Divje privatizacije v Sloveniji se nanašajo na procese preoblikovanja družbene lastnine v zasebno v zgodnjih letih tranzicije iz socialističnega v tržno gospodarstvo, ki so potekali na netransparenten, pogosto nezakonit ali moralno sporen način.

Ta pojav je bil še posebej izrazit v obdobju pred sprejetjem uradne privatizacijske zakonodaje, torej predvsem med letoma 1990 in 1992, ko je bil nadzor države nad premoženjskimi spremembami šibek.

V tem času je liberalnejša zakonodaja, sprejeta že konec 80-ih let v Jugoslaviji (npr. pod vlado Anteja Markovića) in pozneje v Sloveniji (Zakon o podjetjih iz 1990), omogočila ustanavljanje zasebnih podjetij ter statusna preoblikovanja in dokapitalizacije družbenih podjetij.

Ker država še ni vzpostavila učinkovitega nadzora nad temi procesi, so posamezniki, pogosto direktorji ali vplivni posamezniki znotraj podjetij (t. i. „rdeči direktorji“), izkoristili priložnost za prenos družbenega premoženja v svoje roke.

To je vključevalo različne metode kot so podcenjene prodaje, fiktivne dokapitalizacije ali ustanavljanje novih podjetij, ki so prevzela premoženje družbenih družb.

Povedal sem že, da bi morali v Temeljno družbeno pogodbo – Ustavo leta 1991 vpisati nekaj členov, kako bomo ravnali z družbeno lastnino, kako jo bomo preoblikovali v zasebno, lahko pa tega sploh ne bi naredili, pač pa bi vsa družbena podjetja preoblikovali v kooperative po zgledu, kakor te delujejo na Zahodu, in bi pametno, postopno vsa podjetja dobila znane odgovorne lastnike, ki bi opravili tudi prestrukturiranje in posodobitve.

Eden od ključnih trenutkov divje privatizacije je bil povezan z odsotnostjo jasnih pravil in šibkostjo institucij kot sta Agencija za prestrukturiranje in privatizacijo ter Sklad za razvoj, ki sta bili ustanovljeni decembra 1990, a nista uspeli preprečiti zlorab. Po podatkih Agencije za revidiranje lastninskega preoblikovanja je bilo med letoma 1990 in 1992 oškodovanje družbene lastnine ocenjeno na približno 86 milijard takratnih slovenskih tolarjev.

Seveda pa je to zelo nizka številka, saj se leta 1990 ni opravila inventura stanja in sploh niso vedeli, koliko narodnega premoženja smo imeli v republikah nekdanje Jugoslavije in drugje po svetu, med katera moramo šteti tudi udbovska podjetja, ki smo jih imeli celo v Švici. Tajni računi pa obstajajo še vedno, a se ne ve, kdo ima do njih in do nam pokradenega denarja dostop.

Poznavalci ocenjujejo, da so nam premetenci ukradli za preko 200 milijard današnjih evrov premoženja. Pred nekaj leti nam je ameriški strokovnjak za davčne oaze sporočil, da je samo v davčnih oazah premoženja za preko 80 milijard evrov.

Divja privatizacija je bila predhodnica kasnejšega uradnega procesa, ki se je začel z Zakonom o lastninskem preoblikovanju podjetij konec leta 1992. Kritiki tega zgodnjega obdobja poudarjajo, da je omogočila koncentracijo premoženja v rokah peščice posameznikov, kar je kasneje vodilo v nastanek t. i. tajkunov.

Prav tako je prispevala k občutku nepravičnosti med prebivalstvom, saj so mnogi menili, da je družbeno premoženje, ustvarjeno z delom vseh, končalo v rokah elite.

Primeri divjih privatizacij so pogosto povezani z velikimi podjetji, ki so po osamosvojitvi propadla ali bila razkosana, npr. v lesni industriji (Lip, Meblo, Stol), kjer so izguba trgov, slabo prilagajanje in sporne privatizacijske prakse vodile v zaton celotnih panog.

Čeprav je težko najti natančne dokaze o posameznih primerih brez poglobljene analize arhivov, je splošno sprejeto, da je divja privatizacija pustila dolgotrajne posledice na gospodarsko strukturo in zaupanje v tranzicijski proces v Sloveniji.

Tukaj je treba omeniti še organe pregona, ki znova niso opravili svojega dela, pač pa so morali nekaterim debelo gledati skozi prste, saj je znano dejstvo, da so vsi politikanti na levi in desni poskrbeli, da so vsa vodilna mesta v tožilstvih, policiji in sodstvu zasedli preverjeni udbovski ter partijski kadri točno s tem namenom, da bodo ščitili prave kriminalce, ko bodo ropali narodovo premoženje.

Sodne zaostanke pa so povzročili namenoma ravno zato, da so mnogi kritični primeri s področja divjih pri(h)vatizacij na sodiščih zastarali. V kontekstu divjih privatizacij v Sloveniji in kasnejšega razvoja gospodarske tranzicije se izraz „tajkuni“ pogosto uporablja za opis posameznikov, ki so v obdobju prehoda iz socializma v kapitalizem na sporen ali netransparenten način pridobili veliko premoženje, pogosto na račun družbene lastnine ali z izkoriščanjem šibkosti sistema.

Tukaj je podrobnejši pregled nekaterih ključnih vidikov in primerov, povezanih s tajkuni v Sloveniji.

Začetki in divja privatizacija

V obdobju med letoma 1990 in 1992, ko Slovenija še ni imela urejene privatizacijske zakonodaje, so nekateri posamezniki izkoristili pravno in institucionalno vrzel. Zakon o podjetjih iz leta 1990 in prejšnja jugoslovanska zakonodaja (npr. Zakon o družbenem kapitalu iz časov Anteja Markovića) sta omogočila statusna preoblikovanja podjetij in dokapitalizacije, ki jih država ni mogla učinkovito nadzorovati.

Direktorji družbenih podjetij, znani kot „rdeči direktorji“, so pogosto igrali ključno vlogo pri prenosu premoženja v zasebne roke – svoje ali svojih bližnjih.

Metode so vključevale:

- Podcenjene prodaje: Premoženje podjetij je bilo prodano po umetno nizkih cenah.

- Fiktivne dokapitalizacije: Podjetja so bila „dokapitalizirana“ z minimalnimi vložki, nato pa prenesena na nove lastnike.

- Ustanavljanje stranskih podjetij: Družbeno premoženje je bilo preusmerjeno v novo ustanovljena zasebna podjetja.

Agencija za revidiranje lastninskega preoblikovanja je kasneje ocenila, da je bilo v tem obdobju oškodovanje družbene lastnine vredno okoli 86 milijard tolarjev (kar bi danes pomenilo več sto milijonov evrov).

Uradna privatizacija in vzpon tajkunov

Z Zakonom o lastninskem preoblikovanju podjetij (1992) se je začela uradna privatizacija, ki je vključevala razdelitev lastniških certifikatov državljanom. Vendar so se tudi tu pojavile priložnosti za zlorabe:

Pidovski tajkuni: Pooblaščene investicijske družbe (Pidi) so zbrale certifikate od državljanov in jih uporabile za prevzem deležev v podjetjih. Posamezniki kot so Darko Horvat, Igor Lah in Matjaž Gantar, so postali znani kot "pidovski baroni". Darko Horvat, na primer, je obljubljal visoke donose za certifikate, a je premoženje skupine Aktiva kasneje končalo v davčnih oazah, za seboj pa pustilo 170 milijonov evrov dolgov.

Menedžerski odkupi: Vodilni v podjetjih so odkupovali delnice od zaposlenih ali malih delničarjev, kar je vodilo v koncentracijo lastništva. Primer je Boško Šrot, ki je prek Pivovarne Laško prevzemal vplivna podjetja kot je Mercator, in medije kot sta Delo in Večer.

Znani primeri tajkunov

1. Darko Horvat:
Nekdanji lastnik skupine Aktiva, simbol pidovske privatizacije.
Obljubljal je 1000 nemških mark za vsak certifikat, a je večina vlagateljev ostala praznih rok. Premoženje je prenesel v tujino (npr. vila v St. Moritzu za 37 milijonov evrov), v Sloveniji pa ga preiskuje tožilstvo zaradi propada Aktive. Ga res preganja? Aja, do zastaranja ga bodo preganjali.
Leta 2024 se je vrnil v poslovni svet z naložbami v umetno inteligenco v Izraelu.

1. Boško Šrot:
Direktor Pivovarne Laško, ki je s posojili in navzkrižnim lastništvom gradil poslovni imperij.
Prevzel je Mercator in vplival na medije, kar je sprožilo polemike o povezavah s politiko (npr. z vlado Janeza Janše).
Po finančni krizi 2008 je njegov imperij propadel, ostal je z milijoni dolgov.

3. Igor Lah:
Drugi pomemben pidovski tajkun, ki je obogatel z zbiranjem certifikatov.
Kasneje je investiral v nepremičnine, npr. prodal zgradbo Diagnostičnega centra Bled državnim zavarovalnicam.

4. Bine Kordež:
Nekdanji direktor Merkurja, ki je z menedžerskim odkupom prevzel podjetje.
Obtožen je bil finančnih malverzacij in obsojen na zaporno kazen.

Politične povezave in vpliv
Tajkuni so pogosto delovali v simbiozi s politiko:
Levi pol: Posamezniki kot so Bojan Petan (Dnevnik), Martin Odlazek (Delo Revije) in Stojan Petrič (Delo) so bili povezani z levimi strankami, zlasti s Forumom 21 in nasledniki nekdanje SZDL.

Desni pol: Boško Šrot in Igor Bavčar (Istrabenz) sta bila blizu desnim vladam, zlasti SDS Janeza Janše, ki je podpirala nekatere njihove posle (npr. prodajo Mercatorja).

Posledice in današnji položaj

Gospodarske posledice: Divje privatizacije in tajkunizacija so prispevale k propadu mnogih podjetij (npr. Iskra, Lip, Meblo), izgubi delovnih mest in koncentraciji bogastva.

Pravosodni epilog: Mnogi tajkuni so se izognili kazenskemu pregonu zaradi zastaranja ali pomanjkanja dokazov. Nekateri kot Bine Kordež so bili obsojeni, a pogosto z blažjimi kaznimi. Tajkuni so postali simbol nepravičnosti tranzicije, kar je okrepilo nezaupanje v institucije in kapitalizem.

Uničenje slovenske gradbene industrije po divjih privatizacijah in tranziciji iz socialističnega v tržno gospodarstvo je kompleksen proces, ki ga lahko razdelimo na več ključnih faz in dejavnikov.

Gradbena industrija je bila v času socialistične Jugoslavije pomemben gospodarski steber, saj je zaposlovala veliko število ljudi in igrala ključno vlogo pri infrastrukturnih projektih. Vendar je po osamosvojitvi Slovenije in v obdobju divjih privatizacij doživela strm upad, ki je pustil dolgotrajne posledice. Tukaj je podrobnejši opis tega procesa:

Predosamosvojitveno stanje in moč gradbene industrije

V Jugoslaviji je gradbena industrija, vključno s slovenskimi podjetji, cvetela zaradi velikih državnih investicij v infrastrukturo (ceste, železnice, stanovanjska gradnja) in izvoza storitev na tuje trge, zlasti na Bližnji vzhod in v nesocialistične države. Podjetja kot so bila SCT (Slovensko cestno podjetje), Gradis, Vegrad in Primorje so bila med vodilnimi. Imela so dostop do poceni delovne sile, državnih naročil in stabilnih trgov, kar jim je omogočalo rast in razvoj. Vendar je bila njihova struktura močno odvisna od družbenega kapitala in centralnega planiranja, kar se je izkazalo za šibkost v tranziciji.

