Saj menda ne mislite, da bi bili stari oblastniki tako neumni, da se ne bi znali prilagoditi na nove razmere, ker so imeli informacije za razliko od nas navadnih smrtnikov, da se znajo zgoditi velike spremembe v Evropi.
Ko bo padel Berlinski zid in se bosta združili komunistična in liberalna Nemčija. Če so Nemci hoteli povečati svojo moč in vpliv so morali razširiti svoje trge predvsem na prostore Balkana in tudi v države sodelujoče v sovjetskem bloku višegrajske skupine.
Kar so po padcu Berlinskega zidu tudi uspešno izvedli. Kot že rečeno so tudi slovenski komunisti vedeli, da se bo treba prestrukturirati in sprožena afera JBTZ je bila ustvarjena in peljana prav zato, da so sprožili kar sami „demokratizacijo“, a seveda tako, da bodo še vedno imeli vse vajeti v svojih rokah.
Simulirali so slovensko pomlad in začeli prestrukturiranje na razmere večstrankarke parlamentarne demokracije, ki se je v popolnosti izrodila v posredniško demokraturo.
V tem času se je oblikovala tudi skupina t.i. intelektualcev v okviru Nove revije, ki je potem prerasla v politično skupino DEMOS, ki pa je v svoj program vgradila ključni projekt OSAMOSVOJITEV Slovenije. Vse v redu in prav, če ne bi to skupino predvsem v vodstvu sestavljali udbovci in partijci, ki so poskrbeli, da so sproti odgnali vse tiste, ki so si želeli zares korenite, pozitivne in trajnostne politične in družbene spremembe.
Kar bi lahko dosegli samo na način, da bi s položajev v celotni javni in državni upravi odstranili vse vodje, na njihova mesta pa kadrovali usposobljene strokovnjake, ki bi bili izbrani izključno po strokovnih in etičnih merilih.
Ker tega ni bilo smo se potem, ko je program DEMOS-a in DEMOS kot predlagatelj zmagal na prvih „demokratičnih“ volitvah 8. aprila leta 1990. Volilna udeležba je bila kar 83,5%. Kot že rečeno so po aferi JBTZ začele nastajati stranke kot gobe po dežju, a ključno je bilo to, da so jih po zgledu zahoda postavljali in vodili preverjeni udbovski ali partijski kadri.
Spomnimo se na imena osrednjih akterjev v DEMOSU od katerih so nekateri vstopili tudi v strankarssko politiko. Še prej pa v opozorilo kaj je preden se je vse skupaj začelo, izrekel eden glavnih partijcev Stane Dolanc, ki je režiral in vodil udbovsko afero JBTZ. Rekel je nekako takole:
"Mislim, da nam mora biti popolnoma jasno, da smo mi komunisti v tej državi na oblasti, ker če ne bi bili mi, bi pomenilo, da bi bil nekdo drug. A zdaj to ni in nikoli ne bo.“
Vir: Arhiv Gibanje OPS
Vse politične stranke, ki so se združile v koalicijo DEMOS za nastop na prvih „demokratičnih volitvah so nastale v letu 1989 z naslednjimi imeni.
Slovenska demokratična zveza (SDZ), Socialdemokratska zveza Slovenije (SDZS), Slovenski krščanski demokrati (SKD), Slovenska kmečka zveza, Slovenska obrtniška stranka in Zeleni Slovenije.
Za vstop v koalicijo DEMOS pa so se podpisali: Andrej Magajna, Rajko Pirnat, Dušan Plut, Marjan Podobnik, Jože Pučnik, Dimitrij Rupel, Ivan Oman, Katja Boh, Hubert Požarnik, Leo Šešerko in Lojze Peterle.
Zanimivo je to, da so podpisiniki tudi nekateri ostali, ki niso vodili naštetih strank, a so očitno imeli posebno vlogo, da je vse skupaj bolj stalo in se nadziralo. Kdo so bili ti ljudje smo izvedeli šele, ko se ne na svetovnem spletu pojavila udba.net in smo lahko pogledali vsaj sezname tistih, ki so tako ali drugače delali za zločinsko Udbo oz. SDV.Vir: Arhiv Gibanja OPSAlojz Peterle, ki je postal prvi predsednik »demokratične« vlade, saj je njegova stranka Krščanski demokrati Slovenije (SKD) dobila v okviru koalicije DEMOS največ glasov, je zgled navideznega demokrata. Njegova podoba preprostega ljudskega človeka – čebelarja, mimika in glas, kot bi bil duhovnik vatikanske RKC, so bili kot nalašč, da so ljudje verjeli, da zdaj tudi verni dobivajo svojega zaveznika v demokratični slovenski politiki.
A ko malo bolje pogledamo, vidimo, da je v nedemokratičnem režimu delal na Zavodu za družbeno planiranje, kjer ni delal nihče, če ni bil na liniji partije ali Udbe. Šifra SDV oz. Udbe ga razkriva kot nekoga, ki je zalezoval in špioniral v cerkvah ter poročal Udbi o dogajanju v njih.
Vedite, Udba in partija nista ničesar prepuščali naključju. Zavedali so se, da bo do sprememb prišlo, zato so jih raje z novimi obrazi speljali kar sami – tako, da se v bistvu ni nič spremenilo. Ko razumemo vlogo tega »velikega pomladnika« in že opisano vlogo Janeza Janše, je lažje razumeti, kako jim je uspel veliki met prevare naroda. Veliko se je dogajalo, a v resnici je stari gospodar igral svojo igro.
Izvirni greh te države se je zgodil, ko je DEMOS prevzel vodenje takratnega izvršnega sveta, predsednik predsedstva pa je postal prvi partijec Milan Kučan. Hkrati z parlamentarnimi volitvami so namreč izvedli volitve za predsednika predsedstva takrat še socialistične Slovenije.
Problem oz. izvirni greh in preprečitev resnične demokratizacije je nastal, ko je z dovoljenjem Peterleta in Kučana njun šef Ivan Maček Matija 14 dni in več selekcioniral in čistil arhive Udbe v zaprtem območju Kočevske Reke in Gotenice.
Tako so »demokrati« izvedli kulturni genocid in s tem prikrili vse ključne arhive in dokumentarno gradivo o svojih boljševističnih rabotah v času druge svetovne vojne in predvsem po njej, vse do leta 1990. Ti arhivi in dokumenti bi morali končati v Arhivu Slovenije in biti javno dostopni, da bi novinarji in vsi zainteresirani lahko vpogledovali vanje ter pridobivali informacije o zločinih, žrtvah, zločincih in ovaduhih te zločinske organizacije, ki je odločala o življenju in smrti slehernika v tej državi.
Ker jim je to uspelo, brez da bi javni državni tožilec sprožil kazenski pregon, so vsi pripadniki te tajne politične policije lahko v miru preoblekli plašče, si pripeli priponke »DEMOKRAT« in se potegovali za katerikoli položaj v tej državi. Zato dajem »demokratične« volitve in prvo »demokratično« vlado v navednice, saj je jasno, da demokracije ne morejo vzpostavljati tisti, ki so 45 let kreirali in vzdrževali totalitarni režim.
