Tako o aferi JBTZ govori slovenska Wikipedija:

„Zaradi liberalizacije in vseh večjih pritiskov k politični reformi v Sloveniji ter v Socialistični federativni republiki Jugoslaviji se je znotraj Vojnega sveta SFRJ in CK ZKJ izoblikovalo mnenje, da je to protirevolucionarno delovanje. Na 72. seji CK ZKJ so tako govorili o aretacijah problematičnih članov ZSMS. Magnetogram se je pozneje znašel v Janševi posesti - izvirni lastnik magnetograma je bil Jože Smole, kateremu so ga ukradli, nakar ga je dobil Igor Bavčar in ga izročil Janši. Janša je 26. aprila magnetogram izročil Zavrlu, ki je nato postal osnova za članek »Noč dolgih nožev« v Mladini.

Služba državne varnosti (SDV) je 27. aprila 1988 opravila tajno preiskavo prostorov podjetja Mikro Ade v Ljubljani, pri čemer so odkrili magnetogram in dva lista vojaškega dokumenta (ukaz generalpodpolkovnika Svetozarja Višnjića, poveljnika 9. armade). S tem so pridobili dokaze, zaradi česar so se odločili, da bodo sprožili sodni proces pred vojaškim sodiščem. 30. maja 1988 je bil zadnji sestanek SDV in KOS, kjer so se dogovorili o poteku aretacij in nadaljnjih postopkih; sestanek sta vodila polkovnik Aleksandar Vasiljević (KOS) in pomočnik vodje službe državne varnosti RSNZ Štefan Tepeš. V skupini, ki naj bi vse to izvedla, so bili: Miran Frumen (vodja), Dragan Isajlović, Zvonko Hrastar, Franci Pivk idr.

Aretacije in zapor

Janša je bil aretiran 31. maja 1988 zjutraj. Prepeljan je bil na sedež podjetja Mikro Ade, kjer so opravili tokrat javno preiskavo, zbrali obremenilne dokaze in nato Janšo prepeljali na Prešernovo cesto 18, sedež ljubljanske policije. Po uvodnih zaslišanjih so ga prepeljali v zapor na ljubljanski Povšetovi. 1. junija je bil prepeljan na v zapor poveljstva Ljubljanskega armadnega območja. Tu sta postopek prevzela vojaški tožilec Živko Mazić in vojaški preiskovalni sodnik Milan Ranić. Ker mu niso omogočili zastopstva civilnega odvetnika, so mu dodelili vojaškega zagovornika Mihajla Krpana. Borštnerja so aretirali pripadniki KOS-a isti dan, Tasić pa 4. junija pozneje; le Zavrl, urednik Mladine, ni bil zaprt in se je lahko branil s prostosti.

V sklopu protesta proti temu ravnanju je bil 3. junija ustanovljen Odbor za varstvo človekovih pravic, ki je protestiral proti temu procesu, sodbi na vojaškem in ne na civilnem sodišču in pravici do odvetnika. 30. junija je Živko Mazić vložil obtožnico proti četverici in predlagal pripor do konca sojenja. Konec julija je senat vojaškega sodišča spoznal vse štiri za krive in vsem izrekel zaporno kazen: Borštner 4 leta, Janša in Zavrl 18 mesecev ter Tasić 5 mesecev. Oktobra 1988 je Vrhovno vojaško sodišče JLA potrdilo sodbo ljubljanskega vojaškega sodišča, pri čemer je Tasiću povečalo kazen na 10 mesecev. Zaradi številnih protestov s strani Odbora in množičnih demonstracij so avgusta 1989 pogojno izpustili Janšo, za njim pa še ostale tri.“

ZAKAJ JE ŠLO V RESNICI

Seveda se je začelo že prej, veliko prej preden se je zgodila ta zrežirana afera, saj so kreatorji sprememb imeli veliko več informacij, kot smo jih imeli navadni smrtniki. Vedeli so, da bo padel Berlinski zid in da bodo prišle spremembe. Zato so se udbopartijci zagotovo odločili, da bodo kar sami akterji t. i. demokratičnih sprememb.

Vemo, kako so svojo komunistično partijo ZKS preimenovali v Stranko ZKS – SDP (Stranka demokratičnih sprememb) in kasneje v Stranko združene liste socialnih demokratov, da so na koncu pristali na imenu Socialni demokrati Slovenije. To se je zgodilo, ko jim je Janša prepustil besedo »socialni«, da so se lažje pozicionirali med socialiste socialdemokrate v Evropskem parlamentu.

Janša pa je preprosto odrezal korenine svoji stranki, saj se je ves čas hvalil, da izhaja iz Socialdemokratske zveze. Veste, da se je njegova stranka imenovala SDSS, Socialdemokratska stranka Slovenije. Čez noč – le kaj mu je obljubil pajdaš Pahor? – so se začeli imenovati le še Slovenska demokratska stranka. Tak zavzet antikomunist je pomagal komunistom tako, da jim je predal del imena svoje stranke, »social«.

Kdo je v resnici Ivan Janez Janša in kakšno vlogo igra že od afere JBTZ 1988 naprej?

Kaj kažejo njegova dela in predvsem nedela, ki bi jih moral opraviti, da bi dokazal, za kar se prodaja – da je opozicija udbomafiji, ki je stalno predmet njegovih govoranc? Nikoli pa ni predlagal narodu tistega, kar so naredile skoraj vse postkomunistične države, ki jim danes gre vse bolje, saj so razgradile komunistične monopole, omrežja, klike in škodljive združbe.

To se naredi le z zakonom, ki ga narod sprejme prek zastopnikov v Državnem zboru ali neposredno na referendumu. (Vsaki izgovori, kako ni mogel, kako ni imel večine, kako je bil preglasovan, so izviti iz trte; dejstvo je, da konkretnega predloga nikoli ni dal, niti ni podprl predlogov, ki jih predlagamo drugi za osvoboditev, očiščenje in preporod Slovenije.)

Ivan Janez Janša je v celotnem obdobju od leta 1990 polovico časa sedel v takih ali drugačnih foteljih izvršilne veje oblasti, torej v različnih t. i. pomladanskih ali komunističnih vladah. Nikoli ni bilo konkretnega predloga z njegove strani narodu, naj izvede t. i. lustracijo ali, kar je bolj pravilen izraz, odpravo komunističnih privilegijev, ki jih še danes neprivilegirani ljudje v tej državi plačujemo.

Poglejmo, zakaj in kako je mogoče, da se o tem ves čas samo govori, nikoli pa ne predlaga ničesar, kar bi vsaka zdrava in neobremenjena opozicija partiji naredila.