Divje privatizacije in razpad sistema (1990–1992)

Po razpadu Jugoslavije in uvedbi liberalnejše zakonodaje (Zakon o podjetjih, 1990) se je začel proces divjih privatizacij, ki je gradbeno industrijo močno prizadel.

Izguba trgov: Z razpadom Jugoslavije so slovenska gradbena podjetja izgubila dostop do jugoslovanskega trga, ki je bil ključen za njihovo poslovanje. Hkrati so se zaprli tudi nekateri tuji trgi (npr. Irak zaradi vojne in sankcij), kar je povzročilo upad naročil.

Netransparentni prenosi premoženja:

Mnoga gradbena podjetja so bila v obdobju divjih privatizacij preoblikovana ali razkosana. Direktorji in vplivni posamezniki so izkoristili šibek nadzor države, da so premoženje (stroje, zemljišča, kapital) prenesli v zasebne roke po nizkih cenah ali preko fiktivnih podjetij. To je oslabilo finančno stabilnost podjetij.

Pomanjkanje kapitala:

Družbena podjetja niso bila pripravljena na tržno konkurenco, saj niso imela lastnega kapitala za investicije v novo opremo ali prilagoditev na nove razmere. Banke so bile v tistem času prav tako šibke in niso zagotavljale zadostnih posojil.

Uradna privatizacija in menedžerski odkupi (1992–2000)
Z Zakonom o lastninskem preoblikovanju podjetij (1992) se je začela uradna privatizacija, ki pa ni rešila gradbene industrije.
Menedžerski odkupi: Vodilni v gradbenih podjetjih so pogosto odkupovali deleže z uporabo posojil, ki jih podjetja kasneje niso mogla odplačevati. Primer je Vegrad, kjer je Hilda Tovšak prevzela nadzor, a podjetje ni bilo sposobno dolgoročno konkurirati.

Konkurenčna nepripravljenost: Slovenska gradbena podjetja niso bila vajena delovanja na prostem trgu. Medtem ko so zahodna podjetja vstopala na trg z boljšo tehnologijo in organizacijo, so domača podjetja zaostajala v produktivnosti in inovacijah.

Propad velikih igralcev: Podjetja kot je Gradis so se razdrobila ali propadla zaradi slabega upravljanja in previsokih dolgov, kar je zmanjšalo kapacitete panoge.

Vzpon in padec v obdobju gospodarskega buma (2000–2008)

V obdobju pred finančno krizo je gradbena industrija doživela kratkotrajen vzpon zaradi vstopa Slovenije v EU (2004) in povečanih investicij v infrastrukturo (npr. avtocestni program).

Zadolževanje: Podjetja kot SCT, Primorje in Vegrad so se močno zadolžila pri bankah, da bi financirala velike projekte. To je bil čas "gradbenih baronov" kot so bili Stojan Petrič (SCT) in Hilda Tovšak (Vegrad).

Nenadzorovana ekspanzija: Namesto vlaganja v trajnostni razvoj so se podjetja osredotočila na špekulativne projekte (npr. nepremičninski balon) in prevzeme, kar je povečalo njihovo ranljivost.

Finančna kriza 2008 je nato sprožila domino efekt
Konec naročil: Država je zmanjšala javne investicije, zasebni sektor pa je zaradi recesije ustavil gradnjo.

Bankrot velikih podjetij: SCT je propadel leta 2011 z 280 milijoni evrov dolgov, Primorje leta 2011 z okoli 300 milijoni evrov dolgov, Vegrad pa je že leta 2010 pristal v stečaju. Ta podjetja so zaposlovala tisoče ljudi in njihovi stečaji so uničili široko mrežo podizvajalcev.

Vzroki za uničenje
Strukturna šibkost: Gradbena industrija je bila preveč odvisna od državnih naročil in ni razvila konkurenčnosti na mednarodnih trgih.
Korupcija in slabo upravljanje: Divje privatizacije so omogočile osebno bogatenje posameznikov (npr. tajkunov), namesto da bi krepile podjetja. Kasneje so tajkuni kot je Stojan Petrič izkoriščali podjetja za špekulativne posle.

Pomanjkanje strateške vizije: Država ni vzpostavila politik za ohranitev ali prestrukturiranje gradbene industrije, kar je omogočilo njen razpad.

Zunanja konkurenca: Po vstopu v EU so tuja gradbena podjetja (npr. avstrijska in nemška) prevzela večji delež trga, saj so bila bolje organizirana in tehnološko naprednejša.

Posledice
Izguba delovnih mest: Pred krizo je gradbeni sektor zaposloval okoli 90.000 ljudi (približno 10 % delovne sile), po letu 2010 pa se je število prepolovilo.
Propad podizvajalcev: Majhna podjetja, ki so delala za velike gradbince, so ostala brez plačil in množično bankrotirala.

Infrastrukturni zaostanek: Slovenija je izgubila domače kapacitete za velike projekte (npr. drugi tir Divača – Koper), kar je povečalo odvisnost od tujih izvajalcev.

Družbeni vidik: Uničenje gradbene industrije je prispevalo k povečanju brezposelnosti, revščine in nezaupanju v tranzicijski proces.

Danes in prihodnost
Danes je slovenska gradbena industrija le senca nekdanje moči. Preživela so predvsem manjša podjetja in nekateri posamezniki kot je Stojan Petrič, ki je po propadu SCT ustanovil novo podjetje (CPG). Veliki projekti kot Karavanke ali drugi tir so večinoma v rokah tujih podjetij (npr. turških in avstrijskih). Država sicer poskuša z javnimi naložbami (npr. stanovanjski skladi) oživiti sektor, a pomanjkanje domačega znanja, kapitala in zaupanja otežuje preporod.

Uničenje slovenske gradbene industrije je posledica divjih privatizacij, ki so razkrojile njeno strukturo, slabega upravljanja v obdobju tranzicije in nezmožnosti prilagoditve na tržne razmere. Namesto da bi postala konkurenčen sektor v evropskem prostoru, je postala žrtev špekulacij, korupcije in pomanjkanja vizije. Čeprav so nekateri tajkuni preživeli, je cena za družbo – izguba delovnih mest, znanja in gospodarske suverenosti – izjemno visoka.

Kako je pri(h)vatizacijo strojegradnje SCT-ja speljal mož aktualne predsednice Republike Slovenije Aleš Musar

Privatizacija Strojegradnje (hčerinsko podjetje SCT-ja) Slovenskega cestnega podjetja (SCT) je del širšega procesa preoblikovanja in razpada tega gradbenega velikana, ki je bil nekoč pomemben igralec v slovenskem gospodarstvu. SCT je bil ustanovljen v začetku 80-ih let z združitvijo podjetij Slovenija ceste, Tehnika in Obnova, pod vodstvom Ivana Zidarja pa je postal eden največjih gradbenih holdingov v nekdanji Jugoslaviji.

Vendar natančni podatki o tem, kdo je specifično privatiziral oddelek Strojegradnje (ki je zajemal proizvodnjo in vzdrževanje gradbenih strojev), in na kakšen način, niso povsem jasni, saj so se procesi odvijali v kaotičnem obdobju divjih privatizacij in kasnejšega stečaja podjetja.

Kontekst divjih privatizacij (1990–1992)

V zgodnjih 90-ih letih, po osamosvojitvi Slovenije, je SCT kot mnoga druga družbena podjetja doživel pritisk za preoblikovanje lastništva. Zakon o podjetjih (1990) in šibek institucionalni nadzor sta omogočila, da so direktorji in vplivni posamezniki znotraj podjetij izkoristili priložnosti za prenos premoženja v zasebne roke.

Ivan Zidar, dolgoletni direktor SCT, je imel ključno vlogo pri upravljanju podjetja v tem obdobju. Čeprav ni neposrednih dokazov, da je sam privatiziral Strojegradnjo, je bil kot vodilna oseba v podjetju v položaju, da je vplival na razdelitev premoženja, vključno s stroji.

Strojegradnja SCT je bila pomemben del poslovanja, saj je zagotavljala gradbeno mehanizacijo za velike infrastrukturne projekte. V obdobju divjih privatizacij so se pogosto uporabljale metode kot so:

- Podcenjena prodaja premoženja: Stroji in oprema so bili prodani povezanim osebam ali novo ustanovljenim podjetjem po nizkih cenah.

- Prenos na hčerinska podjetja: Deli SCT, vključno s Strojegradnjo, so bili morda preusmerjeni v ločene entitete, ki so jih obvladovali posamezniki blizu vodstva.

- Fiktivne dokapitalizacije: Premoženje je bilo preneseno z minimalnimi vložki kapitala, kar je omogočilo zasebno lastništvo brez ustreznega plačila.

Kasnejši razvoj in stečaj (2000–2011)

Po letu 2000 je SCT doživel reorganizacijo, saj je bil po mnenju vodstva "pretog in nedonosen". Stroški financiranja so bremenili poslovanje, kar je nakazovalo, da so se deli podjetja, vključno s Strojegradnjo, že prej izčrpali ali preusmerili. Leta 2011 je SCT pristal v stečaju z več kot 280 milijoni evrov dolgov.

Stečajni postopek, ki ga je vodil upravitelj Leon Benigar Tošič, je razkril, da je bila stečajna masa ocenjena na približno 155 milijonov evrov, kar pomeni, da je veliko premoženja, vključno s stroji, že pred tem izginilo ali bilo razprodano.

V tem obdobju je verjetno prišlo do razpršitve Strojegradnje:

- Prodaja opreme: Gradbeni stroji so bili prodani bodisi za poplačilo dolgov bodisi v okviru špekulativnih poslov pred stečajem. Kupci so lahko kupili domača ali tuja podjetja, vendar natančni podatki o tem niso javno dostopni.

- Prenos na povezana podjetja: Ivan Zidar in njegovi sodelavci so morda ustanovili nova podjetja, ki so prevzela dele Strojegradnje. Na primer: po stečaju SCT je Zidar poskušal oživiti dejavnost preko drugih entitet, a brez večjega uspeha.

Vloga Ivana Zidarja

Ivan Zidar je bil osrednja figura SCT in je imel ključen vpliv na vse vidike poslovanja, vključno s Strojegradnjo. Čeprav ni dokazano, da je neposredno privatiziral ta oddelek, je kot direktor odobraval strateške odločitve, ki so omogočile razkosanje podjetja.

Njegova vpletenost v sporne posle je bila predmet medijskih špekulacij in pravosodnih preiskav (npr. afera Čista lopata), vendar ni bil nikoli pravnomočno obsojen za privatizacijske zlorabe v zvezi s Strojegradnjo.

Natančnega odgovora, kdo je privatiziral Strojegradnjo SCT in na kakšen način, ni mogoče podati brez vpogleda v arhivske dokumente ali stečajne evidence, ki niso javno dostopni. Vendar je verjetno, da je šlo za kombinacijo divjih privatizacij v zgodnjih 90-ih letih, kjer je imel Ivan Zidar kot direktor ključno vlogo, in kasnejše razprodaje premoženja pred stečajem 2011.

Metode so vključevale podcenjene prodaje, prenose na povezana podjetja in špekulativne posle, kar je bilo značilno za tranzicijsko obdobje v Sloveniji. Za podrobnejšo analizo bi bilo treba pregledati poročila Agencije za revidiranje lastninskega preoblikovanja ali stečajne postopke SCT.

Zgodovinski kontekst SCT Strojegradnje

SCT Strojegradnja je bila do leta 1997 del poslovnega sistema SCT, enega največjih gradbenih podjetij v Sloveniji. Po osamosvojitvi in začetku privatizacije v 90-ih letih je SCT kot krovna družba doživela različne oblike prestrukturiranja, vključno z ločevanjem posameznih enot. SCT Strojegradnja, ki se je ukvarjala s proizvodnjo gradbenih strojev, je bila leta 1998 lastninsko preoblikovana in s tem formalno ločena od matičnega SCT.