Kako se je lahko zgodilo, da kriminalcev, kot so Maček, njegovi pomagači, Kučan kot prvi šef partije, ki je imel pod seboj tudi Udbo, in Peterle, ki bi moral kot predsednik izvršnega sveta in predsednik predsedstva poskrbeti za prenos arhivov Udbe v Arhiv Slovenije, nihče ni preganjal?
To se da pojasniti z dejstvom, da so nas prevarali tudi s postavitvijo nekdanjega domobranca Antona Drobniča na mesto prvega generalnega tožilca. Tudi to so storili z željo prepričati ljudi, da v nastajajoči demokraciji lahko najpomembnejše funkcije prevzemajo celo nekdanji domobranci.
A propaganda medijev je prepričevala ljudi, da je tako pomembno mesto v državnem tožilstvu prevzel domobranec Drobnič, ki je bil v resnici sodelavec tajne politične policije in posledično zaščitnik kriminalcev, ki so počistili ali dovolili počistiti arhive.
Obveza domobranca Antona Drobniča za sodelovanje z UDBO, 1990]
Vir: Arhiv Gibanja OPS
Izjava Antona Drobniča, napisana lastnoročno, ko je vstopil v Udbo, dokazuje, da je bil primeren za to pomembno funkcijo vrhovnega državnega tožilca, ki ni preganjal kriminalcev, odgovornih za kulturni genocid.
Stranke DEMOS-a so, kot že rečeno, nastale pod vodstvom preverjenih udbovskih in partijskih kadrov, zato DEMOS ni imel v programu, še posebej ne v prvi točki, kar bi moral imeti – osvoboditeve naroda. Nihče od pomladnikov ni protestiral ali zahteval sodne preiskave zaradi izginotja 80 % arhivskega in dokumentarnega gradiva Udbe, saj so bili večinoma obremenjeni s svojo preteklostjo tudi sami, zato jim je povsem ustrezalo, da so arhivi izginili.
Še ostali ustanovitelji koalicije DEMOS, ki je bila prva kontrolirana opozicija partiji, so bili zadolženi za izpeljavo osamosvojitve, za katero so se skrili vsi krivci in vzdrževalci enoumja. Namesto da bi jim narod sodil zaradi zločinov, jim je ploskal, zaslepljen z obljubami, da bomo po osamosvojitvi svobodni in da se bosta cedila med in mleko, da bomo druga Švica, so nam razlagali.Vir: Arhiv Gibanja OPSŠe o Alojzu Peterletu, predsedniku prve „demokratične“ Vlade leta 1990-1992:
»Pozneje se mu je ponudila zaposlitev na Zavodu za družbeno planiranje, za katero je odločneje zaprosil in postal edini svetovalec za varstvo okolja v oddelku za prostorsko planiranje. Prek te službe se je vključil tudi v delo Delovne skupnosti Alpe-Jadran, kar so bile zanj v tistem času dragocene izkušnje, saj je imel možnost spoznati življenje na drugi strani, takrat še obstoječe železne zavese.
Na zavodu je delal v dobrem in intelektualnem okolju. Velikokrat je prisostvoval sejam vlade in imel veliko stikov s tujino (Bavarsko, Lombardijo, avstrijskimi deželami). Na zavodu je bilo zaposlenih tudi kar nekaj bodočih ministrov in visokih uradnikov (Janez Potočnik, Tone Rop, Igor Umek, Miha Jazbinšek idr.).«
Vir: Wikipedija
Vsakdo, ki malo pozna ustroj totalitarne komunistične države, ve, da nihče brez komunistične ali udbovske izkaznice ni mogel delati v tako pomembni državni instituciji, kot je Zavod za družbeno planiranje. Ko vidiš, s kom je delal, in se spomniš, kdo od teh »demokratov« je zasedal kakšen položaj v »demokratični« državi, ti postane povsem jasno, kakšni so kriteriji za zasedanje najvišjih položajev v naši javni in državni upravi ter v evropskih institucijah.
Alojz Peterle je za svoje vloge pri izvajanju navideznih sprememb dobil bogato nagrado. Zaradi pozitivne promocije v vseh mainstream medijih je vedno znova zasedal mesto evropskega poslanca, kjer je bil celih 15 let, do pokoja, in danes uživa pokojnino v višini 6.100 €. A še ne miruje – vedno, ko ga organizacija potrebuje, dobi medijski prostor in meša meglo, kot je to vedno počel.
Marjan Podobnik / Vir: Arhiv Gibanja OPS
Dimitrij Rupel / Vir: Arhiv Gibanja OPS Janez Ivan Oman / Vir: Arhiv Gibanja OPS Katja Boh / Vir: Arhiv Gibanja OPS
V okviru Nove revije so bili najpomembnejši akterji navideznih političnih in družbenih sprememb tudi Ivan Urbančič, France Bučar, Jože Pučnik, Tine Hribar, Dimitrij Rupel, Spomenka Hribar, Veljko Namorš, Alenka Goljevšček, Gregor Tomc, Peter Jambrek, Janez Jerovšek, Veljko Rus, Marjan Rožanc, Jože Snoj, Drago Jančar in Niko Grafenauer.
Znova izpostavljam le nekatere najbolj vidne, ki so še danes aktivni in se oglašajo, ko je treba narodu »pojasniti«, da »prav« razmišlja, ali pa poglobiti razdor.
Sicer pa skoraj celotno udbo partijsko nomenklaturo najdete tukaj:
Spomenka Hribar / Vir: Arhiv Gibanja OPS
Tine Hribar / Vir: Arhiv Gibanja OPSVeljko Rus / Vir: Arhiv Gibanja OPSPeter Jambrek / Vir: Arhiv Gibanja OPS
Eden glavnih akterjev pisanja Ustave dr. Peter Jambrek, ki so jo priredili po socialistični Ustavi iz leta 1973, malo prepisali iz nemške in še od kje, niso je pa dali ljudstvu v razpravo z možnostjo dopolnitev ali predloge popravkov, pač pa so jo preprosto z dvigom rok sprejeli v Državnem zboru.
Tako se države ne vzpostavlja, družbeno pogodbo je treba potem, ko ljudstvo doda pripombe in popravke sprejeti na ustavodajnem referendumu. Nam pa so jo podtaknili, v njej ni bilo določeno kaj bomo storili z narodovo lastnino, kako jo bomo sploh privatizirali, da nebo nihče ničesar ukradel.
Sploh pa nismo imeli vpliva na to kakšen družbeni red bomo imeli pa so nam določili kar tako imenovano parlamentarno demokracijo, ki se je povsem sprergla v posrediniško demokraturo in polarizirala narod na leve in desne oziroma na Janšiste in na Kučaniste.
Sicer pa je prava delitev v Sloveniji na cca 20% privilegiranih prvorazrednih državljanov in cca 80% drugorazrednih neprivilegiranih državljanov. Privilegiranci pa so razdeljeni na Janšiste in na Kučaniste, ki delijo in izmenično vladajo. Torej smo šli po letu 1990 iz enoumja v zgolj dvoumje. Vse ostalo pa je še vedno strogo prepovedano, ignorirano in onemogočano.
Drago Jančar / Vir: Arhiv Gibanja OPS
Eden najbolj publiciranih slovenskih pisateljev Drago Jančar. Mar zato, ker je vseskozi na liniji?