Kdo je Božidar Spasić?

Božidar Spasić, znan kot Boža, se je rodil 6. januarja 1949 v Čačku. Družina se je takoj preselila v Beograd, tako da je srednjo šolo in Pravni fakulteti končal v Beogradu.

Po diplomi se je zaposlil v Gospodarski zbornici Jugoslavije, zatem pa v Inštitutu za mednarodno delavsko gibanje. Leta 1979 se je zaposlil v Službi državne varnosti SFRJ, kjer je ves čas delal v Upravi za boj proti terorističnim ustaškim in šiptarskim bandam.

Upam, da je mogoče razumeti, kdo je gospod, ki je odgovoril na naše vprašanje, kaj ve o Ivanu Janezu Janši kot agentu Udbe, če je sam ves čas delal v zvezni Udbi.

Po življenjepisu, ki ga je zapisal sam Ivan Janez Janša, bi rekli, da trditev gospoda Spasića drži. Je res, da je Ivan Janez Janša voden v zvezni Udbi pod kodnim imenom SAVA, nisem mogel preveriti, ker arhivov z dosjeji ni. A o tem v III. poglavju.

Video o tem, kar javno trdi g. Božidar Spasić, g. Ivan Janez Janša pa ga ne toži:

https://www.youtube.com/watch?v=KmHvfLlThgE






Bavčar in Janša na kongresu ZSMS (Zveza socialistične mladine Slovenije) leta 1982, Vir: svetovni splet

Leta 1982 se je zaposlil na Republiškem sekretariatu za ljudsko obrambo, kasneje pa je postal svetovalec na sekretariatu Izvršnega sveta Skupščine Socialistične republike Slovenije. Očitno je Ivan Janez Janša ves čas bil zvest in predan član ZSMS, ZKS in drugih partijskih organizacij v SRS. To dokazujejo tudi nekateri drugi dokumenti.


Vir: Svetovni splet























Vir: Svetovni splet















UDBOVSKA AFERA JBTZ – ODSKOČNA DESKA ZA PRIDOBITEV VISOKIH POLOŽAJEV IVANA JANEZA JANŠE IN DRUGIH PARTIJSKIH POVZPETNIKOV – KOMSOMOLCEV (Podmladka partije iz ZSMS)

Pisalo se je leto 1988, v Evropi so se že dogajale velike spremembe, padal je Berlinski zid, v domala vseh postkomunističnih državah je bilo čutiti pomlad. Tudi v Sloveniji je bilo zaradi nemogočih gospodarskih razmer, vse večje hiperinflacije in kaotičnega splošnega stanja mogoče vsak dan pričakovati, da bo počilo.

To se je zgodilo, ko je slovenska Udba dobila od zvezne Udbe iz Beograda opozorila, da imamo v Sloveniji kontrarevolucijo. Začele so se množične preiskave pri različnih ljudeh, da bi našli akterje letaka, ki je objavljen v nadaljevanju:





Letak iz knjige Janeza Ščeka, Avtor: Janez Šček, iz knjige OPS – Gibanje novega tisočletja – Drugačna politika https://gibanjeops.si/post/654832/knjiga-magistra-janeza-sceka-ki-je-temelj-gibanja-ops !!! ZELO DOBRO SI ZAPOMNITE KRATICO OOPS, ki je navedena v letaku in je takrat pomenila Osvoboditev, Odcepitev, Prenova Slovenije, ker boste to isto kratico našli na koncu knjige v Osvobodilnem programu narodne enotnosti OOPS – Osvoboditev, Očiščenje in Preprod Slovenije. Leta 1990 ODCEPITEV od skupne države, leta 2025 OSVOBODODITEV iz primeža GLOBOKE DRŽAVE z (Zadnje poglavje)

Iz knjige OPS – Gibanje novega tisočletja – Drugačna politika magistra Janeza Ščeka, ki jo je izdal v samozaložbi leta 1998. Ste kdaj slišali za to knjigo v medijih? Niste, avtor pa je bil v začetku leta 1999 umorjen na Šmarni gori, čeprav je bilo prikazano, da je naredil samomor. Letak je bil brutalna provokacija enega avtorja, ki je zagnala velik alarm v tajni politični policiji Udbi. Zapisal je tudi »etnično očiščena Slovenija«, ker je želel doseči še večje ogorčenje med partijskimi in udbovskimi funkcionarji.

Udba je mrzlično iskala ta dokument tudi pri Ivanu Janezu Janši, ko so izvedli hišno preiskavo v podjetju Mikroada v Ljubljani. Našli so vojaški dokument, zaradi katerega bi lahko bil še v tako totalitarni državi aretiran le tisti, ki ga je ukradel iz arzenala vojske, ne pa tisti, ki so ga imeli pri sebi. Teoretično bi namreč lahko tak vojaški dokument imelo na tisoče državljanov in zagotovo organi ne bi zaprli tisoče ljudi, pri katerih bi našli tak dokument.

Torej je bil vojaški dokument zgolj izgovor, da so priprli četverico, saj so najbrž s tem hoteli dokazati zvezni Udbi, da so prijeli akterje kontrarevolucije, ki je izhajala iz letaka OOPS. Zanimivo pa je, da Janši in ostalim takrat nihče ni očital, da se gredo kontrarevolucijo, saj so hitro ugotovili, da nimajo z letakom OOPS nič.

Nastala pa je priložnost, da so izvedli slepilni manever z vojaškim dokumentom in na tej podlagi zrežirali »slovensko pomlad«. Udba je aretirala Ivana Janeza Janšo in ostale tri, zgodil se je upor naroda na Roški ulici v Ljubljani, afera pa je dobila uradni naziv Afera JBTZ (Janša, Borštner, Tasić, Zavrl).

Zavrl se je izognil aretaciji, saj se je zatekel v psihiatrično kliniko. Treba pa je vedeti, da je bil že takrat strokovnjak za propagando in marketing. Le kakšno vlogo je v resnici igral preverjeni kader UDBE se je pač resno treba vprašati.

Povod za vstajo naroda je bil sprožen, ko so mediji začeli razglašati in poudarjati, da bodo Janši in ostalim sodili v tujem – srbskem jeziku. Nekdo je moral zelo dobro vedeti, da narod ne gre na ulice zaradi vzrokov, temveč se vstaja zgodi zaradi povoda. Napoved sojenja v tujem jeziku je bil ta ključni povod.