Vstop Aleša Musarja in Aktiva Group

Po ločitvi od SCT je SCT Strojegradnja prešla v roke Aktiva Group, ki jo je vodil Darko Horvat, znan kot eden izmed vplivnih "pidovskih tajkunov" v Sloveniji. Aleš Musar je v tistem obdobju delal v Aktivi, kjer se je kalil kot projektni vodja. Leta 2003 je Aktiva SCT Strojegradnjo prodala za približno 2 milijona evrov trem posameznikom: Alešu Musarju, Roku Habincu in Marku Koniču. Nakup je bil izveden prek podjetja S.T. Hammer, ki so ga ustanovili na britanskem otoku Jersey, znani davčni oazi.

Motivacija: nepremičnine v Ljubljani

Glavni interes Musarja in njegovih partnerjev pri nakupu SCT Strojegradnje ni bila toliko njena proizvodna dejavnost, temveč zemljišče, na katerem je stala tovarna. Gre za približno 24.000 kvadratnih metrov veliko parcelo v ljubljanskih Mostah, ki je zaradi svoje lokacije blizu središča mesta izjemno vredna. Po ocenah nepremičninskih strokovnjakov je bila vrednost tega zemljišča v obdobju pred finančno krizo (2008) ocenjena na 14–22 milijonov evrov, kasneje pa na okoli 10 milijonov evrov.

Nakup SCT Strojegradnje za 2 milijona evrov je bil torej izjemno ugoden posel, saj je bil primarni cilj pridobitev nepremičnine za potencialni nepremičninski razvoj kot je bila načrtovana stanovanjska soseska K66 ali kasneje Projekt Šmartinka. Koliko je to zemljišče vredno danes? Zagotovo krepko prek 20 mio evrov.

Proces privatizacije in likvidacija

Po prevzemu leta 2003 je SCT Strojegradnja leta 2006 spremenila ime v Strenia. Podjetje je nadaljevalo z omejenim poslovanjem, a je bilo že takrat jasno, da je fokus lastnikov na nepremičninskem potencialu. Leta 2009, ob izbruhu finančne krize v gradbeništvu, so Musar, Habinc in Konič podjetje poslali v likvidacijo.

Naročila so padla za 80 %, podjetje je poslovalo z izgubo, delo pa je izgubilo okoli 127 zaposlenih (po nekaterih virih do 150). Sindikati in delničarji iz vrst zaposlenih so lastnikom očitali finančno izčrpavanje podjetja, kar so ti zanikali. Na pogorišču je ostalo zgoraj omenjeno zemljišče, ki je postalo ključni del Musarjevega premoženja.

Kasnejši razvoj in prodaja zemljišča

Zemljišče je v naslednjih letih prehajalo med različnimi podjetji, povezanimi z Musarjem, Habincem in Koničem. Leta 2016 so se poslovno razšli, Musar pa je ohranil solastništvo. Leta 2022, tik po izvolitvi Nataše Pirc Musar za predsednico Republike, je Aleš Musar svoj delež v zemljišču prodal za skoraj 3 milijone evrov.

Kupec je bilo podjetje K66, za katerim naj bi stal poljski investitor Cezary Smorszczewski, kasneje pa se je kot lastnik pojavil avstrijski poslovnež Maxim Zhiganov, oba povezana z ruskimi finančnimi krogi. Denar je pristal na računu Musarjevega nemškega podjetja Aulon, kar je sprožilo vprašanja o transparentnosti njegovega premoženja.

Podatki in viri

Podatki o Musarjevi vpletenosti v privatizacijo SCT Strojegradnje in interesu za nepremičnine izhajajo iz več virov:

- Medijska poročila: Članki na portalih, kot so Necenzurirano.si, Siol.net in Dnevnik, podrobno opisujejo potek nakupa, likvidacije in kasnejše transakcije z zemljiščem.

- Javne evidence: Poslovni register (npr. AJPES) potrjuje lastniške spremembe in preimenovanje SCT Strojegradnje v Strenio.

- Analize privatizacije: Poročila o divjih privatizacijah v Sloveniji omenjajo primere kot je SCT Strojegradnja, kjer je šlo za prenos premoženja na posameznike po nizkih cenah.

Propad tekstilne, avtomobilske (npr. Tovarne avtomobilov Maribor – TAM), prehranske in lesne industrije v Sloveniji je tesno povezan z gospodarsko tranzicijo po osamosvojitvi leta 1991, divjimi privatizacijami, izgubo trgov in nezmožnostjo prilagoditve na globalne tržne razmere. Tukaj je podroben opis propada posameznih panog in stranpoti privatizacije teh podjetij:

1. Tekstilna industrija

Propad
Tekstilna industrija je bila v socialistični Jugoslaviji pomemben steber gospodarstva, zlasti v Mariboru, kjer je delovala kot "jugoslovanski Manchester". Podjetja kot Mura, Tekstilna tovarna Maribor (TTM) in Svila so zaposlovala na tisoče ljudi. Propad se je začel že v 80-ih letih zaradi:

Izgube jugoslovanskega trga: Po razpadu Jugoslavije so tekstilna podjetja izgubila ključne kupce.

Konkurenca iz Azije: Poceni azijsko blago je po vstopu Slovenije v EU (2004) preplavilo trg, kar je domačim proizvajalcem odvzelo konkurenčnost.

Pomanjkanje investicij: Podjetja niso vlagala v sodobno tehnologijo, kar je zmanjšalo njihovo produktivnost.

Finančna kriza 2008: Končni udarec je zadala globalna recesija, ki je zmanjšala povpraševanje po tekstilu.

Primer: Mura je leta 2009 šla v stečaj z 2.892 zaposlenimi. Že pred tem so jo pestile težave zaradi izgube trga, slabega prestrukturiranja in previsokih dolgov. Državna pomoč za "zdravo jedro" (Aha skupina) ni obrodila sadov, saj so se delovne razmere poslabšale, podjetje pa je bilo likvidirano.

Torej smo davkoplačevalci še 6,8 milijonov evrov podarili nekakšni rešiteljici MURE Mojci Lukančič, ki je seveda po politični liniji dobila možnost, da dokončno pokrade in uniči paradnega konja slovenske tekstilne industrije. Podjetje bi lahko prestrukturirali v vrhunsko globalno blagovno znamko s trajnostnimi čistimi izdelki z visoko dodano vrednostjo, saj je to bila. Jaz naprimer pri 62-ih letih še vedno nosim prvo obleko, ki sem si jo kupil, ko sem imel 19 let, za namen praznovanja prihoda novega leta v nekem hotelu v Ribnici.

Stranpoti privatizacije
Divja privatizacija: V zgodnjih 90-ih letih so direktorji (npr. v TTM) premoženje prenašali na povezana podjetja po nizkih cenah ali ga izčrpavali z notranjimi posli.

Menedžerski odkupi: V Muri je vodstvo poskušalo prevzeti nadzor z zadolževanjem, a brez jasne strategije za ohranitev proizvodnje.
Špekulativni interesi: Namesto ohranitve dejavnosti so se lastniki pogosto osredotočali na nepremičnine (npr. Murina zemljišča v Murski Soboti).

2. Avtomobilska industrija (Tovarna avtomobilov Maribor – TAM)

Propad
TAM je bil ponos jugoslovanske avtomobilske industrije, ustanovljen leta 1947 na temeljih nemške tovarne iz 2. svetovne vojne. Proizvajal je tovornjake, avtobuse in vojaška vozila, zaposloval pa je do 8.000 ljudi.

Propad je potekal v več fazah:

Izguba trga: Po razpadu Jugoslavije je TAM izgubil jugoslovanske in vzhodne trge (npr. Sovjetska zveza).

Državna pomoč brez vizije: V 90-ih letih je prejel večkratno finančno pomoč, a brez prestrukturiranja. To samo pomeni, da so od politike nastavljeni kadri pokradli še na stotine milijonov našega denarja, podjetja pa potopili in pokupili vitalne dele, zemljišča in stavbe za bagatelo.

Stečaj 1996: Po letih agonije je TAM leta 1996 šel v stečaj. Na njegovih ostankih je nastala Tovarna vozil Maribor (TVM), ki je proizvajala avtobuse, a je tudi ta propadla leta 2011 zaradi dolgov in kitajskega prevzema (Durabus), ki ni uspel.

Stranpoti privatizacije
Počasna privatizacija: TAM je ostal v državni lasti predolgo, brez jasnega načrta za prehod v zasebno lastništvo, kar je omogočilo postopno izčrpavanje.

Korupcija: Državna sredstva za sanacijo so pogosto končala v rokah vplivnežev brez povratnih učinkov.

Tuji prevzemi brez uspeha: Kitajski Durabus je kupil TVM predvsem zaradi zemljišč v Coni Tezno, ne pa za oživitev proizvodnje, kar je vodilo v dokončni zaton.

3. Prehranska industrija

Propad
Prehranska industrija je vključevala podjetja kot so Tovarna sladkorja Ormož, Kolinska in Droga Portorož. Čeprav so nekatera (npr. Droga Kolinska) preživela z združitvami, je večina propadla:

Izguba trga: Jugoslovanski trg je bil ključen za izvoz (npr. sladkor, konzerve), po osamosvojitvi pa se podjetja niso prilagodila.

Konkurenca: Multinacionalke (npr. Nestlé, Unilever) so prevzele tržni delež z boljšo distribucijo in cenami.

Slabo upravljanje: Podjetja kot je Tovarna sladkorja Ormož so propadla zaradi zadolževanja in neučinkovitosti.

Primer: Tovarna sladkorja Ormož je prenehala delovati leta 2006 zaradi EU kvot za sladkor in nezmožnosti konkuriranja uvozu. Država, ki nima lastne proizvodnje sladkorja, je grenka država. Mar mogoče ni res?

Stranpoti privatizacije

Špekulativni prevzemi: V Kolinski je zgodnja privatizacija vodila v koncentracijo lastništva pri posameznikih (npr. Igor Lah), ki so kasneje prodali deleže tujcem (Atlantic Grupa - Hrvaška).

Izčrpavanje: V manjših podjetjih so lastniki prodajali opremo in nepremičnine namesto vlaganja v proizvodnjo.

Državna pasivnost: Ni bilo strategije za ohranitev prehranske suverenosti, kar je omogočilo propad lokalnih proizvajalcev.

4. Lesna industrija

Propad
Lesna industrija (npr. Lip Bled, Stol Kamnik, Meblo) je bila v Jugoslaviji močno razvita zaradi obilnih gozdnih virov. Propad je posledica:

Izguba trga: Jugoslovanski in vzhodni trgi so izginili, EU pa je uvedel strožje standarde.

Pomanjkanje modernizacije: Podjetja niso vlagala v tehnologijo za obdelavo lesa, kar je zmanjšalo konkurenčnost.

Finančna kriza: Po letu 2008 so se naročila zmanjšala, podjetja pa so bila preveč zadolžena.

Primer: Lip Bled je šel v stečaj leta 2010 zaradi dolgov in slabega vodenja, kljub potencialu lesa kot surovine.

Stranpoti privatizacije
Divja privatizacija: V zgodnjih 90-ih letih so direktorji (npr. v Stolu) premoženje prenašali na zasebna podjetja, pogosto brez ustreznega plačila.
Menedžerski odkupi: Vodstvo je odkupovalo deleže, a brez vizije za dolgoročno poslovanje (npr. Meblo).

Tuji lastniki: Po prevzemu (npr. Lip je delno prešel v tuje roke) so se proizvodne zmogljivosti zmanjšale, fokus pa je bil na izvozu surovega lesa namesto končnih izdelkov. To je enako kot bi imeli rudnik zlata, kar za nas les je, in bi namesto prstanov, verižic, zlatih naložbenih palic izvažali kar kose neobdelenega zlata.

