v svoje dosjeje, arhivi pa so omogočili raziskovanje in kazenski pregon vpletenih. Nemčija velja za zgled transparentnega soočanja s preteklostjo. Zanimivo je, da vstop v EU ni pogojil razčiščenja polpretekle zgodovine in lustracije udbo-partijskih kadrov, kar bi bilo edino pravilno. Šele leta 1996 je EU izdala nezavezujočo deklaracijo.

Češkoslovaška (StB): Arhivi češkoslovaške tajne policije StB so po žametni revoluciji večinoma ohranjeni in preneseni v Inštitut za preučevanje totalitarnih režimov. Dostop je bil omogočen javnosti, kar je prispevalo k lustraciji in zgodovinskemu raziskovanju.

Poljska (SB): Poljska je ohranila arhive Służbe Bezpieczeństwa in jih dala pod nadzor Inštituta narodnega spomina (IPN). Dostop je bil omejen z varovalkami za zaščito osebnih podatkov, a je omogočil razkritje sodelavcev in soočanje z zgodovino.

Romunija (Securitate): Romunija je imela kaotičen pristop. Velik del arhivov Securitate je bil uničen ali skrit po revoluciji leta 1989, a so preostali dokumenti kasneje postali dostopni prek Nacionalnega sveta za preučevanje arhivov Securitate (CNSAS). Proces je bil počasen in politično obremenjen.

Hrvaška in Srbija: V državah nekdanje Jugoslavije je bilo ravnanje z arhivi UDBE manj sistematično. Na Hrvaškem je del arhivov ostal v državnih rokah, a je dostop omejen. V Srbiji so arhivi večinoma zaprti ali nedostopni, kar je podobno kot v Sloveniji otežilo razčiščevanje preteklosti. Prav zato imajo nekdanje republike Jugoslavije enake probleme kot jih ima Slovenija.

Resolucija 1096 o ukrepih za odpravo negativnih posledic bivših komunističnih totalitarnih sistemov je pomemben dokument, ki ga je podpisala tudi Slovenija.

PARLAMENTARNA SKUPŠČINA SVETA EVROPE
RESOLUCIJA 1096 z dne 27.6.1996 o ukrepih za odpravo negativnih posledic bivših komunističnih totalitarnih sistemov (23. zasedanje)

1. Dediščine bivših komunističnih totalitarnih sistemov se ni lahko rešiti. Na institucionalnem nivoju ta dediščina zajema (čezmerno) centralizacijo civilnih institucij, birokratizacijo, monopolizacijo in prekomerno regulacijo; na nivoju družbe pa sega od kolektivizma in konformizma do slepe pokorščine in drugih totalitarnih miselnih vzorcev. Na takšnih temeljih je težko vzpostaviti civilizirano, liberalno in pravno državo. Zato je stare strukture in miselne vzorce potrebno odpraviti in preseči.

2. Cilji tega tranzicijskega procesa so jasni: ustvariti pluralne demokracije, ki temeljijo na vladavini prava in spoštovanju človekovih pravic ter raznolikosti. Pri tem procesu je potrebno upoštevati tako načela subsidiarnosti osrednje oblasti, svobode izbire, enakosti možnosti kot tudi ekonomskega pluralizma in transparentnosti postopka odločanja. Tako so delitev oblasti, svoboda medijev, varstvo zasebne lastnine in razvoj civilne družbe le nekatere izmed sredstev, ki jih lahko uporabimo pri doseganju ciljev kot so decentralizacija, demilitarizacija, demonopolizacija in debirokratizacija.

3. Nevarnosti, da proces tranzicije ne uspe, so mnogovrstne. V najboljšem primeru lahko oligokracija prevlada nad demokracijo, korupcija nad vladavino prava in organizirani kriminal nad človekovimi pravicami. V najslabši različici lahko pride do »žametne restavracije« totalitarnega režima, če že ne do nasilnega strmoglavljenja porajajoče se demokracije. V takšnem najneugodnejšem primeru bi nov nedemokratični režim neke večje države prav lahko predstavljal mednarodno grožnjo njenim šibkejšim sosedam. Ključ do miroljubne koeksistence in do uspešnega procesa tranzicije namreč leži v vzpostavitvi občutljivega ravnotežja pri zagotavljanju pravice brez iskanja maščevanja.