S prva je oblastnike sicer množičnost protestnikov presenetila, a ostali so popolnima mirni takoj, ko so na čelo doganja na Roški poslavili svoje agente tipa Bavčar in ostale, ki so se v različnih bolj izpostavljenih vlogah vrteli tam okoli. Zanimivo bi bilo iz danajšnje perspetive poslušati vsa poročanja s strani oblatniških medijskih trobil. Zdaj, ko vemo veliko več in veliko bolj razumemo kako deluje globoka država.


Janša na zaslišanju v priporu na Roški, Vir: Arhiv Gibanja OPS

Janša na zaslišanju v priporu na Roški nasmejan in s sladoledom v roki. Pomenljivo, mar ne? Toda pozor, ne pozabite, da smo takrat živeli v totalitarizmu in bi lahko organi zlahka s silo policije in vojske razgnali protestnike, ki so na Roško hodili na mirne demonstracije. Vedite, da bi se sila tudi zgodila, tudi s tanki Mamule, takratnega šefa jugoslovanske vojske, če ne bi imeli vsega pod nadzorom.

Takoj so formirali Odbor za človekove pravice in za vodenje namestili udbovca Igorja Bavčarja, kolega »antikomunista in antiudbovca« Ivana Janeza Janše. Odbor za človekove pravice je v štirinajstih dneh pridobil 100 tisoč članov. Formirali so različne tematske forume, na njihovo čelo postavili svoje preverjene ljudi, da so odganjali vse, ki so želeli zares korenite pozitivne spremembe in resnično svobodo.

Gospodarski forum, ki se je takoj začel ukvarjati tudi s tem, kako bomo v novi državi izvedli privatizacijo, je vodil prav tako udbovec Tit Turnšek, ki je kasneje postal obrambni minister. Naloga teh forumov je bila združiti čim več strokovnjakov, nato pa s premetenim vodenjem odgnati vse, ki so želeli korenite, pozitivne in trajnostne resnične spremembe.




Vir: arhiv Gibanja OPS

Zato so jih vodili premetenci Udbe in partije, seveda brez zapisnikov, sklepov in kadrovanja na podlagi znanja in resničnih sposobnosti. Že takrat se je jasno videlo, da bodo udbopartijci tudi v novi državi nadaljevali po starem z negativno kadrovsko selekcijo, kar traja še danes, ko črpajo kadre za vsa ključna mesta iz 20 % privilegiranega kadrovskega bazena.
Mož iz udbovske družine, vir arhiv Gibanja OPS

Ta mož izhaja iz udbovske družine, sam pa je začel delati za Udbo takoj po tem, ko so ga zasačili v šoli za miličnike v Tacnu, kamor je hodil kot dijak, ko je po pričevanjih poznavalcev preprodajal pištole. Kako vam gre skupaj, da je udbovec od glave do peta reševal iz pripora priprtega Ivana Janeza Janšo, s katerim sta kasneje zasedla prestižna stolčka?


Vir: Slovenske novice

Oba sta najprej postala sekretarja za notranje zadeve in obrambo, kasneje pa ministra teh dveh represivnih resorjev, ki sta v očitno dogovorjeni vojni za Slovenijo odigrala ključno vlogo. Pošteno plačilo oziroma nagrada za odlično izpeljano prevaro navideznih sprememb, lažne slovenske pomladi.

Iz več virov pridobljeni podatki (tudi iz knjige Rotarja Padle maske) pravijo, da ju je kadroval nihče drug kot visok član Udbe Niko Kavčič, vodja vzporedne udbovske ekonomije za Slovenijo, oče Ljubljanske banke in vodja finančnega sektorja Udbe tako rekoč do leta 2011, ko je končal svojo življenjsko pot.

Ko to vemo, je lažje razumeti, zakaj Ivan Janez Janša leta 2004, ko so ga namestili na sedež predsednika vlade RS, ni posegel v srce napajanja udbovsko-mafijske zveri, ki ga ima v bankah, zavarovalnicah in energijskih podjetjih.

Leta 2011 je v kamere izdahnil, da ves čas njegovega predsednikovanja na mestu predsednika vlade ni vedel, kaj se je dogajalo v bankah. Pravilno bi bilo reči, da ni smel vedeti, kaj se dogaja v bankah, kljub temu da se je v tem času, od 2004 do 2008, iz teh bank podelilo največ tajkunskih in drugih kreditov za propadle projekte brez ustreznih zavarovanj ali pa teh sploh ni bilo.



Boter dveh velikih „pomladnikov“ Niko Kavčič do zadnjega šef udbovskega mafijskega bančnega podzemlja. Foto: Jure Eržen

Zelo logično je tudi, da so, ko se je izpel LDS, za vodenje vlade leta 2004 postavili novega ZSMS povzpetnika, komsomolca Ivana Janeza Janšo. Spomnite se, da je na volitvah zmagal brez velikega naprezanja, sestavil vlado in vladal na povodcu polna štiri leta. In zanimivo je tudi to, da je Vlado vodil ravno v času, ko je Slovenija prevzela predsedovanje Svetu EU.

Očitno obveščevalne službe kot je npr. nemška BND zelo zaupa svojemu agentu. Ne pozabite, da je potem še enkrat vodil Vlado, ko je Slovenija predsedovala Svetu EU, leta 2021. Vodil je pa tudi največjo prevaro v zgodovini človeštva in zločin KOVID 19, kar z protiustavnimi odloki. A o tem vse v X. Poglavju.

Takoj ko je prevzel oblast, je začel govoriti, kako je treba poudarjati stvari, ki nas združujejo in povezujejo, ne pa tistih, ki nas razdvajajo. O razgradnji udbovsko-komunističnih monopolov oz globoki državi ni bilo niti besedice, kaj šele dejanj, ki bi jo razgradila. Je pa po stari udbopartijski navadi namestil marsikam sebi pripadne kadre po sistemu: ni pomembno, kaj zna in kakšen je karakterno, pomembno je, da je naš.

Ko je leta 2011 odšel v večna lovišča Janšev boter Niko Kavčič, eden najpomembnejših udbovcev, se je Ivan Janez Janša precenil in hotel poseči tja, kamor je vsakemu nameščencu na predsedniškem stolčku strogo prepovedano: v banke in podjetja v državni lasti.

Zato je začelo padati z vseh koncev po njem, kar ni težko narediti, če imajo za človeka obremenilne dokaze. Sprožili so ulico, ki ga je rušila s protesti, in druge državne institucije na povodcu globoke države. KPK je zadala odločilni udarec, ko ga je vprašala, od kod mu 200 tisoč evrov premoženja, za katerega ne more dokazati izvora.