Splošne stranpoti privatizacije

Divje privatizacije (1990–1992): Pred sprejetjem Zakona o lastninskem preoblikovanju (1992) so direktorji in vplivneži izkoriščali šibek nadzor za prenos premoženja (strojev, nepremičnin) v zasebne roke po nizkih cenah.
Menedžerski odkupi: Vodstva so z zadolževanjem prevzemala podjetja, pogosto brez sposobnosti za njihovo vodenje v tržnih razmerah (npr. TAM, Mura).

Špekulativni interesi: Namesto ohranitve proizvodnje so se lastniki osredotočali na prodajo zemljišč in opreme (npr. SCT Strojegradnja, Lip Bled).

Pomanjkanje nadzora: Agencija za prestrukturiranje in privatizacijo ter Sklad za razvoj, ustanovljena leta 1990, nista uspela preprečiti zlorab. Zakaj že???

Politične povezave: Tajkuni kot so Darko Horvat (Aktiva) in Boško Šrot (Laško), so izkoriščali politične mreže za ugodne posle, kar je pogosto vodilo v propad podjetij.

Posledice
Izguba delovnih mest: Tekstilna industrija je izgubila več deset tisoč zaposlitev, avtomobilska in lesna po nekaj tisoč vsaka.
Gospodarska odvisnost: Slovenija je postala odvisna od uvoza tekstila, pohištva in hrane.

Družbena nepravičnost: Bogatenje peščice na račun družbenega premoženja je okrepilo nezaupanje v tranzicijo.

O ostalih uničevanjih slovenske industrije ne gre izgubljati besed, ko so tukaj še ostala podjetja iz čevljarske industrije, ki so domala vsa uničena. Alpina je v rokah Čehov in je tudi ta danes pred propadom.

Kako smo se trudili revitalizirati Peko, a so nas celo na politično motiviranem sodišču obtožili zlorabe blagovne znamke in nam prepovedali delati, čeprav smo pravnomočno registrirali blagovno znamko Peko kooperativa na Okrožnem sodišču v Kranju, kjer se je izvajal stečaj Peko d.d...

Če se spomnimo Mure, je gospa dodala imenu Mura AH Mura in za to, da bi rešila tekstilno podjetje, dobila na lepe oči še 6,8 milijona davkoplačevalskega denarja. Nihče ji ni očital zlorabo blagovne znamke in še milijone so ji podarili, da je dokončno vse zavozila in so si nekateri dobro napolnili svoje žepe.

Mene pa zlobneži obtožujejo, da sem kradel denar zadružnikom. No, tukaj na tej spletni strani si preberite, kaj je resnica: www.pekokoopeativa.si

Smelt, Istrabenz, Merkur in druga podjetja so padla, Bavčar je svoje odsedel na vikend zaporih in nikomur nič. Nekaj so jih pa morali zapreti tako z dogovorom, da so nametali peska v oči nevednim in naivnim, češ, da v Sloveniji ni svetih krav. Je kdo pokradene milijarde vrnil? Tri leta vikend zapora pa odtehta nekaj sto milijov na zasebnih računih v švicarskih bankah, kaj mislite?!?

Izpostavljam samo še dve podjetji, ki sta kar lahko vzorčni primer za izvedbo ropa stoletja, in kaj se je zgodilo z našimi bankami, da so zdaj v tujih rokah in ustvarjajo več sto milijonske dobičke.

Tudi zato, ker se je za pravico oškodovancev Geoplina boril nekdanji državni pravobranilec, kar pove, da smo vendale imeli ljudi tudi na državnih funkcijah, ki so pošteni in so hoteli dobro.

Ne gre dvomiti, da so tudi danes v javni in državni upravi ljudje, ki se jim gabi, ko vidijo, kaj se dogaja. Toda oportunizem tudi ni v redu, jaz sem leta 1998 pokazal, kako je treba ravnati. A o tem v XI. poglavju.

Je bil način lastninjenja Geoplina formula za izvedbo celotne pri(h)vatizacije oziroma formula za izvedbo ropa stoletja v Sloveniji?

Ta zapis smo izdelali v Gibanju OPS in ga razširili po omrežju Facebook 17. septembra 2013. Seveda ni bilo nobenega odziva nikogar od tistih, ki bi morali po uradni dolžnosti preganjati kriminalce, roparje narodove srebrnine.

Odprto pismo Predsedniku Vrhovnega sodišča RS BRANKU MASLEŠI

Gospod predsednik, na vas res ni naslovljenih veliko takšnih pisem, čeprav so vse tri veje oblasti v enakem položaju. Prepogosto prezremo, da ima v Sloveniji oblast (moč) ljudstvo (3.čl. ustave RS) in je zato tudi sodna oblast (poleg izvršilne in zakonodajne) le sestavni del oblasti ljudstva. Lahko vam zagotovim, da nimam nobenih pomislekov glede tega, kako Ustava ureja položaj sodnikov.

Neodvisnost sodnika pri opravljanju sodne funkcije in njegova vezanost (le) na Ustavo in zakon nima alternative. Seveda, pri uresničevanju teh načel v sodni praksi se zapleta. Ljudi (ljudstvo) moti zlasti to, da se tudi v primeru upravičene kritike sodstvo sklicuje na svojo neodvisnost. Javnost (ljudstvo) je lahko upravičeno nejevoljna, saj se v takšnih primerih sodstvo res ne more sklicevati na tista načela, ki jih je samo kršilo!

In kako je to videti v praksi? Navedel bom nekaj odločitev sodišč iz enega samega primera, iz postopkov lastninskega preoblikovanja podjetja GEOPLIN. Za predstavljivost pomena posameznih odločitev bom navedel danes aktualne vrednostne podatke.

Leta 1992 se je družbeno podjetje GEOPLIN (takrat še Zemeljski plin) statusno preoblikovalo iz oblike p.o. v d.o.o. To so omogočile »Markovičeve« spremembe zakona o podjetjih, ki je uvedel tudi nominacijo družbenega kapitala. Podjetja , ki so v Geoplinu od leta 1974 naprej po sporazumu nepovratno združevala sredstva za izgradnjo plinovoda (skupaj 156) , so leta 1992 na podlagi referendumske odločitve zaposlenih v Geoplinu pridobila poslovne deleže v skupnem obsegu 54,7 % trajnega (družbenega) kapitala podjetja.

In kakšno vlogo je pri tem opravilo sodstvo ? Ko je sodišče v sodni register vpisovalo statusno preoblikovanje, je prezrlo, da je podjetje po zakonski ureditvi dolžno preostali nenominirani družbeni kapital v obsegu 45,3 % izkazati kot lastni poslovni delež družbenega podjetja. Kako je sodišče spregledalo zakonsko ureditev (izrecno zapisano tudi v obrazložitvi zakona), ni jasno.

Sodišče je potrdilo, da razporeditev 45,3 % trajnega kapitala podjetja v rezerve ustreza zakonskim predpisom. S takšnim sklepom pa je dejansko odločilo, da družbeniki podjetja poleg svojih poslovnih deležev pridobijo v upravljanje tudi preostali nenominirani družbeni kapital. Na 156 udeležencev sporazuma so bili pripisani poslovni deleži v skupnem obsegu 157 mio EUR, po zaslugi sodišča pa so povrh »pridobili« še preostali družbeni kapital v skupni vrednosti 129 mio EUR. Takšno sestavo kapitala je resda kreirala uprava podjetja, toda (avtonomno) sodišče, ki je vezano na zakon, tega ne bi smelo dopustiti.

»Uspešnemu» statusnemu preoblikovanju podjetja so sledili novi zapleti. Podjetje ni hotelo sestaviti zakonsko predpisane otvoritvene bilance stanja, niti programa lastninskega preoblikovanja. Le zakaj bi to storilo, če pa je bil (po zaslugi sodišča) ves družbeni kapital podjetja pripisan (nominiran) znanim lastnikom!

Podjetje je tako med drugim »odpravilo« tudi zakonsko pravico zaposlenih, njihovih družinskih članov in upokojencev, da sodelujejo pri (donosnem) notranjem lastninjenju družbenega kapitala v Geoplinu (v interni razdelitvi do 20 % in v notranjem odkupu do 40 % s 50 % popustom).

Agencija za privatizacijo je zahtevala, naj ji podjetje posreduje predpisano otvoritveno bilanco stanja in program lastninjenja. Neuspešno! Konec leta 1998 je agencija iz tega razloga zavrnila vlogo podjetja za izdajo soglasja za vpis lastninskega preoblikovanja v Sodni register in s svojo odločitvijo seznanila sodišče (vpis »plombe« v Sodni register).

Geoplin se je zato znašel na seznamu podjetij, v katerih je bil SRD pristojen za dokončanje lastninjenja podjetja. Toda zaplet je »rešil« nadzorni svet SRD-a, ki je leta 2000 sprejel sklep, da pri pregledu poslovnih knjig Geoplina na dan 1.1.1993 ni bil ugotovljen obstoj družbenega kapitala.

Zakonsko predpisano otvoritveno bilanco stanja so na SRD-u »nadomestili« S pregledom poslovnih knjig. Sodišče je očitno pritrdilo takšnemu obhodu zakonskih predpisov , saj je v Sodni register sredi leta 2000 vpisalo sklep, da je podjetje Geoplin izpeljalo uskladitev z ZGD. Plomba agencije iz leta1998, pa tudi pravočasno posredovano stališče družbenega pravobranilca sodišču, da za vpis niso izpolnjeni zakonsko predpisani pogoji, nista učinkovala.

Sodišče je vsemu navkljub odločilo, da je lastninsko preoblikovanje v Geoplinu končano. Ob tem je prezrlo tudi določbo 592. člena ZGD, ki predpisuje, da se uskladitev z ZGD opravi na podlagi izdelane otvoritvene bilance stanja. Mimogrede, leta 2006 je DSU, pravni naslednik SRD-a ugotovil, da je citirani sklep NS SRD-a (da v Geoplinu ni družbenega kapitala) ničen, ker je temeljil na napačno ugotovljenem dejanskem stanju.

V letu 1995 se je zgodil še en »incident«. Tudi država je združevala sredstva za plinifikacijo in ji je zato pripadal ustrezen poslovni delež v podjetju. Po pravnomočni odločbi pristojnega ministrstva je državi pripadlo 24,5 % vrednosti trajnega kapitala podjetja na dan 1.1.1993. Toda skupščina družbenikov Geoplina je odločila, da državi pripade le 17,78 % poslovni delež.

Pravnomočno odločbo so namreč priredili (to je razvidno iz notarskega zapisa skupščine), izpustili so osnovo za določitev deleža, t.j. trajni kapital podjetja in uporabili kar odstotni račun. Sodišče (spet) ni reagiralo, čeprav je imelo na vpogled pravnomočno odločbo kot tudi notarski zapis skupščine družbenikov. Država je tako vse od 1.1. 1993 do danes (tudi po zaslugi sodišča) v podjetju Geoplin prikrajšana za vse pravice iz 6,72 % poslovnega deleža (v vrednosti slabih 20 mio EUR).

Zakon o lastninskem preoblikovanju je za podjetja, ki so se statusno preoblikovala po letu 1990, predpisal obvezno revizijo lastninjenja. Agencija za revidiranje je leta 1997 začela takšen pregled v Geoplinu. Postopek pa je končala brez poročila o opravljeni reviziji z utemeljitvijo, da določbe zakona o lastninjenju ne veljajo za Geoplin in z navedbo, da je ves družbeni kapital pripisan znanim lastnikom.