Povsem jasno je, da je bila združba DEMOS kontrolirana opozicija partiji, ki je imela nalogo zaslepiti narod s projektom osamosvojitve, da je pozabil na 45 let trajajočo tiranijo totalitarnega komunističnega režima in naivno verjel, da bo poslej svoboda in veselje živeti v duhovni in gmotni blaginji.
DEMOS-ovci so poskrbeli, da nikomur ne bi padlo na pamet zahtevati, da se v program DEMOS-a vnese točka osvoboditve naroda z lustracijo. Če bi izvedli lustracijo, zgoraj našteti in mnogi drugi v javni in državni upravi nikoli ne bi krojili naše usode v na novo ustanovljeni državi.
Izgovarjali so se, da je »oče« slovenske ustave France Bučar izjavil, da se bo lustracija zgodila v Sloveniji le prek njegovega trupla. Logično, da je temu nasprotoval, saj bi tudi on, označevalec, s svojo komunistično ideologijo končal na smetišču zgodovine. To je spretno prikrival in se delal velikega demokrata. Znova smo pri arhivih, iz katerih bi spoznali, kdo je kdo v tej deželi.
France Bučar in Milan Kučan na Novi reviji, 1989 / Vir: Arhiv Gibanja OPS
Za konec tega dela knjige, ki nedvomno predstavi kontrolirano opozicijo partiji, objavljam še »vizijo« za Slovenijo, s katero so nas leta 1989 obdarili slovenski »intelektualci«. Prvič je bila prebrana na Kongresnem trgu v Ljubljani s strani pesnika Toneta Pavčka, ki je bil, žal, tudi pripadnik Udbe.
Tone Pavček / Vir: Arhiv Gibanja OPS
Da boste lažje razumeli, kdo so ljudje, ki so po letu 1990 prevzeli tako rekoč vse glavne položaje v državi, se lahko prek te povezave prepričate, da nič ni bilo prepuščeno naključju:
Zanimivo je, da se nekateri še vedno pojavljajo v medijih, ko je treba narodu kaj pojasniti. Eden takih dežurnih ustvarjalcev javnega mnenja je dr. Rajko Pirnat, večni razlagalec in pravni strokovnjak, ki pojasnjuje pravne vidike posledic, ko pride do kakšne afere.
Ne smem pozabiti na slovenski kler, ki je pri prevari naroda odigral zajetno vlogo, saj vemo, kdo ima v državi največji propagandni stroj. Vsako nedeljo in vmes se vernikom, če ne drugače, pa med vrsticami sporoča s prižnic, kaj naj delajo čez teden. Leta 2014 mi je dr.prof. Janez Juhant v pogovoru dejal, da se slovenska cerkev ni nikoli očistila udbašev iz svojih vrst. 
Foto: STA
Poglejmo:
Alojzij Šuštar / Vir: Arhiv Gibanja OPS
Dr. Alojzij Šuštar, ki naj bi ga Udba rekrutirala, potem ko naj bi močno pijan povozil nekega otroka do smrti, je zelo dobro prepričal tisti del naroda, ki še danes ne ve, kam naj gre prižgat svečo svojim pogrešanim ljubljenim med ali po drugi svetovni vojni, ko je ponorela boljševistična oblast pobijala ljudi kot zajce – ne le moških, ki naj bi sodelovali z okupatorjem, ampak tudi ženske, otroke, starčke in celo Cigane.
Vemo, kako so oktobra 1990 v Kočevskem rogu organizirali t. i. spravno mašo, na kateri je prav ta metropolit na povodcu razlagal, da se je treba spraviti in si seči v roke. Polni so ga bili vsi komunistični mediji, pa tudi Družina in vse, kar je imela cerkev od medijev za pranje možganov vernikom.
Kaj bi morala vatikanska RKC kot moralna avtoriteta sporočiti na prireditvi v Kočevskem rogu? Da bomo do sprave prišli po poštenih ugotovitvah zgodovinske, policijske, tožilske in sodne stroke. No, če bi metropolit Alojzij Šuštar rekel kaj takega o tem nebi pisal noben medij.
Posmrtne ostanke žrtev boljševistične revolucije bi morali izkopati iz morišč, vsi svojci, ki pogrešajo svoje ljube, bi morali biti pozvani, da pridejo na odvzem DNK, ki bi se primerjal s posmrtnimi ostanki. Tako bi ugotovili, kdo je kdo od umorjenih, jim dali ime in priimek, izdali mrliške liste in omogočili pokop svojcem na domačih pokopališčih.
Do tega nikoli ni prišlo, ker bi morali, ko bi bila znana identiteta umorjenih, začeti preganjati storilce teh nezaslišanih kaznivih dejanj – genocida in zločinov zoper človečnost. Jasno je, da je RKC odigrala pri tem zločinu hudičevo in hinavsko vlogo, za kar si bodo morali odgovorni pripisati svoj del krivde in se opravičiti narodu pred Bogom.
Potem ko je bila »sprava« pod streho in osamosvojitev izpeljana, je bilo treba razdeliti narod. Umirjeni in spravni metropolit Šuštar je moral v pokoj, na njegovo mesto pa je prišel srboriti in za mnoge kar antipatičen dr. Franc Rode.
dr. Franc Rode / Vir: Arhiv Gibanja OPS
Anton Stres / Vir: Arhiv Gibanja OPSFranc Kramberger / Vir: Arhiv Gibanja OPSStanislav Lipovšek / Vir: Arhiv Gibanja OPS
Se spomnite afere mariborske škofije in kdo so bili glavni akterji s strani RKC?
Majniška deklaracija je bila začetek »velikih« družbenih in političnih sprememb, a vse pod kontrolo večne partije. Prebremetenci so vedeli, da bo treba nekaj spremeniti, a tako, da se v resnici glede vladanja nič ne spremeni.
Lepo so speljali afero JBTZ, potem navdušili ljudi z Majniško deklaracijo, plebiscitom in osamosvojitvijo, celo z vojno, da je bilo vse še toliko bolj prepričljivo. V resnici pa so ves čas imeli vse v rokah tisti, ki so 45 let krojili usodo naroda. Kaj že je povedal Stane Dolanc?
Majniška deklaracija je lepo nagovorila neveden in posledično naiven narod ter napovedala odhod Slovenije iz Jugoslavije na svoje. Za projekt osamosvojitve so partijci skrili vse svoje rabote iz 45 let totalitarizma. Namesto da bi v svobodni Sloveniji sedli na zatožno klop, jim je narod ploskal in jih volil, seveda zaradi propagande medijev, tudi na najpomembnejše položaje.
Reševali so slovenski narod pred zlobnim Miloševićem in njegovim nacionalizmom – dobra maska, da je narod pozabil vso tiranijo, izvajano v času komunizma. Mnogi boste rekli: »Kaj ta govori, saj v komunizmu ni bilo slabo.« S kom v primerjavi smo živeli dobro, če je bila banana za večino luksuz in nihčeni bil maltretiran, dokler ni dvignil glave iz sivega povprečja?
Zločinska tajna politična policija je imela nadzor nad slehernikom in odločala, tudi koga bo vzela noč. Spomnim se, kako so miličniki prišli z marico po mojo sosedo, ker jo je nekdo zašpecal, da je brala Črne bukve. Cela vas je takoj vedela, česa se ne sme početi – brati določenih knjig. Tako daleč je segal totalitarni titoistični režim.