Novi nameščenki globoke države Alenki Bratušek na kraj pameti ni prišlo, da bi zares prevzela krmilo vlade in naredila, kar bi moral narediti vsak neodvisen in pošten predsednik. Seveda tega doslej ni storil nihče, ker so bili vsi lutke kriminalne združbe, ki nam kroji usodo vsakdana že od leta 1945.

Od leta 1988 do 1992 so se zgolj prerazporedili in prestrukturirali na nove pogoje vladanja, ko so morali nekateri vidni v socializmu samo stopiti v ozadje, v ospredje pa so na namestili nekaj novih obrazov. Naj ne bo pomote, Janša ni želel poseči v banke in drugam, ker bi hotel dobro narodu, ampak je očitno hotel prevzeti vlogo svojega botra oziroma mentorja.

Napaka – so še drugi, ki jim je ta vloga pripadla po smrti Kavčiča, saj je Udba še vedno povsem strogo hierarhično urejena. Vprašanje je, kdo je nadomestil Nika Kavčiča na mestu, ki mu je pripadalo do smrti. Morda ta bankir?


Za zanimivost naj spomnim, kaj je Janševa SDS zapisala v svoji resoluciji leta 1999, kar se tiče privatizacije državnih bank. To zares zanimivo resolucijo si, prosim, preberite, ko v eni izmed njih najdete tudi zapis o odnosu do totalitarne preteklosti in zahtevo za odpravo dediščine totalitarnega režima. Besede, besede, besede, ko gre pri tem čvekanju za zelo močno pomanjkanje dejanj. Po njihovih dejanjih jih boste prepoznali. Resoluciji z 8. maja 1999 preberite v nadaljevanju.

„Privatizacija državnih bank z razdelitvijo lastninskih certifikatov

V takem finančnem sistemu smo zdaj pred usodnimi odločitvami glede dokončne institucionalne ureditve obeh ustanov, Nove Ljubljanske banke (NLB) in Nove Kreditne banke Maribor (NKBM), ki predstavljata skoraj 40 odstotkov našega bančnega sistema. Nedvomno bi bila najslabša odločitev ohraniti sedanje banke v lasti in pod upravo države. Dolgoletne izkušnje na tem področju v državah v razvoju in tudi med bolj razvitimi jasno pričajo o šibkosti in neučinkovitosti finančnih ustanov v državnih rokah.
Pri nas bi bilo to toliko usodneje, saj očitno še vedno pogrešamo globlje zasidrane in učinkovite nadzorne ustanove pravne države. V tej perspektivi je najboljša rešitev privatizacija obeh bank. Ker se sanacijski proces državnih financira z javnim zadolževanjem, torej na dolgoročni račun slovenskih davkoplačevalcev, je razdelitev lastninskih certifikatov med prebivalstvo in nato njihova zamenjava za bančne delnice samo preprosto priznanje tega dejstva.
Opcija privatizacije s prodajo ne more nikdar iztržiti vsote, za katero so se Slovenci v sanacijskem procesu že zadolžili. Torej je argument, češ, prodajmo, da bomo tako znižali javni dolg, lahko silno varljiv, če ljudem ne pojasnimo in ne razložimo, da se banke kupujejo in prodajajo po netovrednosti svojega premoženja.
To bi v najboljšem primeru predstavljalo med 10 in 20 odstotkov tega, za kar smo se Slovenci že zadolžili. To pomeni, da bi ostalo med 90 in 80 odstotkov zadolžitve, tudi če se odločimo za privatizacijo s prodajo. Kaj pa bi pridobili, če se odpovemo taki prodaji in se odločimo za privatizacijo z odgovornim prevzemom v svoje roke?
Izdaten delež slovenskega bančnega sistema bo ostal v slovenskih rokah, pod nadzorom in v službi potreb Slovenk in Slovencev na lokalni ravni. Potrebe na lokalni ravni bodo tako imele pri vsakdanjem odločanju neko naravno prednost, a nikdar ekskluzivne, saj bo skupno upravljanje likvidnosti porok za upoštevanje potrebnih alokacijskih ciljev.
Dostop do finančnega sistema bo pomnožen ter marsikomu in marsikje na novo odprt. Močno se bo okrepila konkurenčnost našega bančnega sistema, z operativno povezanostjo pa se bo obdržala enotnost celotnega sistema.
Privatizacija je rešitev, za katero lahko po svetu najdemo veliko različnih pristopov in izkušenj. Prav gotovo je smiselno, da vse te pristope in izkušnje pregledamo, a z jasno zavestjo, da iščemo odgovore za naše okoliščine, za naše prav posebno zgodovinsko obdobje, in to prav zdaj, ko se moramo kot narodna skupnost temeljito pripraviti na neizogibne izzive globalizacije ter na morebitno vključevanje v evropske povezovalne procese.
Zato menimo, da privatizacija NLB in NKBM ne bi smela slediti preprostemu vzorcu iskanja zasebnih investitorjev, bodisi domačih, bodisi tujih, s takšno ali drugačno mednarodno licitacijo. Zavedati se moramo, da je finančni sistem poleg svoje ključne vloge v vsakem gospodarstvu lahko tudi vir edinstvene moči pri graditvi solidarnejše družbe pri ustvarjanju možnosti ter učinkovita opora odgovorni zasebni pobudi v kontekstu bolj uravnovešenega razvoja na ravni različnih regij, sektorjev gospodarske dejavnosti in družbenih slojev.

Resno moramo upoštevati pristope, ki so jih pred več kot sto leti uvedle različne evropske države, vključno s slovenskimi izkušnjami. Mislimo na španski sistem tako imenovanih Cajas, ki danes predstavljajo več kot 50 odstotkov celotnega bančnega sistema.
Na nemški zadružni sistem omrežja Volksbanken in Raiffeisenbanken, ki skupno s tremi regionalnimi centri in osrednjo ustanovo, DG Bank, predstavlja okoli 25 odstotkov njihovega celotnega finančnega sistema (in v to ni vključeno omrežje hranilnic, ki predstavlja nad 47 odstotkov celotnega sistema); enako v Avstriji, na Nizozemskem, Švedskem, v Italiji, na Portugalskem, v Franciji itd.
To so pojavi institucionalnega razvoja evropskih finančnih sistemov, ki so resnično zrasli "od spodaj navzgor" in so desetletja pomagali tem državam dosegati višje stopnje notranje socialne kohezije. Čeprav ti sistemi še zdaleč niso enaki, imajo nekaj skupnih značilnosti:
razpršeno lastništvo,
močno decentraliziran lokalni nadzor,
obsežno geografsko omrežje,
delovanje v medsebojni povezavi terpozornost do tradicionalnih klientov v nižjih slojih, malega gospodarstva in obrtnikov.
Te finančne ustanove so tudi rasle skupaj s svojimi klienti, tako da danes ponujajo vse vrste finančnih storitev. Sestavljajo jih finančno trdne ustanove, ki so s tehničnega vidika zelo napredne, tako da so marsikje, zlasti v Španiji, konsistentno pred zasebnimi bankami.
V tem smislu dopolnjujejo delovanje zasebnih bank, tako da skupno z njimi sestavljajo pluralistične, uravnotežene finančne sisteme, ki pokrivajo potrebe celotne družbe. Prav gotovo slovensko gospodarstvo in naša družba v prihodnosti potrebujeta prav tako uravnotežen in pluralističen finančni sistem, ki naj bo odziv in opora vsemu temu, kar moramo v Sloveniji storiti kot odgovor na izzive in možnosti globalizacije in morebitne integracije.
Na slovenskem ozemlju smo prav dobro poznali take pojave: razvoj zadružništva in hranilništva, ki se je začel že pred začetkom tega stoletja, je pri nas dosegel tako visoko raven kot v tedanjih tovrstnih najnaprednejših sistemih v Evropi. Že leta 1862 smo v Mariboru dobili prvo mestno hranilnico, leta 1865 je bila ustanovljena v Celju in leta 1889 v Ljubljani.
NLB je naslednica te in drugih slovenskih zadružnih ustanov, ki so bile leta 1965 vključene v Kreditno banko in hranilnico Ljubljana skupaj s Komunalno banko Ljubljana, ki je bila sama ustanovljena šele leta 1955. Zanimivo pa je, da je šele leta 1970 izpadel prvotni naziv hranilnica, ko je bila Kreditna banka in hranilnica Ljubljana preimenovana v Ljubljansko banko.

Preoblikovanje NLB in NKBM v sistem komunalnih bank in hranilnic

Socialdemokrati se zavzemamo za takšno privatizacijo NLB in NKBM, ki bo izvedena z ustanovitvijo omrežja samostojnih, a operativno ter institucionalno povezanih, lokalno upravljanih zadružnih ustanov. Poudarek te zamisli je na treh ključnih točkah: neposredna last in nadzor vseh Slovencev, lokalna uprava ter operativna povezanost.

Obe banki bosta privatizirani z delitvijo delnic med slovenske prebivalce. Gre torej za razpršeno lastninjenje. Delitev delnic bo izpeljana po preprostem ključu per capita. Vsaka Slovenka in vsak Slovenec oziroma državljan RS bi dobila enako vrednost. V tem smislu bomo kot model povzeli nemški finančni zadružni sistem.
Komunalne banke in hranilnice bodo ustanovljene na lokalni ravni, po občinah ali za več manjših občin skupaj. To bo omrežje, podobno Volksbanken in Raiffeisenbanken. Začetna "moč" vsake komunalne banke in hranilnice bo neposredno odvisna od števila prebivalcev v njenem okolju. Komunalne banke in hranilnice bodo povezane v regionalne centre.
Obdržali bomo močno finančno središče v Ljubljani ali v Mariboru, ki bo imelo vlogo "osrednje banke sistema", kot to na primer izvaja DG Banka v nemškem sistemu, ter bo opravljalo posle s tujino in ponujalo specializirane storitve, kot sta na primer tako imenovana leasing, factoring itd. ...
Ker je uspešnost takega sistema bistveno odvisna od zaupanja, bo sistem ustvaril - kot nemški sistem - svojo lastno neodvisno službo revidiranja, ki bo morala poročati regionalnim centrom in finančnemu centru. Komunalne banke in hranilnice bodo tako delovale konkurenčno kot samostojne bančne ustanove v skladu s slovensko zakonodajo in normami celotnega sistema.
Konkurenčnost se bo okrepila s tem, da bodo posamezniki in podjetja lahko delovali prek katere koli ustanove celotnega sistema. Prvenstvena naloga vsake lokalne ustanove bo v skladu z načeli zadružništva služiti potrebam prebivalstva v svojem okolju. Regionalni centri bodo ustanove v lasti lokalnih komunalnih bank in hranilnic, med drugimi bo njihova naloga upravljanje likvidnosti.
To se pravi, da bodo lokalne zadruge "posojale" sistemu prek teh centrov in tudi imele pod nekaterimi pogoji možnost izposojanja od njih. Imele bodo tudi odgovornost za konzorcijska posojila (syndicated loans) v vseh primerih, v katerih bi posojila presegala avtonomno možnost lokalnih ustanov, in pri vseh posojilih javnim ustanovam. V tem primeru bodo regionalni centri tudi omejeni, tako da bodo morala biti posojila nad neko določeno mero izdana z udeležbo drugega centra ali pa finančnega centra.
Temeljno vprašanje, ki se vedno ponavlja glede razpršenega lastništva, je problem vodstva takih ustanov. V tem smislu lahko povzamemo koncept sodobne demokracije. Polnoletni člani (delničarji) v vsaki občini oziroma na določenem območju bodo prosto izvolili določeno število svojih sočlanov, ki bodo pet let sestavljali nadzorni svet, imenovali upravo ter opravljali posle vodstva in nadzora.
Nadzorni svet regionalnih centrov bo sestavljen iz izvoljenih predstavnikov lokalnih nadzornih svetov. Vodstvo centra pa bo sestavljeno iz predstavnikov regionalnih centrov.
Tak sistem omogoča tudi vključitev "strateškega partnerja" bodisi na ravni finančnega centra, bodisi vključno z regionalnimi centri. Tak "partner" (ali partnerji) bi bili lahko izbrani med katerim koli od obstoječih nacionalnih omrežij.
To ne bi pripomoglo samo k dokapitalizaciji celotnega sistema, marveč tudi k uvajanju tehnološkega napredka v naš finančni sistem in predvsem k povezovanju med slovenskimi in njegovimi lastnimi klienti. Slovenskemu omrežju bi se takoj odprle mednarodne povezave, ki jih je skozi desetletja ustvarilo zadružniško gibanje, posebno v Evropi.
Z ustanovitvijo komunalnih bank in hranilnic bomo dopolnili slovenski bančni sistem z ustanovo, za katero je značilno razpršeno lastništvo, decentraliziran lokalni nadzor in operativna povezanost, geografsko razpredeno omrežje, dostopnost storitev za posameznika, podjetništvo in obrt in omogočanje naravne prednosti potrebam lokalnih skupnosti.

„Resolucija o odnosu do totalitarne preteklosti

Komunistična partija Slovenije je zlorabila svobodoljubna in narodna čustva za izvedbo revolucije in polastitve oblasti. Izhajajoč iz zgodovinskih dejstev in iz analize ter priporočil Resolucije 1096 parlamentarne skupščine Sveta Evrope (1996) 5. kongres SDS ugotavlja:

1. Komunistični totalitarni režim je sistematično in trajno kršil človekove pravice in temeljne svoboščine, odvzemal državljanom možnosti svobodnega izražanja politične volje in kršil temelje pravne države.

2. Zlorabljal je lastne zakone in z akti, objavljenimi v tajnih uradnih listih, vzpostavljal vzporedni pravni sistem, s čimer je postavil delovanje komunistične partije oziroma zveze komunistov in njenih predstavnikov nad zakon.

3. Zlorabljal je državne organe in njihove ustanove, še posebej tajno policijo, pravosodni sistem in državno upravo, tako da je moril, zapiral in mučil državljane, ustanavljal posebna taborišča na podlagi tajnih aktov, odvzemal premoženje, omejeval potovanja v tujino in nekaterim preprečeval vrnitev, dodeljeval privilegije tistim, ki so organizirali in izvajali nasilje nad državljani.

4. Politično, pravno in moralno odgovornost za vse totalitarne ukrepe komunističnega režima v letih od 1945 do 1990 nosi vodstvo Komunistične partije Slovenije oziroma Zveze komunistov Slovenije.

5. Po letu 1990 in vse do danes slovenska država ni izvedla doslednih ukrepov za odpravljanje dediščine totalitarnega sistema. Ugotovitev Resolucije 1096 Sveta Evrope, da v primeru "žametne restavracije" zavlada "oligarhija namesto demokracije, korupcija namesto pravne države in organiziran kriminal namesto človekovih pravic", "v najslabšem primeru pa bi lahko prišlo celo do strmoglavljenja porajajoče se demokracije" in do "obnove totalitarnega režima" (3. točka resolucije), velja v polni meri tudi za Slovenijo.

6. Socialdemokrati zahtevamo, da slovenska država dosledno odpravi dediščino totalitarnega komunističnega režima, vzpostavi pravni red in zavaruje demokratično ustavno ureditev Republike Slovenije, pri čemer mora dosledno upoštevati načela Resolucije 1096 parlamentarne skupščine Sveta Evrope o ukrepih za razgradnjo dediščine nekdanjih komunističnih totalitarnih sistemov.

8. maj 1999“

Ne pozabimo, samo pet let zatem je Janez Janša postal predsednik Vlade RS in vodil vlado od 2004 do 2008. Zakaj ni naredil, kar je v svojih resolucijah zapisal pet let pred tem, pametnim ni treba razlagati. V štirih letih vladavine (seveda na povodcu) bank ni lastninil na način, da bi pristale v rokah slovenskih državljanov.

Bratuškova jih je sanirane z 5 milijardami kredita na naša ramena prodala za bagatelo tujcem ali tistim z opranim, nam pokradenim denarjem, naloženim v nekakšne sklade. O odpravi posledic totalitarnega režima ne sluha ne duha.
Če malce pomislimo s svojimi možgani in zložimo mozaik, potem je povsem jasno, da si je partija 1990 postavil navidezno opozicijo v podobi novih obrazov in zaslužnih za navidezne demokratične spremembe, ko so nekateri naivno mislili, da se bodo korenite spremembe iz totalitarizma zgodile kar same po sebi.
Za mnoge je demokracija začela delovati, ko so sami dobili fotelj pri oblastniškem koritu. Na primer udbovec Peterle, prvi predsednik »demokratične vlade«, in njemu podobni »novi« obrazi, ki so se šli velike demokratične spremembe, iz katerih se je rodila demokratura in raub-špekulativni kapitalizem.

Boste morda zdaj bolje razumeli, kako je urejena hierarhija? Potrebujete še narisano hierarhično piramido?










Seveda so odgovorna mesta na t. i. desnici lahko zasedali samo kompromitirani in taki, ki bi si s predlogom lustracije, ki je bila in je edino orodje naroda, da bi se razvila demokracija, sami odrezali vejo, na kateri so sedeli in na kateri so nekateri še danes.


„Javno pismo Lojzetu Peterletu
Po nekem naključju sem dobil v roke informacije, ki razkrivajo, kako je naša zgodovina prepletena z različnimi vplivi in interesi, vključno s tem, kar imenujem "ura moči" na našem Planetu. Govorim o nekom, ki je po Argentini prodajal slovensko zemljo – ne Domobrancem ali Belogardistom, temveč vodstvu Črne roke. Tem ljudem je obljubljal abolicijo za vsa zločinska dejanja, ki so jih storili med in po drugi svetovni vojni. Resnica je, da Slovence po vojni niso pobijali samo komunisti, temveč tudi pripadniki Črne roke, na Štajerskem pa tudi Križarji.

Lojze Peterle nikoli, niti v sanjah, ne bi smel postati predsednik vlade. To dejstvo je dokazljivo z zapisniki iz Poljčan, kjer je jasno razvidno, da bi moral vlado voditi gospod dr. Ludvik Toplak. Zakaj ni bilo tako, bi moral razložiti sam Lojze. Če si upa, naj pojasni, kdo ga je postavil na to mesto in kako je "prav tej osebi" obljubljal sodelovanje, čeprav trdi drugače.

Lojze, zakaj lažeš? Zakaj zavajaš ljudi? Spomni se Poljčan in glasovanja za osamosvojitev. Se spomniš, kako je gospod Jože Pučnik na pobudo Ludvika Toplaka in Ivana Omana odšel v Ljubljano oznanit, da je Slovenija izglasovala samostojnost? Kje si bil takrat ti in tvoji somišljeniki, ki ste se bali posledic in se skrivali? Preberite zapisnike iz zvezka z modrimi trdimi platnicami – veš, kje je ta zapisnik, kajne?

Lojze, ti si tisti, ki je uničil DEMOS. In to v dogovoru z Združeno listo (ZKS). Lustracije nisi upal postaviti na dnevni red zaradi sebe, Bučarja in Rupla. Zakaj? Ker si bil Titov štipendist (in skriti postavljalec bežigrajskega Jezuščka). Priznaj, kdaj boš to končno povedal ljudem? Res je, da sta Milan Kučan in Zemljarić poskrbela, da so se arhivi brisali, vendar so dokazi o vsem tem še vedno v Beogradu in Zagrebu.

Drži se orglic, Lojze, in upam, da tvoja družina danes uživa več miru, kot ga je imela med leti 1991 in 1995. Če si pozabil, kaj vse se je dogajalo, pojdi vprašat svojega soseda eno nadstropje više, Izidorja Rejca. Vse je dokazljivo.

Vendar pa se spomni še nečesa: kot bivši udbovec si skupaj z Izidorjem Rejcem vsako leto prek noči v zaklenjeni frančiškanski cerkvi postavljal jaslice, s čimer si simbolično "pral" svoja slaba dejanja. Verniki bežigrajske fare so menili, da jaslice postavljajo patri frančiškani, ki so upravljali župnijo Bežigrad. Marsikateri od takratnih patrov je posredno vplival na politične odločitve in dogajanja v Sloveniji. A o tem kdaj drugič!

Stranka NSi je danes skupek ljudi, ki so poravnavali dolgove tudi z gotovino, razdeljeno na roke. Se spomniš, kako je bilo na Bledu? Nekateri "ljudje" niso pozabili.

Upam, da bo narod končno izvedel, kaj vse si počel. Zavedaj se, da boš enkrat dobil, kar ti pripada za vse, kar si storil. Spomni se, kako si z Nacetom Polajnarjem uničil podjetja, kot je Elan, samo zato, ker niso sledili tvojim ukazom.

Celo pokojni škof Alojzij Šuštar ti je nekoč dejal: »Lojze, brigaj se za ljudi in državo, jaz pa za cerkev.« To je bila prava smer, a ti si jo zgrešil.

Zdaj se razume, zakaj so te ljudje, kot so Pučnik, Oman, Hvalica, Bajuk in Drnovšek, zapustili – bodisi v življenju ali po smrti. Ti pa še naprej zavajaš ljudi in se oklepaš politike.

Lojze, Slovenija je danes revna in izgubljena država – in ti nosiš velik nahrbtnik orglic in odgovornosti. Bil si marioneta Kučana in njegovih zakulisnih iger. Naj te zgodovina sodi po tvojem delu, toda lepo te prosim – v politiko ne hodi nikoli več, dasiravno bi Ljudmili to še naprej pristajalo!“

https://n1info.si/novice/slovenija/lojze-peterle-za-n1-po-izstopu-iz-nsi-v-tej-stranki-se-ne-pocutim-vec-doma/

(Najdeno na spletu 3.12.2024, avtor ni bil podpisan)

Vprašajte se, zakaj stranke, ki jih v svoji nedavni resoluciji (december 2013) podpira največja ljudska stranka v EU parlamentu nočejo nič slišati o navodilu iz 5. točke omenjene resolucije o Sloveniji, ki pravi v dveh točkah tole:
"4. EPP v celoti podpira svojo članico Slovensko demokratsko stranko (SDS), ki je glavni igralec v slovenski politiki, kot tudi Novo Slovenijo – krščanske demokrate (NSi) in Slovensko ljudsko stranko (SLS)."
5. EPP poudarja potrebo po nepristranskem in neodvisnem sodstvu v vseh državah EU. V tem kontekstu pozivamo na sprejem striktnih lustracijskih zakonov v vseh državah EU, ki tega še niso storile, kakor tudi na transparentnost in javno preglednost pri procesu implementacije takšnih zakonov."

Vprašajte se, zakaj Ivan Janez Janša ne podpira Zakona OPS,
https://gibanjeops.si/post/605380/zakon-o-odpravi-privilegijev-socializma-in-vseh-ki-so-jih-nekateri-pridobili-v-casu-tranzicije

ki je skalpel naroda, da izreže rakasto tvorbo, in je povsem usklajen z Resolucijo Sveta Evrope 1096 ter Resolucijo za Slovenijo največje politične skupine v Evropskem parlamentu (EPP) Evropske ljudske stranke? Verjemite, to je ključ do prepotrebnih korenitih pozitivnih družbenih in političnih sprememb. To je zgolj poprava napake iz leta 1990, ko tega koraka Slovenija ni naredila in so udbokomunisti lahko zato uzurpirali oblast.
IVAN JANEZ JANŠA – VEČNA ŽRTEV, S KATERO SE IDENTIFICIRAJO MNOGE POSAMEZNICE IN POSAMEZNIKI, KI SE IMAJO TUDI SAMI ZA ŽRTVE
Očitki o ilegalni trgovini z orožjem, ki nikoli ni dobila sodnega epiloga. Razlog je samo eden in je pojasnjen na tem plakatu. Vprašati se morate, kakšen nadzor smo ves čas plačevali, da ni bil zmožen na zatožno klop, kljub vsem dokazom in pričam, pripeljati vseh akterjev nedovoljene trgovine z orožjem.



Afera Patria in namerno skrpucalo – obtožni predlog (na neugotovljenem času, ob neugotovljenem času, na neugotovljen komunikacijski način) tožilke, ki je žena udbovca, se je vlekla kot jara kača več let. Na koncu, kot sem takrat napovedal, so Janeza Janšo rehabilitirali in ga znova predstavljali kot velikega junaka, ki je bil po krivici v zaporu.

Že drugič, če je bilo prvič, ko se je zgodila zrežirana udbovska afera JBTZ. V zaporu je lizal sladoled in se smejal, drugi zapor pa je izgledal tako, da je bil več doma kot na Dobu in je hodil po Noriškem kraljestvu ter pisal knjigo. Plačan dopust, saj je med tem prejemal tudi poslansko plačo. Vseskozi rabijo drug drugega, da mobilizirajo volivke in volivce, ki sploh še hodijo na volitve.

T. i. levi gredo na volitve, da volijo proti Janši, desni pa zato, da podpirajo svojo večno žrtev in so proti levim. 60 % volivk in volivcev so paralizirali ravno s tem, ko so afere in aferice brez epiloga priskutile ljudem vse, kar se tiče slovenske politike. Mnogi vedo, da ni rešitev leve dol, Janševe gor ali obratno, kar se nam dogaja že 33 let, temveč je skrajni čas levim in desnim akterjem onemogočiti, da še naprej delijo, kregajo, razdirajo in omogočajo vladanje stricem iz ozadja.

In še za konec tega poglavja

JAVNA VPRAŠANJA IVANU JANEZU JANŠI, ki jih je prejel po elektronski pošti pa je poziv naj nanje odgovori seveda ignoriral. Molk v tem primeru pomeni samo eno, to, da si o tem politiku in človeku pametni lahko ustavarimo zelo jasno mnenje.