Seveda niti prva niti druga utemeljitev agencije nista ustrezali dejanskemu stanju. Odločitev Upravnega sodišča, ki je nato v upravnem sporu odločilo, da mora agencija sestaviti in objaviti revizijsko poročilo, je bila pričakovana. Toda agencija ni »hotela« opraviti svoje zakonske obveznosti in je na Vrhovno sodišče RS vložila pritožbo.

Na tem sodišču pa je zadeva »zamrznila«, čeprav bi moralo sodišče primere s področja lastninjenja obravnavati prednostno. Več vlog družbenega pravobranilca za prednostno obravnavo in nadzorstvene pritožbe, naslovljene Vrhovnemu sodišču, so bile zaman.

Tudi verodostojni dokumenti o napovedani ukinitvi agencije za revidiranje, posredovani sodišču, niso učinkovali. Sodišče je o pritožbi agencije odločilo (šele) po skoraj štirih letih, v začetku leta 2005, agencija za revidiranje pa je prenehala že sredi leta 2004. Zaradi ukinitve agencije in z njo tudi postopkov revidiranja je postal upravni spor brezpredmeten.

Gospod predsednik, kot lahko ugotovite iz zapisanega , so nekatere državne institucije (Agencija za revidiranje, SRD, Ministrstvo…) v zadevi Geoplin delovale mimo svojih zakonskih pooblastil. Avtonomne odločitve sodišč, ki bi bile oprte na zakonske predpise, bi bile zato odločilne.

Toda z izjemo Upravnega sodišča, so se odločitve sodnikov, ki niso (dosledno) upoštevali zakonskih predpisov, kar vrstile. In posledice? Kar dobrih 27% (78 mio EUR) družbenega kapitala v Geoplinu (še vedno) ni lastninjeno po zakonskih predpisih. Po zakonu o zaključku lastninjenja bi moral ta kapital preiti v last države. Pa se to (še) ni zgodilo! In nemalo zaslug in odgovornosti gre pri tem pripisati (tudi) sodstvu.

Gospod predsednik, opisanih odločitev sodišč ne navajam iz razloga, da bi dokazoval neučinkovitost in napake sodstva! Nasprotno! S tem primerom le dokazujem , da je neodvisnost sodišč v praksi v največji meri odvisna od samega sodstva. Neodvisnost in suverenost sodstva stoji ali pade odvisno od tega, ali sodniki dosledno ravnajo po načelu vezanosti na Ustavo in zakon. Odločitve sodišč v primeru Geoplin avtonomnosti sodstva zanesljivo ne utrjujejo, temveč rušijo ugled in krnijo njegovo neodvisnost.

Je res primerno, da se v takšnih in podobnih primerih vnaprej zavrača sleherna kritika s sklicevanjem na neodvisnost sodstva? Opisani primer je res en sam iz množice kakega pol milijona letno prejetih novih zadev naših sodišč in bi ga lahko šteli za obrobnega. Toda skrb (ljudstva) upravičeno zbuja zapovrsten spregled zakonskih predpisov s strani sodnikov, kar bi težko uvrstili med neizbežne slučajne napake!

Gospod predsednik, in kaj javnost (ljudstvo) še zelo pogreša pri sodstvu? Vsi vemo, da izvršilna in zakonodajna oblast prevečkrat predlagata in sprejemata pomanjkljive, nedomišljene in celo (za ljudstvo) škodljive zakonske predpise. Zakaj se (neodvisno) sodstvo (bolj) odločno ne oglasi v takšnih primerih?

Ne le pisanje sodb v imenu ljudstva, ampak tudi strokovna pravna mnenja o zakonski ureditvi naj sodstvo pogosteje izreka v imenu ljudstva. Ključ neodvisnosti sodišč ima (na srečo) v svojih rokah samo sodstvo. Gre za doslednost pri uresničevanju načela, da je sodnik vezan (le) na Ustavo in zakon, pri čemer ne more in ne sme biti nobene tolerance. Le na takšni podlagi se lahko uresničuje neodvisnost in ugled sodstva kot samostojne veje oblasti (ljudstva) in vzpostavlja pravo razmerje do ostalih dveh vej oblasti!

Janez Krnc, Litija"

Gibanje OPS kot organizacija neodvisne civilne družbe poziva predsednika Vrhovnega sodišča, gospoda Maslešo, saj njega in vse druge sodnike ter sodnice davkoplačevalci plačujemo, da delajo izključno po črki Ustave in zakonov, naj se do opisanega početja sodnikov opredeli, zavzame stališče in pove, kako bo ukrepal, da se izvedejo potrebne revizije z namenom poprave škode.

Zanimajo pa nas tudi sankcije, ki bodo doletele podrejene sodnike, ki so počeli nezaslišana tudi kazniva dejanja s tem v zvezi. Po našem vedenju gospod Krnc ni prejel do danes nobenega odgovora na pričujoče pismo, molk pa tokrat ne bo dovolj.

Tole je nadaljevanje - dodatek, ki ga je pripravila samostojna novinarka. Takšnih besedil večji mediji ne objavljajo. Morda je razlog to, ker so krivci za nastalo škodo objavljeni s polnimi imeni in priimki.

GEOPLIN IN SODIŠČA

Veriga odločitev, ki ne temeljijo na zakonu

Državni organi in sodišča so pogosto delali vse, da bi oškodovali državo, namesto da bi odločno delovali v prid države in državljanom, tudi zato smo danes tam, kjer smo.

Kaj imajo skupnega lastninjenje družbenega premoženja, tajkunski prevzemi podjetij, plenjenje premoženja v okviru dolgotrajnih stečajnih postopkov podjetij, zlorabe instituta zemljiškega dolga? Kaj drugega kot državne organe in sodišča, ki so delali in sodili tako, da so oškodovali državo, ne pa tako, da bi njeno premoženje ščitili.

V Sloveniji se še zmeraj nihče se ne ukvarja z vrednostjo premoženja države, ne glede na lastništvo (državno ali družbeno), kako to vrednost zaščititi in ohraniti, saj sodniki ne poznajo zakonodaje, na podlagi katere bi morali soditi.

Janez Krnc, nekdanji namestnik republiškega družbenega pravobranilca, in upokojenka, 25 let zaposlena v Geoplinu, Cecilija Pavlin, to ugotavljata na podlagi lastnih izkušenj s tožbami za ničnost vpisa v Sodni register podjetij in oškodovanja iz naslova vloženega lastninskega certifikata, s katerima izpodbijata nezakonito lastninjenje družbe Geoplin.

»Paradoks pri Geoplinu in tudi drugih zadevah je, da so državni organi praviloma delali vse, da bi oškodovali državo, namesto da bi odločno delovali v prid državi in državljanom, ne glede na to, kdo je bil trenutno na oblasti,« pravi Krnc.

Formalno gledano so bile vse institucije za uspešno izvedbo lastninjenja družbenega premoženja postavljene. To so bile agencija za privatizacijo, agencija za revidiranje, družbeni pravobranilec. Nekdanja generalna direktorica Službe družbenega knjigovodstva (SDK) in njenih naslednic, Romana Logar, je bila znana po ostrosti in nepopustljivosti pri revizijah lastninskega preoblikovanja podjetij, zato so se mnogi razburjali, da pretirava, češ, da je zanjo vsak tolar sumljiv.

SDK in kasneje Agencija za revidiranje je imela po zakonu pristojnost, da je lahko neposredno z odločbo naložila podjetju, da mora nepravilno izkazan kapital knjigovodsko pravilno izkazati. Alenka Kovač Arh, direktorica Agencije za revidiranje, ki je bila naslednica SDK, pa je ravnala drugače, saj je svoji namestnici Roži Žust odvzela spis Geoplin in ji tako preprečila ukrepanje, ki je bilo v pristojnosti agencije, se spominja Krnc.

Iz tožb so se norčevali

Družbeni pravobranilec, kjer je bil Krnc namestnik pravobranilca, je bil pristojen po 48. členu Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij za vlaganje tožb proti podjetjem, ki niso hotela sama odpraviti oškodovanj, ko je bilo ugotovljeno divje lastninjenje. »Iz teh tožb so se norčevali, dogajalo se je, da nam je direktor enega od podjetij grozil, da bodo umaknili oziroma poskrili ves družbeni kapital, če jim bomo nagajali.

Najbolj sprevrženo pa je, da so tisti, ki so bili osumljeni oškodovanja družbenega premoženja prek divje privatizacije, lahko še vedno prosto in v nedogled razpolagali s tem kapitalom, ki so si ga nakradli,« razlaga Janez Krnc.

Družbeni pravobranilec je v okviru svojih zakonskih pristojnosti vložil 310 tožb za odpravo z revizijo ugotovljenih oškodovanj. Postopki pred sodišči bi morali (po zakonu) potekati prednostno, toda pokazalo se je, da sodišča takšne zakonske ureditve sploh niso upoštevala.

»So dobesedno zaspala, pa tudi sicer niso prepoznala različnih postopkov divje privatizacije kot oškodovanje družbenega kapitala. Sodišča so v tožbenih postopkih družbenega pravobranilca sprejela skupaj 453 odločitev in od tega so le v 90 primerih odločila v korist družbenega kapitala,« razlaga Krnc.

Ko je bil družbeni pravobranilec ukinjen, so njegove pristojnosti skupaj z nerešenimi zadevami prešle na Državno pravobranilstvo, ki pa seveda ni imelo nobenih izkušenj na področju lastninjenja.

Organizacija državnih inštitucij, ki bi morale zagotavljati, da bi postopki lastninjenja tekli pod nadzorom in da bi bile stranpoti sankcionirane, je bila po njegovih izkušnjah zelo slaba. Enako je bilo tudi v času tajkunskih prevzemov podjetij in je sedaj še zmeraj pri stečajnih postopkih podjetij in zlorabah instituta zemljiškega dolga.

Pri tem sta izstopala predvsem tožilstvo in sodstvo. Leta 1994 je državni zbor razpravljal o lastninjenju. Na tej izredni seji je govoril tudi Anton Drobnič, ki je bil takrat generalni državni tožilec. Med drugim je izjavil, da je škoda papirja za vse obtožnice in postopke, ki so bili uvedeni zaradi oškodovanja družbenega premoženja.

Še danes mi ni jasno, kako je lahko najodgovornejši funkcionar Državnega tožilstva podal takšno izjavo. To mi je ostalo v spominu iz časa, ki je bil zelo odločilen za to, kako bo država ukrepala,« pojasnjuje Janez Krnc.

Se spomnite, kaj sem zapisal zgoraj, kdo je bil in kje domobranec in prvi generalni državni tožilec? Seveda zaprisežen udbovec, ker sicer tega zelo odgovornega mesta nikoli ne bi zasedel. Za njim so se zvrstili še drugi preverjeni partijsko-udbovski kadri.

Zdenka Cerar iz partijske dinastije Cerar, Barbara Brezigar, hči očeta, ki je deloval kot šef OZNE za celo Dolenjsko. Kaj je počela predhodnica UDBE, OZNA, pa se zelo dobro ve. Zato je tako zelo hlinila žalost pred Barbarinim rovom, kot generalna državna tožilka pa ni naredila nič, da bi morilci sedli na zatožno klop.

Tožilec ni poznal zakonodaje, sodnica ni vedela, kaj je by-pass

Na Državnem tožilstvu je še leta 1998 eden od tožilcev v Ljubljani pojasnjeval, da ne pozna dobro lastninske zakonodaje in mu je zato težko ukrepati. Od skupaj okrog 550 prejetih kazenskih ovadb so na tožilstvu sprožili kakih 50 kazenskih postopkov in dosegli nekaj obsodilnih sodb.