4. Tako mora demokratična, pravna država pri odpravljanju posledic bivših komunističnih totalitarnih sistemov uporabiti predvsem proceduralna sredstva. Če bi recimo uporabljala druga sredstva, bi ravnala podobno kot totalitarni režimi, katerih posledice naj bi odpravila. Demokratična in pravna država ima na razpolago dovolj sredstev za zagotavljanje spoštovanja načela pravičnosti in kaznovanja krivcev. Ne more pa in ne sme zadovoljiti svoje želje po maščevanju namesto pravičnosti.

Nasprotno, človekove pravice in temeljne svoboščine kot so pravica do sodnega varstva in pravica do zaslišanja mora spoštovati in jih priznavati tudi tistim, ki jih sami niso upoštevali, ko so bili na oblasti. Pravna država se je sposobna ubraniti oživitvi komunistične totalitarne grožnje, kajti na voljo ima številna sredstva, ki upoštevajo človekove pravice in vladavino prava, in ki temeljijo tako na uporabi kazenskega prava in zakonitih administrativnih ukrepov.

5. Skupščina državam članicam predlaga, da odpravijo negativne posledice bivših totalitarnih režimov tako, da prestrukturirajo svoje stare pravne in institucionalne sisteme. Ta proces naj temelji na naslednjih načelih:

a) demilitarizacije, ki naj zagotovi, da se preneha z militarizacijo glavnih civilnih institucij kot sta npr. vojaška uprava zaporov ali čete Ministrstva za notranje zadeve kot tipična primera komunističnih totalitarnih sistemov;

b) decentralizacije, posebej na lokalnih in regionalnih nivojih ter znotraj državnih institucij;

c) demonopolizacije in privatizacije, ki sta osrednja elementa za vzpostavitev tržne ekonomije in pluralne družbe;

d) debirokratizacije, ki naj zmanjša komunistično-totalitarno čezmerno regulacijo in prenese moč od rok birokratov nazaj k državljanom.

6. Ta proces mora vsebovati preobrazbo miselnosti (preobrazbo src in umov), katere osrednji cilj naj bo odprava strahu pri prevzemanju odgovornosti in tudi odprava nespoštovanja raznolikosti, skrajnega nacionalizma, nestrpnosti, rasizma in ksenofobije, ki so del dediščine starih režimov. Vse negativne posledice naj nadomestijo demokratične vrednote strpnosti, spoštovanja raznolikosti, subsidiarnosti osrednje oblasti in odgovornosti za svoja dejanja.

7. Skupščina tudi priporoča, da se kazniva dejanja, ki so bila storjena za časa komunističnega totalitarnega režima, preganjajo in kaznujejo na podlagi splošno veljavnih kazenskih zakonikov. Če ti predvidevajo zastaranje določenih zločinov, se le-to lahko podaljša, saj gre le za proceduralno in ne vsebinsko vprašanje. Čeravno sta sprejemanje in uporaba retroaktivnih kazenskih zakonov prepovedana, pa sta dovoljena sojenje in kaznovanje oseb za dejanja ali opustitve, ki v času storitve po domačem pravu niso bila kazniva, so pa kazniva v skladu s splošnimi načeli prava civiliziranih narodov. Še več, če je oseba kršila človekove pravice, njen ugovor le o izpolnjevanju ukazov ne izključuje niti protipravnosti niti njene posamične krivde.