Da bo za vselej odpravljen dvom, da socializem ni bil slab in da smo kar lepo živeli, si je treba naliti čiste vode z definicijo totalitarizma:
»Totalitarizem kot pojem se je pojavil v petdesetih letih 20. stoletja v ZDA. Prvi ga je uporabil Carl Joachim Friedrich v delu Totalitarian Dictatorship and Autocracy, ki ga je uporabljal tako za komunistično kot nacifašistično diktaturo, in sicer z argumentoma:
a) da sta si sistema bližja med seboj kot s katerimkoli drugim političnim sistemom;
b) da gre za izključen pojav 20. stoletja v času moderne tehnologije in množične demokracije.
Glavne značilnosti totalitarizma:
- uradna diktatura, ki pokriva vsa področja človeškega življenja;
- enopartijski sistem, ki ga vodi diktator;
- sistem policijske kontrole;
- nadzor nad vsemi sredstvi propagande;
- koncentracija vojaških sil;
- centralno vodenje in nadzor nad gospodarstvom.«
Kaj bi se moralo zgoditi, ko smo ustanovili svojo državo in uvedli »demokracijo«? Morali bi obdržati vse, kar je bilo v socializmu dobrega, vključno z odnosi, in začeti nadgradnjo: posodobitev tovarn, še več sodelovanja, enakomeren policentričen razvoj in vzpostavitev pravične pravne države, da nihče ne bi nič ukradel, če pa bi, bi moral vrniti. Vemo pa, kaj se je zgodilo – rop stoletja. A o tem v VII. poglavju.
Majniška deklaracija se je lepo slišala, ko jo je na Kongresnem trgu prebral pesnik Tone Pavček, očitno ne po naključju, ampak po dekretu Udbe. Imela pa je eno veliko pomanjkljivost – ni imela izvedbenega načrta, da bi vsi vedeli, po katerih korakih bomo ustvarili tako državo, kot je bilo zapisano v deklaraciji.
To si dobro zapomnite, spoštovani bralci, saj namesto zaključka te knjige objavljam VIZIJO SLO 2030 in Osvobodilni program narodne enotnosti, da to ključno napako iz leta 1989 za vedno popravimo.
Ker izvedbenega načrta ni bilo, so nas lahko peljali malo iz Jugoslavije, potem v EU in Nato, in tavamo že 35 let. Vsi novodobni politiki so »pozabili« zapisati v svoje programe, da bo treba Slovenijo najprej OSVOBODITI. Tudi in predvsem od njih samih.
DEMOS, ki so ga ustanovili in zrušili predvsem udbovci in partijci, je imel ukaz speljati zgolj OSAMOSVOJITEV. Ko je prišlo do pogovora o OSVOBODITVI, so začeli jamrati in jokati, da je Bučar rekel, da se bo to zgodilo le prek njegovega trupla.
Seveda, šlo je za potrebno LUSTRACIJO, ki je nikoli ni bilo. To pa zato, ker so vse peljali tisti, ki v novi državi nikoli ne bi smeli zasedati položajev, s katerih se odloča o usodi naroda. Vrstni red bi moral biti:
Osvoboditev
Osamosvojitev
Prenova
Slovenije, tako je bilo navedeno v letaku, ki je botroval temu, da se je morala zgoditi afera JBTZ.
In na teh terminih bi moral biti izdelan program, ki bi zagotovil, da bi slovenski narod izpeljal resnično osvoboditev in demokratizacijo družbe. Tukaj pod prvo točko bi morali izdelati program LUSTRACIJE ali bolje rečeno program in Zakon za odpravo privilegijev socializma, kar bi moralo zajemati tudi ukinitev vseh s položajev, ki so postali vodje v sistemu po partijski ali V.I.P.-ovski liniji.
Kot vemo pa nič od tega ni bilo narejenega, zato se je veliko dogajalo v resnici pa je vse ostalo enako kot je bilo do takrat. Star gospodar je vse vzvode odločanja obdržal v svojih rokah.
Pa še enega udbovca je treba posebej predstaviti. To naredi kar gospod Andrej Šiško, ki menda namerava leta 2026 z njim na nove volitve, če ne bodo prej predčasne. Morda pa bo narod srečala pamet in volitev na tak način sploh ne bo. Tak je predlog našega Gibanja Osveščeni Prebivalci, zapisan v zadnjem poglavju te knjige.
DOSJE JELINČIČ
Objavljam žal vse brez fotografij člankov, ker je bil pred časom ta zapis umaknjen, zato so z naše starejše spletne strani, ki je zdaj le arhivska (www.gibanje-ops.com), izginile fotografije. Ostal je le tekst, ki ga izvolite prebrati.
»DOSJE JELINČIČ:
V članku z naslovom Karantanski Paraga je navedeno, da se je ime Zmaga Jelinčiča prvič vidneje pojavilo v zvezi z Organizacijo za samostojno Slovenijo SAMO. V resnici Zmago Jelinčič nikdar ni bil član Gibanja za odcepitev Slovenije – SAMO, kakor se je »organizacija« uradno imenovala.
Nekaj mladeničev, članov Gibanja SAMO, ki je skupaj z drugimi nečlani te organizacije ustanovilo provojaško organizacijo z imenom Slovenska garda. Člani Slovenske garde so na levem rokavu uniforme nosili karantanskega črnega panterja.
Jelinčičeva vloga in ustanovitev SNS je bila že od samega začetka (leta 1991) v resnici protislovenska. Gre za enako prevaro, kakršna je med drugo svetovno vojno omogočila revolucijo namesto osvobodilnega boja. SNS je bila že v prvih člankih predstavljena kot stranka, ki naj bi predstavljala središče boja Slovencev proti neslovencem. Res je šlo za ceneno demagogijo, katere namen je bil povsem obraten, kot je izgledalo na prvi pogled.
V članku je mogoče zaslediti dvojnost obravnavanja Jelinčiča. Najbolj zanimivo je, da je Jelinčič na svoji spletni strani, narejeni za predsedniške volitve 2007, imel napisan skoraj identičen življenjepis kot v zgornjem članku. Očitno je torej, da sta tako članek iz leta 1992 kot spletna stran iz leta 2007 delo istih avtorjev!
13. 4. 1992
Popularnost Jelinčiča so zagotovili tudi podpisniki javnega poziva (večinoma ljudje, ki pripadajo boljševistični, komunistični kontinuiteti), ki so se odločili za »javni poziv«, v katerem SNS obtožujejo protiustavnega delovanja.
Zanimivo je, da so se podpisniki odločili za javni poziv za prepoved delovanja stranke, niso pa vložili kazenske ovadbe zoper odgovorne, kar bi bilo najbolj logično. S tem bi pravzaprav dejansko onemogočili obstoj SNS, kar pa ni bil njihov namen. Jelinčiča in SNS so potrebovali, da so lahko ostali na oblasti reformirani komunisti in da so imeli pod kontrolo del domoljubne javnosti. Zato le »javni poziv« namesto kazenske ovadbe.