Na ljubljanskem sodišču pa je recimo sodnica, ki je sodila primer divjega lastninjenja Gospodarskega razstavišča, kjer so vse, kar je bilo donosno, prenesli v zasebno podjetje Ljubljanski sejem, tožbeni zahtevek pravobranilca zavrnila z utemeljitvijo, da je Ljubljanski sejem ustvaril prihodek in dobiček iz dejavnosti, za katero je registriran. »Če bi šel otroke po cesti spraševat, bi marsikdo vedel povedati, kaj je vzporedno podjetje (by-pass). Tej sodnici se očitno ni niti sanjalo, za kaj gre,« pravi Krnc.

Ključno pri vsem tem je bilo, če gledamo državo kot celoto, da se nihče ni resno ukvarjal z vprašanjem ohranjanja vrednosti premoženja. Nepomembno je bilo, ali je šlo za državno ali družbeno lastnino, bistvena je bila vrednost in varovanje vrednosti tega premoženja. Ko se začne premoženje države, ki je usodno povezano z narodom, ki v njej živi, izgubljati, ni mogoče priti drugam kot do sem, kjer smo sedaj.

Edinstven primer pa je Geoplin, monopolist v cevovodnem transportu, z milijonskimi dobički, torej kura, ki nese zlata jajca in še v večinski lasti države, kjer praktično nobenega postopka v procesu lastninskega preoblikovanja niso izpeljali dosledno po zakonskih predpisih.

»To je bilo seveda mogoče uresničiti le ob sodelovanju (aktivnem ali pasivnem) mnogih državnih institucij, ki bi sicer morale zagotavljati zakonitost teh postopkov. Zanesljivo je tukaj mogoče najti tudi odgovor, zakaj Geoplin (še vedno) ni zaključil postopka lastninskega preoblikovanja in zakaj je velika vrednost premoženja brez pravnega naslova (neodplačno) prišla v roke družbenikov, namesto v (posredno ali neposredno) last države,« razlaga Janez Krnc. Sedaj je tudi jasno, da si je politična elita hotela v tej družbi zagotoviti predvsem tudi dobro plačana mesta zase in za svoje potomce.

Darilo 100 milijonov evrov

Cecilija Pavlin k temu dodaja, da je Geoplin zasebnim lastnikom podaril kakih 100 milijonov evrov družbenega kapitala, pa nikomur nič, sedaj pa Vlada grozi z rezi pri pokojninah, v zdravstvu, socialnih transferjih, namesto da bi poiskali in pobrali pokradeno premoženje.

»Jaz tega ne morem razumeti, da o tem nobena vlada ne govori in nič ne naredi, krizo pa rešuje na plečih obubožanih in lačnih upokojencev in delavcih brez plač, ki ne morejo nahraniti svojih otrok. In s tem se strinjajo celo uradniki v EU.

Hkrati spomni, da je bil tri krat na Vladi sprejet sklep o reviziji lastninskega preoblikovanja Geoplina, a ta nikoli ni bil uresničen. »Ko je bil Janez Kopač minister za okolje, ki je bilo takrat pristojno za področje energetike, je enkrat na Vladi sprožil vprašanje glede Geoplina.

Tam ni dobil odgovora, a mislim, da ga je potem dobil po stranskem kanalu, saj je kar utihnil. Mi smo pisali zelo odkrito, prilagali dokumente, pa največkrat niti odgovora nismo dobili,« pojasnjuje Janez Krnc. Ob tem se spomni še na eno značilnost, povezano z lastninjenjem družbene lastnine:

»V nekaterih državnih institucijah je v 90-ih letih prejšnjega stoletja povsem izginilo razumsko razmišljanje in ravnanje. Spomnim se, da smo s predstavniki različnih državnih institucij (Slovenska razvojna družba, Agencija za privatizacijo, SDK, ministrstva,...) zaradi različnih problemov, ki so se pojavljali v procesu lastninjenja, pogosto sedeli skupaj.

Nepozabne so mi ostale vehementne izjave nekaterih državnih uradnikov, ki so kot mantro ponavljali izjavo o vladavini prava, po kateri je vse dovoljeno, izjema je le tisto, kar je izrecno prepovedano.

Takšnih izjav seveda ni nihče zanikal, kar je pomenilo, da so predstavljale filozofijo večine takratnih političnih strank. Temu podobne so bile tudi izjave, da v državi obstajata samo še dve obliki lastnine, zasebna in državna, čeprav je šele zakon o zaključku lastninjenja leta 1998 prinesel ureditev, po kateri je vsaka poznana vrednost anonimne družbene lastnine po zakonu spremenila svojo lastninsko naravo.

Sklep tega je, da ni prav nič presenetljivo, da smo v času tranzicije izgubili velike vrednosti družbenega premoženja in nepovratno prizadeli prihodnje rodove, zlasti svoje sedanje potomstvo,« opozarja Krnc.

Ne za začasno odredbo, saj kapital še ni na Kajmanskih otokih

Družbeni pravobranilec je poskušal zavarovati družbeni kapital pred nebrzdanim divjim lastninjenjem tudi z zahtevami za začasne odredbe sodišč. A prav tako neuspešno, saj niti v enem primeru začasna odredba ni bila sprejeta.

Če je že sodišče na prvi stopnji ugodilo zahtevku, je drugostopenjsko sodišče odločilo drugače. Sodišče se za začasno odredbo ni odločilo, ker pokradeno premoženje ni bilo odneseno iz podjetja, recimo na Kajmanske otoke. »Sodišče je očitno menilo, da ni utemeljeno sprejemati začasne odredbe, če je ogroženi družbeni kapital še zmeraj v toženem podjetju.

Nihče pa seveda ni vedel, koliko časa bo še tam. Ta logika sodišča je po pravni plati nesmiselna, kajti če so obstajali dokazi, da je bilo to premoženje pridobljeno na nezakonit način, bi ga bilo treba takoj odvzeti ali zavarovati, ne pa čakati na pravnomočno sodbo čez 10 let, ko je ta kapital že zdavnaj poniknil,« razlaga Krnc.

V veliko primerih, predvsem pa v postopkih v zvezi z Geoplinom, je videl, da je sodnik, ki bi moral na eni stopnji o nečem odločiti, čakal na odločitev v nekem drugem postopku. »To je tipično za sodstvo. Če ima možnost, čaka, čeprav bi sodniki morali v vsakem primeru odločiti po zakonu.

Sodnika ne bi smelo nič brigati, kaj je razsodila stopnja pred njim in kaj so odločili drugi, brigati bi ga moralo samo to, kaj pravi zakon,« nadaljuje Janez Krnc. Spomni se, kako je Gregor Collauti, sodnik ljubljanskega Okrožnega sodišča, ko je odločal v tožbi za ničnost vpisa Geoplina v Sodni register, štiri leta čakal, kaj bo odločilo Ustavno sodišče glede ustavne pritožbe na odločitev Vrhovnega sodišča, kjer je Agencija za revidiranje zgolj formalno in brez navedbe utemeljenega razloga izpodbijala odločbo Upravnega sodišča, s katero ji je pravilno in v skladu z zakonodajo naložilo, da mora sestaviti in objaviti revizijsko poročilo za Geoplin.

Po prenehanju Agencije za revidiranje so njene pristojnosti prešle na Državno pravobranilstvo, kjer je takratni generalni državni pravobranilec Lucijan Bembič preko svoje namestnice Lucije Vuga izdal pisno navodilo, da od tožbe Agencije v upravnem sporu (kljub takšni pobudi družbenega pravobranilca) v zvezi z Geoplinom ne odstopijo.

Vrhovno sodišče pa je kljub številnim predlogom, naj zadevo obravnava prednostno, in dokazilom, da bo Agencija za revidiranje kmalu prenehala delovati, o njeni pritožbi odločilo šele, ko je le-ta že prenehala delovati. »Če bi tedaj Državno pravobranilstvo sledilo interesom države in umaknilo nerazumno tožbo Agencije v upravnem sporu, za kar je bilo dejansko tudi pristojno, primera Geoplin verjetno sploh ne bi bilo,« je prepričan Krnc.

Vrhovna sodnica Jasna Pogačar pa (ker je uspešno zavlačevala z odločitvijo!) je napredovala v ustavno sodnico.

Cecilija Pavlin razlaga, da je bil prav vpis v Sodni register leta 1992 izvirni greh, ko gre za Geoplin, tega pa je zagrešila registrska sodnica ljubljanskega Okrožnega sodišča Marja Maechtig. V obrazložitvi Zakona o podjetjih je bilo izrecno napisano, da mora podjetje, če se statusno preoblikuje iz polne odgovornosti (p.o.) v d. o. o. ali d. d., družbeni kapital, ki ni nominiran, izkazati kot lastni poslovni delež.

Čeprav Geoplin tega ni naredil, saj je ta kapital v višini 45 odstotkov trajnega kapitala podjetja preprosto pripisal (podaril) lastnikom oziroma družbenikom, je Maechtigova njegovo statusno preoblikovanje v nasprotju z zakonom vpisala v Sodni register. Poleg tega je uprava Geoplina prikrajšala še zaposlene za 6,8 odstotka poslovnega deleža podjetja, ki je po tedanji zakonski ureditvi pripadal zaposlenim za izvedbo notranjega lastninjenja.

Nadalje je Marja Maechtig leta 2000 uskladitev družbe Geoplin z zakonom o gospodarskih družbah v sodni register vpisala na podlagi sklepa nadzornega sveta Slovenske razvojne družbe (SRD), ki je bila tudi naslednica Agencije za privatizacijo.

V tem sklepu, ki ga je podpisal kasneje obsojeni državni sekretar na Ministrstvu za gospodarstvo Boris Šuštar, piše, da so pri pregledu poslovnih knjig ugotovili, da v Geoplinu ni družbenega kapitala, čeprav nobeden predpis ne dopušča »pregleda poslovnih knjig« za ugotavljanje družbenega kapitala. Družbeni pravobranilec je registrsko sodišče na to opozoril.

Takšen sklep SRD je nadzornemu svetu predlagal Jože Jaklin, ki je bil v SRD zadolžen za privatizacijo, kasneje pa se je, očitno za nagrado, zaposlil v Geoplinu.

Institut pritožbe pogosto ne služi svojemu namenu

»Če bi sodnik sodil po zakonu in ga ne bi nič brigalo, kako so odločali drugi, bi moral že na prvi naslednji stopnji ugotoviti, da je bil že z vpisom v sodni register leta 1992 kršen zakon. Ker pa temu ni tako, se dogaja, ko en sodnik ne odloči na podlagi zakona, naslednji to sodbo preprosto uporabi kot podlago za svojo odločitev in seveda tudi ne odloči na podlagi zakona.

Tako nastane cela veriga odločitev sodišč, ki ne temeljijo na zakonu, temveč na predhodnih spornih sodnih odločitvah. To je zgodba o Geoplinu,« razlaga Krnc. Možnost pritožbe na višjo instanco, ki je namenjena prav odpravi napak ali nezakonitosti na nižji stopnji, tako v Sloveniji pogosto ne služi svojemu namenu.

Cecilija Pavlin je na sodnem registru povprašala, če je kateri od sodnikov, ki je odločal o Geoplinu, zahteval vpogled v dokumentacijo Geoplina in na podlagi kakšne dokumentacije je bilo statusno preoblikovanje dejansko izvedeno. »Dobila sem odgovor, da prav nobeden.

Nobene zabeležke, da bi kateri od sodnikov, ki se je s tem ukvarjal, šel v register pogledat izvor. To kaže, da sodnikov zakonodaja sploh ne briga, briga jih samo, kako je odločil sodnik na stopnji pred njimi,« ugotavlja.

Izvedenca ti določijo, plačaš ga, njegovega mnenja pa ne upoštevajo

Ob tem se spomni, kako sodnik Gregor Collauti, ko je sodil o tožbi za ničnost vpisa Geoplina v sodni register, ni upošteval nobenega od treh izvedenskih mnenj, čeprav je enega izdelal sodni izvedenec, ki ga je prav on imenoval.