8. Skupščina priporoča, naj preganjanje posameznih zločinov sovpada z rehabilitacijo ljudi, obsojenih za zločine, ki v civiliziranih družbah ne predstavljajo kaznivih dejanj, in rehabilitacijo tistih, ki so bili nepravično obsojeni. Žrtvam totalitarnega nasilja je potrebno priznati gmotno odškodnino, ki ne sme biti (bistveno) nižja od tiste odškodnine, ki gre neopravičeno obsojenim po veljavnih kazenskih zakonikih.

9. Skupščina pozdravlja razkritje dosjejev tajnih služb javnosti v nekaterih bivših komunistično-totalitarnih državah. Vsem zadevnim državam svetuje, da omogočijo prizadetim posameznikom na njihovo zahtevo pregled spisov, ki so jih o njih hranile bivše tajne službe.

10. Nadalje Skupščina svetuje, da se premoženje, vključno s premoženjem cerkve, ki se ga je država protipravno ali nepravično polastila, ga nacionalizirala, zaplenila ali kako drugače odtujila v času vladavine komunističnih totalitarnih sistemov, vrne izvirnim lastnikom v naravi in v celoti (»in integrum«), če je to možno brez kršitve pravic dosedanjih lastnikov, ki so pridobili premoženje v dobri veri, ali pravic najemnikov, ki so v dobri veri premoženje najeli, in brez škode za napredovanje demokratičnih reform. V primerih, kjer to ni možno, naj se dodeli pravična gmotna odškodnina. O zahtevah in sporih v zvezi s posamičnimi primeri vračanja premoženja naj odločajo sodišča.

11. Glede obravnave posameznikov, ki niso storili nikakršnih zločinov, da bi jih lahko preganjali po sedmem odstavku, vendar pa gre za osebe, ki so kljub temu zavzemale visoke položaje v bivših totalitarnih komunističnih režimih in so te režime tudi podpirale, Skupščina ugotavlja, da so nekatere države uvedle administrativne ukrepe kot so lustracija ali dekomunizacijski zakoni. Cilj teh ukrepov je izločiti osebe iz izvrševanja oblasti, če jim tega ni moč več zaupati v skladu z demokratičnimi načeli, ker tudi v preteklosti tem načelom niso pokazale potrebne zvestobe, niti nimajo sedaj nobenega interesa ali pripravljenosti za njihovo spoštovanje.

12. Skupščina poudarja, da so v splošnem ti ukrepi lahko združljivi z demokratično in pravno državo, če so izpolnjeni nekateri pogoji. Najprej je potrebno krivdo, posamično in ne kolektivno, dokazati v vsakem primeru posebej. To narekuje potrebo po posamični in ne morda kolektivni uporabi lustracijskih zakonov. Nadalje morajo biti v teh postopkih zagotovljena pravica do obrambe, predpostavka nedolžnosti, dokler ni dokazana krivda, in pravica pritožbe na sodišče. Maščevanje naj nikoli ne bo cilj takšnih ukrepov, niti naj se ne dovoli politične ali družbene zlorabe lustracijskega procesa. Cilj lustracije ni kaznovati ljudi, ki naj bi bili krivi – to je naloga kazenskega aparata – ampak zaščititi porajajočo se demokracijo.

13. Skupščina potemtakem predlaga, naj se zagotovi, da lustracijski zakoni in podobni administrativni ukrepi sledijo zahtevam pravne družbe in da se osredotočijo na grožnje temeljnim človekovim pravicam ter procesu demokratizacije. Za referenco o tem glej »Smernice za zagotovitev skladnosti lustracijskih zakonov in podobnih upravnih ukrepov z zahtevami pravne države«.

14. Povrh tega skupščina priporoča, naj zaposleni, ki so jih na podlagi lustracijskih zakonov s položajev odpustili, ne bi bili v načelu prikrajšani za prej pridobljene finančne ugodnosti. Le v izjemnih primerih, ko si je vladajoča elita bivšega režima dodelila pokojninske pravice višje od tistih, ki pripadajo navadni populaciji, pa naj bi bile te pravice znižane na nivo »navadnih« državljanov.