Na drugi strani so s takšnim pisanjem samo podžigali in homogenizirali tiste, ki so verjeli v potrebo po obstoju stranke, ki se bo zavzemala za pravice slovenskega naroda in »malih ljudi«. Na Hrvaškem je takrat divjala vojna in marsikdo v Sloveniji je bil zato bolj nacionalno občutljiv. Prav tako je bila med ljudmi prisotna bojazen, da se ob morebitni zmagi Srbov vojna vihra ponovno zgrne tudi nad Slovenijo.
Zato je kmalu izšel naslednji članek z naslovom »V Sloveniji šest protislovenskih centrov«.
11. 5. 1992
Gre za še en članek v seriji ekscesov, ki so bili medijsko odlično pokriti. Brez takšnega medijskega spremljanja Jelinčič ne bi postal znan. Podobni članki so bili objavljeni tudi v Delu in Dnevniku, še zlasti pa se je z Jelinčičem ukvarjala Mladina.
Potrebno si je zapomniti Jelinčičevo kritiko Drnovška, ki ga je nekaj mesecev kasneje odločilno podprl in mu s tem omogočil praktično dvanajstletno vladavino. Na ta način je Jelinčič vselej izigral svoje volivce! Od njegovih gromoglasnih besed ni ostalo nič! Dejanja so bila povsem nasprotna.
27. 5. 1992
»Ko bomo v parlamentu – in to zagotovo bomo – ga bomo zbombardirali s svojimi zahtevami!«, je kričal Jelinčič. V slovenskem parlamentu je že 19 let, pa kakšnih velikih bombardiranj in zahtev SNS ni bilo mogoče opaziti. Je pa SNS vselej pri glasovanju podprla tiste, ki so bili na oblasti, razen kadar je šlo za nepomembne stvari.
Jelinčič dokončno prodre v slovensko javnost s pomočjo zrežirane akcije avgusta 1992.
Ključen dogodek v Jelinčičevi »politični zgodovini« je zagotovo konec avgusta 1992. Na dan, ko bi moral biti v Kočevju kongres SNS, je slovenska policija izvedla široko zasnovano akcijo. S pomočjo te akcije se je Jelinčič pojavil kot udarna novica v vseh slovenskih časopisih in na takrat edini slovenski televizijski postaji. Spoznala ga je celotna Slovenija.
Marsikdo je bil prepričan, da se Jelinčiču godi krivica, saj politično motiviranega pregona ni bilo mogoče zatajiti. Le bedak bi policijsko akcijo sprožil na dan kongresa politične stranke, ko pa bi jo lahko izvedel kadarkoli prej ali potem.
28. 8. 1992, Večer: So res pripravljali atentate na Milana Kučana, dr. Janeza Drnovška in Igorja Bavčarja?
Toda ni šlo za bedake! Šlo je za dobro vodeno in načrtovano akcijo, katere cilj je bil promocija Jelinčiča kot borca za interese Slovencev – prav nasprotno torej, kot je bilo v resnici! Žrtve so bili tisti člani SNS, ki so si resnično prizadevali za dobrobit slovenskega naroda, in ne Jelinčič! Učinek akcije je na slovensko javnost deloval v smislu delitve na dva tabora – protikomunistični in prokomunistični.
27. 8. 1992, Večer
Del slovenske policije, vključno z njenimi najvišjimi predstavniki, je takrat izjavil, da »gre za kriminalno družbo, ki je pripravljala ali izvedla dejanja najhujšega nasilja«. Katera so bila ta dejanja, nismo nikdar izvedeli! Nazadnje je od vsega skupaj ostalo eno samo, skrajno čudno »dejanje« (nekakšna podstavljena bomba, ki sploh ni bila bomba), zaradi katerega niso nastale nikakršne posledice!
Nikomur ni padel z glave niti las, kar so potrdili tudi policijski forenziki, ki niso našli nikakršnih materialnih sledov. Tresla se je gora, rodila se je miš! Zlasti zanimivo je, da »vodja« te »kriminalne družbe«, Zmago Jelinčič, ni bil nikdar zaprt. Nasprotno, prav na račun teh neutemeljenih, skonstruiranih obtožb je bil s precejšnjo podporo Slovencev izvoljen v slovenski parlament na volitvah 1992.
Celoten »vihar«, v katerem je sodelovalo 120 policistov, kriminalistov in delavcev obveščevalne službe, se je polegel in požel vsega skupaj dve žrtvi – Matjaža Jeriča in Andreja Šiška, torej dve majhni ribi namesto naročnika Jelinčiča.
Tudi ta dva sta bila nato po čudnih pripetljajih (grožnje z umorom vpričo paznika, nezakonito pridržanje brez veljavne odločbe, izpustitev ter ponovno priprtje Jeriča) in petih in pol mesecih pripora izpuščena iz zapora. Ne povsem nepomembno je dejstvo, da je bil v tistem času v mariborskem priporu skupaj s Šiškom in Jeričem tudi domnevni morilec ubitega slovenskega politika Ivana Krambergerja. Jelinčič je v Slovenj Gradcu vedel, kaj govori!
Zatem je celotna zadeva bolj ali manj utonila v pozabo in se ponovno pojavila v javnosti šele pred letom 2000, pred volitvami torej. Vmes je minilo dovolj časa, da so ljudje pozabili, za kaj je šlo leta 1992, mediji pa jih na to niso spomnili, kot to navadno počno v številnih političnih aferah. Naključje ali ne? Presodite sami!
Zgodba, ki je ustvarila Jelinčiča in v kateri so bili naslovi, kot npr. »Pripravljali atentate na Kučana, Drnovška in Bavčarja«, se je »končala« z ekstremno čudno razsodbo konec leta 2006, v kateri sta bila Šiško in Jerič ponovno žrtvi in obsojenca, Jelinčič kot nalogodajalec pa oproščen. Zadeva na sodišču nima vseh potrebnih atributov pravične sodbe, še zlasti bode v oči povsem drugačno obravnavanje Zmaga Jelinčiča! Spet naključje ali ne? Ponovno presodite sami!
27. 8. 1992, Večer
Dokaz, da za vsem skupaj stojijo obveščevalne službe (UDBA) in politični režiserji, je razviden iz pisanja slovenskih časnikov v takratnem obdobju. Članki so pri vseh časnikih enaki ali izredno podobni. Jasno je, da vse skupaj ni zraslo na zeljniku podpisanih novinarjev.
Zamolčano je najpomembnejše – da je bil Jelinčič registrirani sodelavec Udbe in da je bil pravnomočno obsojen zaradi kraje treh dragocenih pištol in pribora iz 16. stoletja iz Narodnega muzeja v Ljubljani. 11. junija 1975 je bil obsojen na 5 let in 6 mesecev strogega zapora. Nemogoče je, da nobeden izmed novinarjev tega ne bi vedel. Prav tako je nemogoče, da nobeden izmed Jelinčičevih »političnih nasprotnikov« v drugih strankah tega ne bi vedel in izkoristil v svoj prid!
Namesto tega so skušali Jelinčičevo dejansko kriminalno in protislovensko vohunsko dejavnost preusmeriti na nekakšno neobstoječe dogajanje, s katerim so hoteli javnost prepričati, da se je Jelinčič že leta 1970 zavzemal za odcepitev Slovenije. Jelinčič sam je s pomočjo udbovskih kadrov in mreže sodelavcev širil zgodbo o svojem sodelovanju v Tujski legiji. Laž za lažjo torej!
Vsakdo, ki se spomni življenja v SFRJ in dogajanj okrog leta 1970, dobro ve, da je nemogoče, da bi vojaški tožilec odstopil od pregona, če bi Jelinčič v JLA resnično širil takšne izjave (da bi Slovenijo in Hrvaško odcepil od Jugoslavije in da bi prav prišla vojna med Hrvati in Srbi), o katerih so pisali časopisi leta 1992. Da je temu tako in da gre za navadno laž ter zavajanje javnosti, so zanesljivo vedeli tudi novinarji leta 1992!
Evidentno je tudi, da so skušali novinarji Jelinčiča prikazati kot junaka vojne za Slovenijo, v kateri naj bi opravljal pomembno posebno nalogo. Katero, ve le on sam, dejstvo pa je, da ni zavzel nikakršnega tanka, temveč je bil dejansko zaprt zaradi »zagotovitve osebne varnosti najvišjih predstavnikov domačih in tujih oblasti ali političnih organov ter najvišjih predstavnikov mednarodnih organizacij«, iz česar izhaja, kakšna je bila Jelinčičeva posebej pomembna naloga.
Stran iz Dosjeja Jelinčič – Stik Apotekarja (psevdonim za Zmaga Jelinčiča pri UDBI ni bil le Padalec!) z ameriškim dopisnikom Palmerjem
Danes je Jelinčičeva stranka pravzaprav njegovo lastno podjetje:
V naslednjem prispevku bomo objavili članke, ki so bili na spletni strani www.zmagojelincic.com imenovani kot del »UDBOVSKE akcije Zeliščar«.
Več bralcev naše spletne strani nas je opozorilo, da omenjena spletna stran več ne deluje. Ker je bila stran tudi nam zelo zanimiva, smo na srečo shranili njeno vsebino.
Zmago Jelinčič
Povzeto po spletni strani www.zmagojelincic.com
Pojasnilo: menda spletna stran več ne deluje, je pa besedilo s spletne strani objavljeno na forumu Karantanska Zaveza:
http://karantanskazaveza.mojforum.si/karantanskazaveza-about321.html
Besedilo na zgoraj omenjeni spletni strani www.zmagojelincic.com smo na srečo shranili. Ker je besedilo napisano v 1. osebi, hkrati pa namenjeno volitvam za predsednika RS, smo ga spremenili v 3. osebo in nekoliko skrajšali. Zanj ne sprejemamo odgovornosti, objavljamo pa ga zato, ker je na nek način podobno ugotovitvam o Jelinčiču, ki smo jih že objavili na naši spletni strani.
Na kratko o Zmagu Jelinčiču
Rodil se je 7. januarja 1948 v Mariboru, očetu Radu in mami Lei. Oba sta bila partizanska prvoborca – komunista. Oče je bil tudi pripadnik zločinske komunistične likvidatorske organizacije VOS, iz katere je kasneje nastala OZNA ter UDBA.
Tudi mama je bila sodelavka UDBE. (Za lažje razumevanje so vse obveščevalne službe VOS, VDV, UDBA, SDV, KOS, VIS in SOVA imenovane z najbolj znanim imenom – UDBA. VIS in SOVA sta sicer, za razliko od ostalih jugoslovanskih komunističnih služb, slovenski obveščevalni službi, vendar obe »prestreljeni« z dvojnimi agenti UDBE, zato sta tudi oni poimenovani UDBA.)
Oče Rado je menda zelo rad v stanovanjih pregnancev takoj po vojni pobiral vse, kar je bilo premičnega in vrednega. Od tod tudi velika vnema sina za prekupčevanje z starinami (originalne slike, zlatnina, kovanci, staro orožje in druge vredne starine).
Še preden je začel obiskovati osnovno šolo, se je njegova družina preselila v Ljubljano. Oče Rado je bil v 60. letih zaposlen v trgovini z umetninami Borec pod Slavijo, kjer je bil sedež UDBE za Slovenijo. Konec 60. let je bilo v stanovanju njegovega očeta Rada ustreljeno 18-letno dekle, kar je UDBA uspešno prikrila.
Po osnovni šoli je Jelinčič obiskoval Poljansko gimnazijo in srednjo baletno šolo, zatem pa študiral farmacijo, ki je ni nikoli dokončal. Leta 1970 je odšel na služenje vojaškega roka. Po prihodu iz vojske se je honorarno zaposlil v Ameriškem kulturnem centru v Ljubljani. Nekega dne so iz predala upravnice izginile devize, zaradi česar je kmalu dobil odpoved.
Julija 1974 je Jelinčič napeljal dva študenta, Mitjo Arnautovskega in Milana Simčiča, h kraji treh dragocenih pištol in pribora iz 16. stoletja iz Narodnega muzeja v Ljubljani. 11. junija 1975 je bil zato obsojen na 5 let in 6 mesecev strogega zapora.
Arnautovskega je napeljal k tej tatvini, saj mu je povedal, kakšna je vrednost teh zgodovinskih predmetov, kje jih lahko dobi in kako lahko pride do njih. V ta namen mu je priskrbel orodje, gumijaste rokavice, copate, belo haljo in polaroidno kamero.
V zaporu na Dobu je Jelinčič odsedel 3 leta in pol, zatem pa se je za kratek čas zaposlil v Leku. Nato je skupaj s partnerjem odprl obrt in izdeloval zeliščne preparate. Pri »osamosvojitvi« mu je zelo verjetno pomagala UDBA, saj je izšel iz udbovske družine. Seveda je tudi on pomagal Udbi. V ta namen se je ukvarjal tudi s parapsihologijo in se udeleževal mednarodnih kongresov na to temo, kjer je vohunil za slovenskimi emigranti.
Njegovi vzdevki, psevdonimi in šifre so bili Padalec, Apotekar in Plesalec. Med leti 1986, 1987 in 1988 je po nalogu Udbe vohunil za Slovenci po svetu in v zamejstvu. Delal je na naslednjih linijah Udbe: inozemstvo, 122 OS Velika Britanija in 210 slovenska emigracija. Teritorialno je pokrival Ljubljano, Trst, Celovec in London.
Njegova neposredna zveza je bil delavec Udbe Rado Rozman (sektor II/2). Jelinčič je vohunil za Noro Beloff, Stanislavom Cikanekom, Ljubom Sircem, Pavletom Ferlugo, Markom Allenom, Randallom Palmerjem ter številnimi drugimi, zanimivimi za jugoslovanski režim v strukturah v zamejstvu.
V procesu slovenskega osamosvajanja med leti 1989 in 1991 je Jelinčič očitno že naprej deloval po navodilih Udbe, najbrž direktno iz Beograda. Njegova naloga je bila prodreti v tiste slovenske domoljubne kroge, ki so delovali v smeri odcepitve Slovenije od SFRJ. Aprila 1990 je zato kandidiral na listi Pučnikovih socialdemokratov in bil izvoljen v skupščino občine Ljubljana Center.
Poleti 1990 je po nalogu Udbe in z njenim kapitalom ustanovil Kranjsko hranilnico in posojilnico. Pred volitvami 1992 je hranilnica bankrotirala, uradno zato, ker naj bi bil denar napačno naložen v podjetje Plutal, dejansko pa zato, ker je bilo treba pred volitvami zakriti, kako in s katerim kapitalom je njegova hranilnica poslovala. V Plutalu naj bi takrat »poniknilo« okrog 30 milijonov nemških mark.
V začetku leta 1991 je, najbrž spet po nalogu Udbe, ustanovil Slovensko nacionalno stranko. Jelinčičeva naloga je bila, da vanjo vključi čim več slovenskih domoljubov in protikomunistov. Na ta način je imel pod kontrolo slovensko nacionalistično »sceno« ter o njej poročal Udbi.
Ker je takrat javno razglašal protijugoslovanska stališča, je to izkoristil in se povezal z obveščevalno službo TO ter Ivanom Borštnerjem. Skupaj z njim je marca 1991 obiskal provojaško organizacijo slovenskih domoljubov z imenom Slovenska garda v Mariboru. Fantom je podaril denar za nakup uniform, ki mu ga je najbrž dala Udba, da bi si s tem pridobil njihovo zaupanje.
Ko se je leta 1991 začel spopad med jugoslovansko vojsko in slovensko TO ter policijo, se je Jelinčič kot »prostovoljec« vključil v TO. V njej je deloval po svoje in skušal izzvati oborožen konflikt med civilisti v ljubljanskih naseljih z velikim številom neslovencev.
Šlo je za kršitve vojnega prava, saj civilisti niso vojaki. 30. junija 1991 je bil zato s strani slovenskih obrambnih sil 3 dni zaprt. 2. julija istega leta so mu kazen podaljšali na 21 dni zapora zaradi »zagotovitve osebne varnosti najvišjih predstavnikov domačih in tujih oblasti ali političnih organov ter najvišjih predstavnikov mednarodnih organizacij«.
Po porazu jugoslovanske vojske v Sloveniji je Jelinčič od Udbe, kot kaže, prejel nova navodila. Moral je aktivirati Slovensko nacionalno stranko in se udeležiti prvih volitev v samostojni Sloveniji. V ta namen je tednik Mladina 9. julija 1991 objavil celostranski članek o njegovem »bojevanju« z naslovom »Zmagal je Zmago«.
Članek je opremljen z fotografijo, na kateri je Jelinčič v vojaški obleki z baretko tujske legije na glavi. V ozadju je velik grb – modri orel nekdanje dežele Kranjske, prav tak, kakršnega so na svojih uniformah med drugo svetovno vojno nosili domobranci. Tako naj bi Jelinčič med svoje vrste pritegnil čim več slovenskih protikomunistov.
Da bi postal še bolj znan, je Jelinčič 28. marca 1992 v Tržiču streljal proti štirim »južnjakom«. Pri propagandni vojni mu je zelo pomagala tudi »skupina državljanov«, večinoma iz vrst LDS, ki je v peticiji pravosodnemu ministru predlagala, da bi SNS prepovedali. Uslugo jim je Jelinčič vrnil že leta 1993, ko je njegova SNS podprla novo vlado Janeza Drnovška.
Sredi julija 1992 je v okviru predvolilne kampanje dal natisniti veliko količino propagandnih plakatov, s katerimi je preplavil Slovenijo: »Naredimo to deželo spet slovensko«, »Slovenijo Slovencem«, »Edina prava stvar SNS« ter »Bodi Slovenec in voli nas«.
Namen celotne akcije je bil dolgoročno uničenje slovenskega nacionalizma oziroma domoljubja. Akcijo je najbrž pripravila in financirala Udba, izvedena pa je bila ob sodelovanju nekaterih uslužbencev slovenske VIS (danes SOVA), ki so bili tudi na plačilnem seznamu Udbe. Jelinčičeva glavna oseba za stike z Udbo je bil uslužbenec SOVE Rado Rozman.
V okviru SNS je imel Jelinčič stike z Andrejem Šiškom iz Maribora in Matjažem Jeričem iz Nazarij. Bila sta člana Slovenske garde, v katero se je Jelinčič leta 1991 infiltriral z zlorabo dobrega imena Ivana Borštnerja.
Fanta sta mu julija 1992 povedala za več milijonov ponarejenih tolarskih bankovcev, ki so jih natisnili na Hrvaškem (verjetno v organizaciji hrvaških tajnih služb), da bi jih v Sloveniji zamenjali za originalne, z njimi pa kupili devize oziroma orožje za hrvaške branilce.
Jelinčič je o tem obvestil svoje nadrejene pri Udbi, kar naj bi nato vključili v nekakšno »operacijo Zeliščar«.
Prvotna »operacija Zeliščar« naj bi obsegala Jelinčičevo »aretacijo« in kasnejšo izpustitev. Vse je bilo medijsko odlično pokrito in načrtovano. Obtožen naj bi bil, da je načrtoval teroristične aktivnosti skupaj z ostalimi člani SNS, ki naj bi pripravljali atentate na Milana Kučana, Janeza Drnovška in Igorja Bavčarja.
Seveda je bilo vse skupaj le megla, namen operacije pa je bil, da Jelinčič med Slovenci postane junak osamosvojitvene vojne in edini pravi borec za interese slovenskega naroda.
V ta namen je Udba poslala na uredništvo časnika Slovenec ga. Majdo Pirc, dekle Janka Lavriča, prav tako člana SNS. Pirčeva je novinarju izpovedala dramatično zgodbo, v kateri naj bi se Lavrič sprl z Jelinčičem in navezal stik z VIS-om (SOVA).
Lavrič naj bi skušal prepričati uslužbence VIS-a, da se vsi predsedniki območnih odborov SNS ukvarjajo s tihotapljenjem in preprodajo orožja ter načrtujejo teroristične aktivnosti. VIS naj bi zato njo in Lavriča zavaroval tako, da jima je dodelil apartma v hotelu Turist, kjer ju je med 13. in 21. avgustom varoval oboroženi stražar.
Cilj »operacije Zeliščar« je bil doseči čim večjo medijsko pozornost, posvečeno Jelinčiču in SNS. Zato se je slovenska policija vključila v akcijo točno na dan kongresa stranke SNS, ki bi moral biti 27. avgusta 1992 v Kočevju. Večina članov SNS ni imela pojma o ozadju akcije. Tudi slovenski mediji so javnosti poročali točno to, kar je Jelinčiču najbolj ustrezalo. Tako so mu naredili ogromno in odločilno reklamo pred volitvami 1992.
Slovenska policija je na dan predvidenega kongresa SNS na ljubljanskem, celjskem, kranjskem in mariborskem območju aretirala 18 ljudi, večinoma predstavnike območnih odborov SNS, ki so bili »osumljeni hudih kaznivih dejanj zoper splošno varnost«. Nekaj ur po aretaciji je MNZ RS sklicalo tiskovno konferenco.
Na njej je pomočnik ministra Mitja Klavora povedal, da je v akciji sodelovalo 120 policistov, kriminalistov in visovcev (uslužbencev takratnega VIS, danes SOVA). V Ljubljani so opravili 11 hišnih preiskav in zaslišali 20 oseb, v Kranju so opravili dve hišni preiskavi in zaslišali 4 osebe, v Mariboru pa so opravili 3 hišne preiskave in zaslišali 8 oseb.