1. Kdaj ste podpisali pristopnico za delo zločinski politični policiji Zveze komunistov UDBI?

2. Ali ste delali za zvezno UDBO - SDV ali KOS (Kontra obveščevalna tajna služba JA) in za tajno nemško obveščevalno službo BND in kdaj so vas znovačili vanje?

3. Ali je res, da je vaš oče pobegnil pred smrtjo v Kočevskem Rogu iz brezna, kjer so pobijali domobrance, in kako je mogoče, da ste kljub temu sodelovali s krvniki svojega očeta tako, da ste delovali v vseh mogočih partijskih organizacijah in ste jih tudi vodili?



Se vam ne zdi čudno, da se ta dva človeka, ki sta ves čas usodno delila Slovenijo, nista nikoli srečala na kakšni okrogli mizi, da bi ju novinarji izprašali zakaj to počneta? Deli in vladaj je njihov načrt, ki jim je v popolnosti uspel.

Poskušali smo izvesti soočenje v Gibanju OPS v Cankarjevem domu. Obema akterjema smo poslali vabiila in vprašanja v naprej. Kučan je napisal, da nismo zastavili pravih vprašanj, Janša se sploh ni odzval.

4.Kako je mogoče, da ste kljub vedenju, kakšen teror so zganjali udbokomunisti nad slovenskim narodom, ko so pri pohodu na totalitarno oblast umorili in pregnali preko  100.000 naših ljudi, vseskozi z njimi sodelovali, sklepali z njimi kravje kupčije in gnile kompromise, ter sedeli z njimi v isti vladi naprimer LDS-ovi, udbovca Drnovška že leta 1993?

5. Zakaj niste nikoli slovenskemu narodu predlagali zares edino možno rešitev za razgradnjo udbo-komunističnih monopolov in za pretrganje udbo-komunističnih omrežij, LUSTRACIJO, kar so naredile domala vse post komunistične države, ki so danes članice EU in jim gre vse bolje?

6. Ali ste vedeli, da vas je iz pripora na Roški reševal človek, ki je bil nesporno sodelavec UDBE in je zanjo delal, poleg tega pa je bil vsaj takrat vaš dober prijatelj, Igor Bavčar?

7. Ste kdaj slišali za stara slovenska reka, da iste vrste ptiči skup letijo ali pa da gliha vkup štriha?

8. Zakaj niste in ne upoštevate Resolucije 1096 Sveta Evrope in najnovejše Resolucije Evropske ljudske stranke EPP, ki vas usmerja k izvedbi lustracijske zakonodaje in zakaj ne podprete Zakona OPS, ki je v Državnem zboru blokiran od 28. aprila 2011, blokiran je od vložitve dveh civilnih organizacij tudi medijsko?

9. Ali se zavedate, da ste skupaj s gospodom Peterletom in še nekaterimi drugimi navideznimi opozicionarji udbopartiji glavni odgovorni, da leta 1990 niti kasneje nismo izvedli LUSTRACIJE, kar se vse bolj kaže kot ključna anomalija, zaradi katere tranzicija v Sloveniji ni uspela, Slovenija pa je izropana, prezadolžena, gospodarsko ter socialno uničena, da o moralnem stanju slovenskega naroda niti ne govorimo?

10. Zakaj po tolikih porazih na volitvah niste, kot veliki demokrat, zmožni prepustiti vodenja stranke SDS novemu vodstvu, ki bi stranko demokratiziralo in bi naredilo prave korake za razgradnjo komunističnih monopolov in omrežij, o katerih vi zgolj govorite, že odkar ste stopili na politični parket leta 1988 s zrežirano afero JBTZ???

Za odgovore se vnaprej najlepše zahvaljujemo. Morebiten vaš molk bo podal zadovoljive odgovore na vsa naša vprašanja.

Iz zapisanega pametni ljudje razumejo, da je udbovska afera JBTZ bila prva prevara – lažne slovenske pomladi, ki je bila samo zrežirana afera, da so komunisti in udbovci z novimi obrazi začeli pridobivati zaupanje nevednega in naivnega ljudstva za kasnejše navidezne »demokratične« spremembe, ki so sledile s plebiscitom za osamosvojitev, z volitvami, vojno za samostojnost, seveda pa vse pod taktirko partije in Udbe, da je bilo vse pod nadzorom.
To so lahko zagotovili samo tako, da so na vsa ključna mesta z manipulacijo postavili preverjene kadre. Tako se je zelo veliko dogajalo, a v resnici se ni nič korenitega spremenilo, vsi udbokomunisti so zadržali vse svoje položaje, tisti najbolj izpostavljeni stari gospodarji pa so se umaknili v senco in so nekateri še danes pri visoki starosti člani globoke države.
V resnici se je pri teh velikih »demokratičnih« spremembah zgodilo samo to, da so prej revni postali še revnejši in mnogi so se jim morali pridružiti, v socializmu bogati in privilegirani pa so danes pravi bogataši in jih mnoge vsako leto mediji izpostavijo kot najbogatejše v državi.
Kar se tiče plezanja po družbeni lestvici in predvsem v politiki, je treba povedati naslednje. Včasih so bile do oblastniškega korita prislonjene ene lestve. Plezalo se je počasi, glede na zasluge, izkušnje in starost. Tako so partijski mladiči – komsomoljci – morali čakati v vrsti, da so dočakali in zamenjali starejše, ko so ti dosegli pokoj ali jih je vzela bolezen.
Leta 1990 se je pojavila priložnost, da so tudi mladci prislonili svoje lestve h koritu in začeli plezati ter se prerivati. Težava je le v tem, da so bile vse te prislonjene lestve narejene v isti tovarni.
Znova se nam je ponovila zgodovina, enaka tisti po drugi svetovni vojni. Za zasluge za osamosvojitev so zasedli pomembne položaje taki, kot so za zasluge za narod v drugi svetovni vojni zasedli ključne položaje v državi. Ko sploh ni bilo pomembno, ne takrat in tudi ne leta 1991, kaj kdo zna in kakšen je glede moralnosti in etike, pomembno je bilo in je, da so pokorni in sluge globoki državi.
So pa seveda poskrbeli, da so tudi leta 1990 in že prej omogočili vsakogar, ki je razumel kaj gre in je hotel zares korenite spremembe. Mnoge so kupili s položaji ali privilegiji, prepričan pa sem, da so zoper koga uporabili tudi njihove znane metode, diskvalifikacije, diskreditacije, medijske umore in tudi fizične likvidacije. Nenazadnje en tak primer zelo dobro poznamo, a o njem v VI. poglavju te knjige.