15. Skupščina priporoča, naj vlade zadevnih držav potrdijo, da so njihovi zakoni, podzakonski akti ter postopki skladni z načeli, ki jih vsebuje ta resolucija, in da jih spremenijo, če je to potrebno. Tako bi se lahko izognili številnim pritožbam glede teh postopkov, ki bi jih vlagali nadzorni mehanizmi Sveta Evrope na podlagi Evropske konvencije o človekovih pravicah, nadzornega postopka Odbora ministrov ali nadzornega postopka Skupščine v zvezi s sklepom št. 508 (1995) o spoštovanju dolžnosti in zavez s strani držav članic.

16. Za konec je potrebno poudariti, da so najboljša jamstva za odpravo negativnih posledic bivših komunističnih totalitarnih sistemov korenite politične, pravne in ekonomske reforme v zadevnih državah, ki vodijo k oblikovanju pristne demokratične drže in politične kulture. Skupščina zatorej poziva vse že zgrajene demokracije, da s svojo pomočjo in podporo priskočijo na pomoč šele nastajajočim demokracijam v Evropi, še posebej tedaj, ko gre za razvoj civilne družbe“.

Besedilo Resolucije 1096, ki ste ga prebrali, pomeni enega najvažnejših dokumentov, ki so ga podpisale tudi države v tranziciji, vključno Slovenija. Zanimivo je, da je bila resolucija po podpisu Slovenije še dve leti skrita v predalih naše takratne oblasti. To kaže na nepripravljenost ideoloških dedičev totalitarnega režima, da bi njena načela izvajali.

Ključni poudarki resolucije:

Dediščina komunističnih sistemov vključuje centralizacijo, birokratizacijo in totalitarne miselne vzorce, ki jih je treba odpraviti.

Cilj tranzicije je vzpostavitev pluralnih demokracij, ki temeljijo na vladavini prava, spoštovanju človekovih pravic in raznolikosti ter svobodi medijev. Brez svobodnih novinarjev ni svobodnih ljudi.

Nevarnosti vključujejo oligokracijo, korupcijo ali restavracijo totalitarizma. Pravica mora prevladati brez maščevanja.

Demokratična država mora uporabljati proceduralna sredstva, spoštovati človekove pravice in kaznovati krivce.

Priporoča se preganjanje zločinov, rehabilitacija žrtev, odškodnine, vračanje protipravno odvzetega premoženja in lustracija posameznikov, ki so podpirali totalitarne režime, ob spoštovanju pravne države.

Uničenje arhivov UDBE/SDV v Sloveniji je pomenilo izgubo ključnega zgodovinskega vira in oviro za polno svobodo in demokratizacijo. Medtem ko so države kot sta Nemčija in Češka izkoristile arhive za transparentno soočanje s totalitarno preteklostjo, je Slovenija z uničenjem večine gradiva omogočila prikrivanje dejstev in ohranjanje vpliva nekdanjih struktur.

To je pustilo trajne posledice na zaupanje v institucije in sposobnost družbe, da se celovito sooči s svojo zgodovino. V primerjavi z drugimi državami po padcu Berlinskega zidu Slovenija izstopa kot primer, kjer je bil proces razčiščevanja močno oviran zaradi pomanjkanja politične volje in sistematičnega uničenja dokazov. Oziroma ga sploh ni bilo.

Je zdaj, dragi bralci, morda kaj bolj jasno, zakaj so bili arhivi UDBE tako zelo pomembni? In zakaj zaradi njihovega izginotja ali uničenja ni stekla nobena policijsko-tožilsko-sodna preiskava? Kako tudi bi, če je bil na čelu Generalnega državnega tožilstva zaprisežen udbovec Drobnič, opozicija le navidezna, prestreljena z udbopartijci in klerikalci, mediji, ki bi morali razgaliti in vztrajati, da pride do epiloga tega gnusnega zločina, pa na čelu z RTV SLO še vedno v rokah partije!?