»Izvedenca ti določijo, plačaš ga, potem pa njegovega mnenja sploh ne upoštevajo,« ugotavlja Pavlinova in dodaja, da lahko sodnik izvedensko mnenje upošteva edinole, če ga razume. Krnc pa pojasnjuje, da se sodnik za izvedeniško mnenje odloči v primerih, ko nima ustreznega strokovnega znanja o zadevi, je pa tudi res, da ni nikjer zapisano, da mora izvedeniško mnenje tudi upoštevati.

Cecilija Pavlin se tudi spomni, da je bil sodnik Collauti takrat zelo naklonjen odvetnici, ki je zastopala Geoplin, bivši sodnici Barbari Pakiž. Ta je kot dokaz imela v rokah Skupščinski poročevalec, v katerem je bilo objavljeno poročilo Družbe za svetovanje in upravljanje (DSU) kot naslednice SRD in v katerem je pisalo, da v Geoplinu ni nenominiranega družbenega kapitala.

Za kakšen dokaz je šlo, je kasneje leta 2006 razkril nadzorni svet DSU, ki je ugotovil, da sklep SRD iz leta 2000, ki ga je podpisal Boris Šuštar, da v Geoplinu ni družbenega kapitala, temelji na napačno ugotovljenem dejanskem stanju, pravi Krnc.

Geoplin je od 1300 primerov lastninjenja, ki jih Krnc pozna, edini, ki je vse od začetka do konca delal po domače mimo zakona. To pa je bilo mogoče le ob sodelovanju državnih organov in sodstva, ki je po besedah Pavlinove, v postopkih Geoplina dobesedno »uzakonilo kriminal«.

Nekdanja SDK je v revizijskih poročilih svoje ugotovitve o oškodovanjih družbenega kapitala seveda utemeljevala tudi z navajanjem določb iz veljavnega Kazenskega zakonika, v katerih so bile določene tudi sankcije za nezakonito ravnanje z družbenim kapitalom (premoženjem slovenskega naroda).

»Kot razkriva statistika, so sodišča izrekla zanemarljivo število obsodilnih sodb, čeprav so bila očitana kazniva ravnanja dovolj utemeljena in podprta z dokazi. Ob vsem tem gre res za okoliščino, da takšnih nezakonitih posegov v družbeni kapital sodna praksa do tranzicije v 90-ih letih prejšnjega stoletja (skorajda) ni poznala.

Je pa opazen paradoks, da so sodišča s tem, ko niso razpoznala kaznivih ravnanj zoper družbeni kapital, 'podprla' proces nezadržnega propadanja gospodarske dejavnosti in s tem zaradi zniževanja prihodkov državnega proračuna posredno (seveda nevede) ogrozila tudi financiranje delovanja sodne veje oblasti, torej svoje lastno delovanje,« razlaga Janez Krnc.

Sodstvo ne deluje kot samostojna oblast

Proces lastninjenja je po njegovih besedah razkril blišč in bedo sodstva. Kljub nenehnemu samo-ponavljanju, da je sodna veja oblasti samostojna in neodvisna, se je izkazalo, da sodstvo (skoraj) ne funkcionira kot (samostojna) oblast.

»Pojem (absolutne) neodvisnosti sodnika se je v praksi deformiral do tiste stopnje, da sodnik lahko počne dobesedno vse, kar se mu zljubi. Temu v prid deluje tudi sistem, ki kot sankcioniranje slabih sodnikov omogoča le to, da ne morejo napredovati, kar predstavlja pravzaprav svojevrstno nagrado za slabo delo.

Neodvisnost sodstva pa je vedno pogojna in v sorazmerju od doslednega upoštevanja načela, da je sodnik vezan samo na ustavo in zakon. Če sodna veja oblasti tega načela ni sposobna dosledno in brez izjem uresničevati v sodni praksi, od neodvisnosti in samostojnosti sodstva (in pravne države) ne ostane veliko,« opozarja Krnc.

Cecilija Pavlin pa se bo po več kot 15-letni kalvariji v tožbi zaradi prikrajšanja zakonsko zagotovljene pravice do sodelovanja v notranjem odkupu in interni razdelitvi na podlagi vloženega certifikata, pritožila na Evropsko sodišče za človekove pravice, če Vrhovno sodišče in v nadaljevanju še Ustavno sodišče v Sloveniji ne bo sposobno spregledati, da se je v zadevi Geoplin ves čas razsojalo v nasprotju z veljavno zakonodajo.

Podrobnosti o vseh akterjih, njihovih odločitvah in sedanjih pozicijah, v tem procesu, sledijo v nadaljevanjih. Zanimivo bo, ne zamudite!"

OČITNO NAROD ŠE VEDNO VSE DOKAZE HRANI IN NUJNA BO REVIZIJA MARSIKATERE PRI(H)VATIZACIJE, ČE NE KAR VSEH, DA SE POVRNE VSAJ NEKAJ MILJARD OD PREKO 200 MILIJARD POKRADENEGA NARODOVEGA PREMOŽENJA. KDOR GOVORI, DA SE TO ZA NAZAJ NE DA, IN TO RAZLAGA ŠE V KAMERE, JE ALI POKVARJEN USTVARJALEC JAVNEGA MNENJA - PLAČANEC ALI PA POPOLNI NEVEDNEŽ. TO SLEDNJE JE ZELO MALO VERJETNO.

Ekipa OPS

P.S.: Resnična zgodba, kot nalašč za oddajo Tarča, ki pravijo na RTV SLO, da bo začela s polno paro delovati v oktobru. Bil bi res že skrajni čas, da si v tej državi nalijemo čistega vina in rečemo bobu bob ali pa popu pop.“


LEK d.d.

Prodaja družbenega podjetja Lek d.d. švicarski korporaciji Novartis leta 2002 je bila eden največjih in najpomembnejših primerov privatizacije oziroma razprodaje slovenskih podjetij v času tranzicije. Gre za primer, ki ga mnogi strokovnjaki, ekonomisti in civilna družba kritizirajo kot škodljivo za dolgoročne strateške interese Slovenije. Poglejmo podrobneje, kaj se je zgodilo.

Ozadje in proces prodaje Leka
Lek d.d. je bilo eno največjih farmacevtskih podjetij v Sloveniji, s pomembnim lastnim razvojem, raziskavami in mednarodno prodajo. Bil je ponos slovenskega gospodarstva.

Leta 2002 je bila prodaja podjetja izpeljana tako, da je Novartis kupil večinski delež prek svoje generične divizije Sandoz.

Cena nakupa je bila okoli 880 milijonov evrov (1,03 milijarde USD).

Vloga politike in oblasti
Postopek prodaje je potekal brez javne razprave in kljub nekaterim opozorilom o strateškem pomenu Leka za državo. Prodaja strateških podjetji države bi morala biti že z Ustavo najstrožje prepovedana. A Ustavo so 1991 sprejelj tudi z velikimi pomanjkljivostmi brez soglasja ljudstva.

Vlada in pristojni organi niso zagotovili nadzora nad dolgoročnimi učinki prodaje, niti pogojev, ki bi varovali razvoj in proizvodnjo v Sloveniji.

Nekdanji vodilni politiki in člani uprave Leka so se kasneje znašli v javnosti kot prejemniki dobro plačanih funkcij ali ugodnosti, kar je sprožilo sum konflikta interesov in koruptivnega ravnanja.

Ključni produkt: Amoksiklav
Lek je razvil Amoksiklav, kombinacijo antibiotika amoksicilina in klavulanske kisline. Ta izdelek je postal eden od najbolje prodajanih generičnih antibiotikov na svetu.

Po prevzemu je Novartis (prek Sandoza) prenesel trženje in prodajo Amoksiklava na ameriški trg, kjer je bil potencial za zaslužek ogromen zaradi velikega trga in visokih cen zdravil.

Po poročilih iz medijev in nekaterih analiz si je Novartis samo z zaslužkom od prodaje Amoksiklava v ZDA v nekaj letih povrnil celotno kupnino, s čimer je nakup Leka postal izjemno donosna naložba. Razumete to perverznost? Lek v slovenskih rokah ni znal sam prodajati tega antibiotika po vsem svetu!? Barabija par excellence.

Posledice za Slovenijo
R&D (raziskave in razvoj) so se ohranili, a postopno centralizirali v tujino.
Patentna pravica, dobički in intelektualna lastnina nad Amoksiklavom in drugimi izdelki so prešli v roke Novartisa.
Lek je izgubil samostojnost in strateško vodstvo, danes je le ena od podružnic korporacije Novartis.
Zaposleni in država niso imeli neposredne koristi od dolgoročnih dobičkov, ki jih je ustvaril Lekov razvoj.

Kritike in korupcija
Civilna družba in nekateri ekonomisti so opozarjali, da je šlo za izgubo strateškega nacionalnega interesa. Uveljavljen je bil interes nekaj posameznikov in seveda globoke mafijske države, ki je ukazala razprodajo našega prenoženja.

Obstajajo sumi, da so bile pri prodaji prisotne nepregledne provizije, posredovanja in povezave med oblastniki in tujimi korporacijami, vendar konkretne preiskave niso bile nikoli dokončno izpeljane.

V novo Temeljno družbeno pogodbo smo zapisali tudi, da kazniva dejanja s področja divjih pri(h)vatizacij niso in nikoli ne zastarajo. Vse revizije bodo izvedene in vse škodljive odločitve nelegalnjh odločevalcev v škodo naroda bodo razveljavljene.


VEČKRAT OROPANE SLOVENSKE BANKE

Slovenija je v zadnjih dveh desetletjih izvedla dve veliki dokapitalizaciji svojih največjih državnih bank, kar je povzročilo ogromno finančno breme za davkoplačevalce. Ključna primera sta Nova Ljubljanska banka (NLB) in Nova Kreditna banka Maribor (NKBM). Tukaj je povzetek dogajanja:

1. Prva dokapitalizacija – po finančni krizi 2008–2013

Vzrok:
Slovenske banke so se po letu 2008 znašle v težavah zaradi nepremišljene kreditne politike in sesutja nepremičninskega balona. Večino slabih kreditov so predstavljala posojila povezanim domačim tajkunom, ki jih nikoli niso vrnili. Nepremačninski balon se znova napihuje, take cene nepremičnin, ki so danes, jih še nikoli ni bilo.

Postopek sanacije (2012–2013):
Vlada je ustanovila Družbo za upravljanje terjatev bank (DUTB oz. "slabo banko"), kamor so prenesli za več kot 5 milijard evrov slabih terjatev.
S tem je država razbremenila banke slabih posojil, ki jih je "kupila" po visoki vrednosti (pogosto po višji ceni, kot bi jih realno lahko prodala).
Vzporedno je država z davkoplačevalskim denarjem dokapitalizirala banke z več kot 3 milijardami evrov.

Rezultat:
Slovenske banke so formalno ponovno postale stabilne.
Toda davkoplačevalci niso imeli nobene neposredne koristi, dolg države se je povečal, slabe terjatve pa so bile večinoma izgubljene.
2. Druga faza – prisilna privatizacija bank (2014–2019)
Vzrok:
Evropska komisija je pogojevala odobritev državne pomoči (dokapitalizacije) s tem, da mora Slovenija prodati deleže v bankah, ker gre za t.i. »prepovedano državno pomoč« po pravilih EU.

Prodaja NKBM:

Leta 2016 je Slovenija prodala 100% delež NKBM ameriškemu skladu Apollo Global Management in EBRD.

Kupnina: 250 milijonov evrov.

Pred tem je država banko sanirala z okoli 870 milijoni evrov.

Izguba za davkoplačevalce: več kot 600 milijonov evrov + vse, kar je novi lastnik dobil ob nakupu, nepremičnine itd.

Prodaja NLB:
V dveh fazah med 2018 in 2019 je Slovenija prodala večinski delež NLB (65%) v postopku javne ponudbe (IPO).

Kupnina: okoli 900 milijonov evrov.

Pred tem je „država“ vanjo vložila preko 2 milijardi evrov. Poleg tega je NLB morala prodati svojo hčerinsko banko v Makedoniji (Komercijalna banka), ker je to zahtevala Evropska komisija kot pogoj za odobritev pomoči.

Skupni učinek:

„Država“ je prodala banke po prenizkih cenah, potem ko jih je najprej sanirala z javnim denarjem.

Davkoplačevalci so utrpeli izgubo več kot 3 milijarde evrov.

Zdaj, ko so banke v zasebnih rokah (skladov), ustvarjajo več 100 milijonske dobičke – NLB je v zadnjih letih beležila dobičke prek 500 milijonov letno.

Kaj to pomeni za državljane?

Slovenci smo dvakrat plačali za iste banke – prvič s sanacijo, drugič s prodajo po nizkih cenah. Vse je bilo prikazano kot »nuja zaradi evropskih pravil«, v ozadju pa je šlo za izjemno koruptivne in netransparentne procese, kjer je globoka država ob sodelovanju tujih interesov izčrpala nacionalno premoženje.
Banke zdaj ustvarjajo ogromne dobičke, ti pa gredo v roke tujih skladov, ne pa nazaj k državljanom, ki so jih plačali.

Vsi bi se morali sramovati, da smo si dovolili in gledali, kako so nas ropali vsa ta leta, ko je jasno, da to še vedno počnejo. Ampak tudi to se bo končalo, ker se take zgodbe vedno končajo. In to lahko prav tako noro kot so nastajale.
Veste, kaj je dolžnost vsakega dobrega gospodarja?
To, da svojim naslednikom zapusti karkoli od imetja, vsaj malce boljše kot je sam dobil v upravljanje. Kaj smo mi dobili leta 1990 od naših staršev in kaj bomo zapustili svojim otrokom? Boljšo Slovenijo kot smo jo takrat dobili, močnejšo, bogatejšo, z manj ali nič krediti, samostojnejšo, samooskrbno, neodvisno, suvereno?

Seveda takšna bo, preden se od tukaj poslovimo, ampak ljudje božji, dvigniti se bo treba kot smo se leta 1990–91, ko smo šli na svoje. Samo kaj, ko smo bili nevedni in naivni, pa smo mislili, da bo stari gospodar nehal po starem voziti.

Kako neverjetno naivni smo bili! Ko se je takrat vse obrnilo tako, da je lahko zavozil še en grunt, nas prezadolžil, razprodal narodovo srebrnino in nas spravil že skoraj na kant. In glej ga zlomka, ta roparski pohod so isti ljudje naredili že drugič. Prvič leta 1945, ko so oropali vse zasebno premoženje premožnim našim ljudem, tovarnarjem, obrtnikom, veleposestnikom, kmetom, ki so ga nacionalizirali, seveda pa so sami zasedli najlepša bivališča, vile in počitniške kapacitete.

In po letu 1990, ko pa so pri(h)vatizirali vse, kar je narod ustvaril v 45-ih letih komunizma. In to prav tisti, ki so 45 let širili parole o izkoriščevalskem in gnilem kapitalizmu, so v času tranzicije, ki še kar traja, postali raub špekulativni turbo kapitalisti.

Tole je izkupiček njihovega ropanja v času 35 let:

Za zabelo pa še nekaj iz tajnega dokumenta kitajske tajne obveščevalne službe, ki je nastal na Bledu januarja 2023 na 36-ih straneh. Ne morem ga objaviti v celoti, ker bi razkril vir, tega pa ne želim. Ni še čas. Kitajci trdijo, da še vedno celo področje nekdanje Jugoslavije vodi 6 ljudi, ki so glavni in imajo v vseh državah nekdanje skupne države svoje zelo vplivne ljudi in njihove mreže.

Mreža vseh mrež pa je:

Vir: Revija Reporter

Forum 21 je neformalna interesna skupina oziroma lobistični krog, ki ga je ustanovil Milan Kučan, prvi predsednik Republike Slovenije po osamosvojitvi. Uradno je bil ustanovljen leta 2004 kot civilnodružbena pobuda za razpravo o prihodnosti Slovenije in Evrope, vendar se je hitro profiliral kot elitni klub vplivnih osebnosti iz politike, gospodarstva, medijev in akademskih krogov, ki naj bi deloval v ozadju formalne politike – kot "think tank" globoke države.

1. Cilji in ideologija Foruma 21

Čeprav se Forum 21 predstavlja kot idejno gibanje za demokracijo in družbeni napredek, gre v resnici po mnenju mnogih analitikov za elitistično mrežo tranzicijskih zmagovalcev, ki skušajo ohranjati in utrjevati lastne interese in nadzor nad državnim kapitalom, kadrovskimi mrežami, zakonodajo ter sodstvom.

Milan Kučan je kot ustanovitelj deloval v vlogi mentorja, moderatorja in simbolne avtoritete, ki je na enem mestu zbral ključne ljudi iz nekdanjega partijskega, bančnega, gospodarskega in medijskega omrežja, ki je izviralo iz bivše Zveze komunistov Slovenije (ZKS) in njenih podaljškov (UDBA, ZSMS, ZKS-SDP…).

2. Sestava Foruma 21 – kdo so ključni člani
Med glavnimi in najvplivnejšimi člani Foruma 21 (nepopoln seznam) so bili ali še vedno so:

Milan Kučan – ustanovitelj, nekdanji predsednik RS in zadnji predsednik ZKS.

Jože Mencinger – ekonomist, znan nasprotnik t.i. liberalnega kapitalizma in privatizacije.

Gregor Golobič – nekdanji politik LDS in Zares, dolgoletni glavni tajnik LDS dr. Janeza Drnovška, za časa katerega se je pokradlo največ narodovega premoženja.

Borut Jamnik – vpliven kadrovski operativni vodja državnih podjetij (Kapitalska družba, Zavarovalnica Triglav).

Niko Toš – sociolog, Kučanov svetovalec in strateg.

Drago Kos – nekdanji predsednik KPK, udbovsko - varnostna povezava.

Janez Kocijančič (†) – dolgoletni član ZKS, kasneje vpliven športni funkcionar.

Silvo Devetak, Zdenko Roter, Matjaž Kovačič, Dušan Mramor, Peter Kraljič, France Križanič, Tone Rop, Mitja Gaspari, Marko Voljč, Miran Goslar, Miro Cerar starejši, Jožef Školč, Zoran Janković.

To so večinoma bivši partijci, direktorji državnih podjetij, akademiki, bančniki, ekonomisti in medijski vplivneži, ki so imeli ključno vlogo v tajkunizaciji slovenskega gospodarstva.

3. Kako so prišli do narodovega premoženja

Po osamosvojitvi so člani Foruma 21 (oziroma njihova mreža) zadržali vzvode moči v državnih podjetjih, bankah, regulatorjih in politiki. To jim je omogočilo:
Kadrovanje svojih ljudi v nadzorne in upravne odbore državnih podjetij.
Dostop do informacij in bančnih kreditov za prevzeme podjetij brez lastnega kapitala. Politično zaščito in nekaznovanost za gospodarske kriminale.
Ustvarjanje t.i. tajkunov – menedžerjev, ki so podjetja odkupili z lastnimi delnicami (Mermal, Kordež, Zidar, Bavčar, Tovšak itd.).
Privatizacijo medijev in nadzor nad RTV Slovenija.
Ukrepe za ohranitev državnega lastništva v ključnih sistemih (telekomunikacije, energetika, bančništvo), kjer so ohranili vpliv.

Mreža Foruma 21 je zato v veliki meri soodgovorna za rop stoletja kot mnogi imenujejo izgubo preko 200 milijard evrov družbenega premoženja v 90. in 2000. letih.

4. Način delovanja in vplivanja

Delujejo na načine:

Kadrovska hobotnica – usmerjajo kadrovske poteze v državnih podjetjih.

Medijski nadzor – prek urednikov, novinarjev in lastnikov vplivajo na javno mnenje (npr. Dnevnik, Večer, RTV).

Vpliv na politiko – Kučan in njegov krog so igrali ključno vlogo pri lansiranju „novih obrazov“: Pahor, Bratušek, Cerar, Šarec, Golob.

Blokada sistemskih reform – predvsem tistih, ki bi lahko ogrozile njihov vpliv (npr. privatizacija, lustracija, neodvisno sodstvo).

Zavezništvo z določenimi sodniki, tožilci in varuhi statusa quo, ki omogočajo, da so njihovi ljudje redko obsojeni ali sankcionirani. Naprimer bankirji, ki so bili odgovorni za povzročitev bančne luknje, nihče ni odgovarjal.

5. Forum 21 kot del globoke države

Forum 21 ni stranka, ni vlada, ni institucija – a ravno zaradi tega je še bolj nevarna oblika vplivanja, saj ni podvržena nobeni demokratični odgovornosti in nadzoru. Gre za mrežo vpliva, ki seže globoko v vse podsisteme države:

Politični sistem: kadrovski vpliv, manipulacija z javnim mnenjem.

Gospodarski sistem: nadzor nad ključno infrastrukturo.

Sodni sistem: zaščita pred kazenskim pregonom in zloraba sodstva za obračunavanje z žvižgači, oporečniki še vedno delujočega avtoritarnega režima. Avtor, ki tole piše, je bil tarča montiranih sodnih procesov 17 let.

Varnostno-obveščevalni sistem: sodelovanje z ostanki UDBE in SOVE.

6. Glavni vplivneži danes (2025)

Med aktualnimi (neformalnimi) nasledniki in varovanci Foruma 21 se omenjajo:

Robert Golob – zrasel iz elektroenergetskega omrežja, ki je pod vplivom Foruma 21.

Borut Jamnik – še vedno ključen v kadrovski politiki in upravljanju državnega premoženja.

Zoran Janković – župan Ljubljane, viden kot politični varovanec Kučana.

Gregor Golobič – še vedno vpliven v ozadju, kljub formalnemu umiku iz politike.

Medijska mreža zvezanih urednikov (npr. RTV, Dnevnik, Siol pred letom 2020).

Sklep

Forum 21 je emblem tranzicijskega pohlepa, strahu pred odgovornostjo in politične neiskrenosti. Predstavlja neizvoljeno, nespremenljivo oblast, ki operira iz ozadja in blokira resničen razvoj Slovenije. Njegovi člani so glavni arhitekti plenilske privatizacije, kadrovske uzurpacije države in dušenja neposredne demokracije. Če hočemo resnično svobodno in pravično Slovenijo, je treba razkriti, razstaviti in povsem razgraditi vpliv te in vseh ostalih mrež.

Čisto za konec tega poglavja pa še en video, ki je nastal po mojem razmišljanju o tem, kaj se nam je zgodilo. Ko je rop stoletja samo še en dokaz, da institucije države in zaposleni v njih, čeprav jih pošteno vsak mesec plačujemo, niso opravili svojega dela strokovno in tudi ne častno in pošteno.

Kako bi, če so ujetniki mafijske globoke države in glavni tudi nameščeni na položaje, da ščitijo moč in vpliv slednje?! Sramujte se sebe, postavite se pred ogledalo in vprašajte človeka na drugi strani, kako ste mu všeč, če to sploh lahko storite.

Za vse, ki berete tiskano knjigo, si lahko v iskalnik Google prepišete link:
https://www.youtube.com/watch?v=zTPd0Unj-j0

https://www.youtube.com/watch?v=1EJ7b0KzJrQ