Dva izmed osmih zaslišanih v Mariboru, Andrej Šiško in Matjaž Jerič, sta bila izročena preiskovalnemu sodniku, zanju pa je bil odrejen pripor. Namestnik notranjega ministra dr. Bogo Brvar je novinarjem dejal, da gre za kriminalno združbo, v kateri je tudi Jelinčič, predsednik SNS. Na tiskovni konferenci je sodeloval tudi direktor VIS-a (SOVE) dr. Miha Brejc, ki je dejal, da so obveščevalci podatke o delovanju skupine zbirali že dalj časa in se nato odločili za akcijo.
Jelinčiča je slovenska policija najprej aretirala in izročila preiskovalnemu sodniku v Ljubljani, ki pa ga je v skladu z navodili Udbe izpustil na prostost. Zatem ga je policija ponovno aretirala in odpeljala k preiskovalnemu sodniku v Maribor.
Tudi tamkajšnji preiskovalni sodnik ga je izpustil na prostost, čeprav sta ga s svojim pričevanjem obremenila oba priprta v mariborskih zaporih, Andrej Šiško in Matjaž Jerič. Preiskovalnemu sodniku sta povedala zgodbo o poskusu umora in o nastavitvi bombe v osebno vozilo Milana Klementa iz Brestrnice.
Jelinčič naj bi jima dal razstrelivo ter vse strokovne napotke za ravnanje z njim.
Neizpeljani kongres SNS, aretacije članov SNS, trditve o političnem terorizmu (atentati na Kučana, Drnovška in Bavčarja) ter nazadnje obtožbe o poskusu umora Milana Klementa so zadoščale za medijsko ofenzivo v korist Jelinčiča osebno in SNS. Naslednji dan se je Jelinčič znašel na vseh naslovnicah slovenskih medijev.
Večer in Delo sta mu naredila največjo reklamo, v kateri sta ga predstavila kot dolgoletnega borca za odcepitev Slovenije od Jugoslavije in kot junaka osamosvojitvene vojne. Sam je nato vzroke za »aretacijo« komentiral z besedami: »Mislili so, da me bodo uničili. Ali pa, da me bodo ubili, oziroma zaprli za 15 do 20 let.« Slovenska javnost je temu naivno nasedla in tako je bil cilj »operacije Zeliščar« dosežen.
Jelinčič je postal slaven in na volitvah 6. decembra 1992 je zanj in za SNS glasovalo 10 odstotkov volivcev, kar je pomenilo 12 poslancev v Državnem zboru. 25. januarja 1993 je njegova stranka podprla vlado Janeza Drnovška, čeprav je Jelinčič pred tem svojim volivcem razglašal nestrinjanje z nasledniki komunistične preobrazbe.
Zato je povsem logično prišlo do spora znotraj SNS, kar je nazadnje povzročilo izstop kar 8 poslancev iz SNS (2/3 izvoljenih poslancev na listi SNS). Slovenska domoljubna sredina si po tem udarcu več ni nikoli opomogla, sam Jelinčič pa je od takrat stalno prisoten v slovenskem Državnem zboru in razpolaga z denarjem, ki so ga SNS namenili volivci.
Njegovi idoli
V posebnem delu spletne strani so bili predstavljeni Jelinčičevi idoli:
Josip Broz - Tito
Kot sin primorskih staršev naj bi bil Jelinčič nanj najbolj ponosen zato, ker je ukazal umik partizanske vojske iz Trsta, slovenske obale in Gorice. Enako naj bi bil ponosen nanj zato, ker je Hrvatom prepustil tisočletno slovensko Istro in dele ozemlja vzdolž slovensko-hrvaške meje, prelomil obljubo, dano slovenskim partizanom, da bodo lahko Slovenci po koncu vojne služili vojaški rok v Sloveniji in da bo poveljevalni jezik slovenski.
Točno tako ravna sin slovenske matere! Še posebej naj bi bil ponosen na to, da je Tito zibelko slovenstva, Koroško s Celovcem in Gosposvetskim poljem, zamenjal za 12.000 domobrancev, ki so bili potem izvensodno poklani.
Edvard Kardelj
Idejni vodja slovenskih boljševikov iz komunistične partije, ki naj bi postali avantgarda sveta, večvredni državljani, s položajem nad vsemi drugimi Slovenci, takorekoč mali bogovi. Nanj naj bi bil Jelinčič ponosen zato, ker je Kardelj vsem Slovencem in Jugoslovanom razložil svoje teze o umiranju naroda, predvsem slovenskega, in nastanku internacionalnih proletarcev, ki bi nadomestili Slovence.
Zato zanj ni bilo pomembno, kje je meja med Slovenci in Hrvati v Istri. S tem je Jelinčiču omogočil, da trosi meglo današnjim slovenskim volivcem in se jim predstavlja kot zaščitnik slovenskih interesov.
Milan Kučan
Jelinčičev ljubljeni vodja, ki se vedno rad zavzema, da slovenski davkoplačevalci plačujemo dolgove drugih!
Slobodan Milošević
Predstavlja pravega Srba in je torej sovražnik Slovencev. To je dovolj, da ga Jelinčič ljubi. Zato je plačal prelet vojaških letal nad njegovim pogrebom. On naj bi ga tudi ustvaril.
Draža Mihajlović
Še en pokončen Srb. Jelinčič se je nasmejan slikal z isto četniško kapo in kokardo. Pod vodstvom Mihajlovića je bilo storjenih veliko vojnih zločinov med drugo svetovno vojno.
Arso Jovanović
Partizan, poslan od Josipa Broza - Tita v Slovenijo, da bi nadziral sumljive domoljubne Slovence v partizanskem vodstvu in organiziral njihove likvidacije. Obvladal je svoj posel. In bil je Titov partizan!
Janez Drnovšek
Njegovi so Jelinčiču pomagali pred volitvami leta 1992, da je bil lažje izvoljen. Uslugo jim je vrnil leta 1993, ko je podprl sile komunistične kontinuitete.
Saddam Husein
Imel je veliko denarja in je lahko počel, kar je hotel. Kar nekaj jih je dal pobiti. Nasploh so Jelinčiču očitno ljubi takšni karakterji narodnih voditeljev.
Vladimir Žirinovski
Kričač in hujskač, kot Jelinčič, le da je sin velikega slovanskega naroda – Rusov.
»El Commandante« Fidel Castro
Jelinčič je tudi oboževalec komunističnega diktatorja Fidela Castra, ki je najdlje izmed vseh živečih diktatorjev na oblasti.“
Enkrat udbovec, vedno udbovec. Znova so ga polna vsa družbena omrežja. Kaj je gospoda Šiška napeljalo, da znova sodeluje z njim ve samo on.
In vedite, vsega tega ne bi bilo, če bi RTV SLO in drugi mediji osvestili naš narod, kaj sploh je bila tajna politična policija UDBA oz. SDV, čemu ali komu je služila in kako podlo je delovala, pa tudi, kdo so bili njeni člani, ovaduhi in likvidatorji.
Ključno pa je, da nas niso osvestili, kako pomembni so dokumenti – 80 % arhivskega in dokumentarnega gradiva, ki je bilo v letih pred osamosvojitvijo ukradeno ali uničeno. A o tem več v naslednjem poglavju.
Še video predstavitve tega dela v katerem sem povedal še nekaj pomembnih stvari iz aktualnega dogajanja:
Mar 21, 2025