O medijih bi moral napisati posebno poglavje, a ga ne bom. Povem le, da so vsi odgovorni uredniki v vseh medijih, levih in desnih, še posebej na RTV SLO, oblastniškem trobilu, direktorji in novinarji krivi, da je Slovenija tako globoko zabredla – duhovno in moralno. Standard, ki je nerealen, pa se krpa z vedno novimi in novimi krediti.

Seveda so poročali, da so arhivi in dokumenti izginili, a tega groznega zločina nikoli niso problematizirali do te mere, da bi pred kamere povabili odgovorne ali tožilca Drobniča, ki bi pojasnil, zakaj nihče ni v kazenskem pregonu. Že takrat bi lahko v obstoječih arhivih odkrili, da je bil član UDBE tudi sam, kot tak lojalen udbopartiji in nastavljen za generalnega tožilca.

Niso opravili svojega dela, ki jim ga nalagajo Ustava RS in zakoni, ki od njih terjajo nepristranskost, poštenost, natančnost in enaka merila do vseh. Niso probletizirali najhujše prevare v mladi državi, če pa mediji ne problematizirajo takih anomalij na prav in oster način, pač tudi za ljudi tak problem ne obstaja ali pa je minoren. Prej omenjeni so največja sramota svojega poklica in poslanstva, ki bi morali delovati v interesu naroda, ne peščice kriminalcev, ki so izvedli zločine in roparski pohod stoletja. Morali se boste navaditi na besednjak, ki je edini primeren, da si nalijemo čiste vode.

Zdaj je morda tudi jasneje, zakaj so nas skoraj vse postkomunistične države prehitele, celo Romunija je že v prednosti, čeprav smo imeli po padcu Berlinskega zidu najboljše štartne možnosti za celovit in trajen napredek ter razvoj. Tega ne more biti, če so uničili vse bistveno, kar je bilo v socializmu dobrega, in na(d)gradili tisto, kar je v totalitarnem režimu zaviralo razvoj.

Ključna rakasta tvorba iz socializma, ki se je po letu 1990 le še poglobila in razširila, je negativna kadrovska selekcija, posledično pa onemogočanje sposobnejših, pametnejših, izkušenejših, bolj strokovno podkovanih in predvsem poštenih ljudi ter korupcija, klientelizem in nepotizem.

Taka družba ne more uspevati in taka država ne more stati, niti obstati, saj je zgrajena na laži, prevari, manipulaciji in celo na posmrtnih ostankih nedolžnih umorjenih ljudi.

Upam, da zdaj razumete, kako ogromno težo so imeli arhivi in dokumenti za razčiščenje naše polpretekle zgodovine. Nastala je gromozanska luknja v zgodovini naroda, saj nimamo dokumentov o tem, kaj se je dejansko dogajalo med drugo svetovno vojno, neposredno po njej in ves čas totalitarizma, čeprav so ti dokumenti obstajali, a so izginili ali bili uničeni.

Morda še ni prepozno, ker so arhivi v Beogradu, a o tem se sploh ne govori. Znova noben medij tega ne problematizira in ne sprašuje odgovornih, zakaj se jih ne prenese v Slovenijo. Kdo se teh arhivov tako zelo boji, pa je menda zdaj že kaj bolj jasno?

Toda ta zgodba še zdaleč ni zaključena. V rešitvi, ki jo predlagamo namesto zaključka te knjige, predlagamo, da se v temeljno družbeno pogodbo vpiše, da kazniva dejanja s področja izginotja ali uničenja arhivskega in dokumentarnega gradiva nikoli ne zastarajo. To področje bo uredil tudi Zakon o odpravi oblastniških privilegijev od leta 1945 do danes, ki ga bomo sprejeli skupaj z novo temeljno družbeno pogodbo.

Za konec še video mojega „incidenta“ na oddaji RTV SLO o arhivskem in dokumentarnem gradivu UDBE: