Do konca 18. stoletja je parlament predstavljal in opravljal zakonodajno oblast, izvršilna je bila v rokah kralja, po tem obdobju pa je kralj izgubil vsako nadzorstvo nad izvršilno oblastjo in obdržal le simbolično funkcijo. Prvo sodobno obliko parlamentarne demokracije so konec 18. stoletja oblikovali v Združenih državah Amerike, kasneje se je razširila tudi v evropske države.
V sistemu parlamentarne demokracije različne politične stranke in njihovi člani kot predstavniki ljudstva tekmujejo za večino v izvršilni in zakonodajni oblasti. Načelo ljudske suverenosti, na katerem temeljijo sodobne parlamentarne demokracije, izhaja iz tega, da oblast v državi pripada ljudstvu in iz njega izhaja.
Sistem parlamentarne demokracije je bil v Sloveniji uveden z ustavnimi amandmaji leta 1989. Sistem je zamenjal stari socialistični sistem, v katerem je bila vsa izvršna, zakonodajna in sodna oblast podrejena eni stranki, Zvezi komunistov Slovenije kot sestavnemu delu Zveze komunistov Jugoslavije. Leta 1990 so bile izvedene prve demokratične volitve v Sloveniji.
Zakonodajno telo v Sloveniji je v rokah Državnega zbora, medtem ko je Državni svet drugi dom parlamenta, kot korporativno telo, ki zastopa socialne, gospodarske, poklicne in lokalne interese. Državni zbor sestavljajo poslanci, ki so izvoljeni na načelu splošnega, enakega, neposrednega ter tajnega glasovanja za mandatno dobo 4 let.“
Vir: Wikipedija
Tukaj se je zgodila nova prevara naroda, saj nas nihče ni vprašal, ali si želimo uvesti sistem t. i. parlamentarne demokracije. O tem ni bilo nobene javne razprave, pač pa so tak sistem vnesli v novo Ustavo, ki so jo prek skrbno izbranih delegatov sprejeli 23.12.1991.
Brez razprave, brez možnosti, da bi ljudstvo na predlog ustavnih členov dalo predloge popravkov, dodatkov ali črtanja česarkoli in (kar je najbolj ključno!) brez ustavodajnega referenduma. Država ne more nastati, če narod, ki jo ustanavlja, ne oblikuje temelja, to je temeljne družbene pogodbe, v kateri je zapisano, po kakšnih pravilih bomo v novoustanovljeni državi živeli.
Morali bi v konsenzu določiti, kakšen sistem bomo imeli, saj je v svetu kar nekaj drugačnih sistemov kot t. i. parlamentarna demokracija. Lahko bi že takrat uvedli neposredno karantansko vladavino ljudstva, ki je v Karantaniji odlično delovala. Imeli smo en velik izziv, kako bomo ravnali z narodovo srebrnino.
V Ustavi oz. v Družbeni pogodbi bi morali zapisati, na kakšen način bomo izvedli lastninjenje, če bi se sploh zanj odločili. Lahko bi vsa družbena podjetja preoblikovali v delavske zadruge in tako prišli do lastnikov, ki so sploh ustvarili vse to bogastvo. Kdo nas je tukaj živeče ljudi, takrat zelo nevedne in nepoučene, sploh kaj vprašal, ko so brez predhodnega osveščanja naredili tisti, ki so vodili stvari, kar so hoteli?
Toliko lažje, ker so vsi uredniki in novinarji še naprej opravljali delo družbenopolitičnih delavcev. Ti so bili navajeni izvrševati ukaze svojih nadrejenih in ne problematizirati stvari, ki bi jih morali. Propagirali pa so tudi stvari, ki so bile uperjene neposredno zoper narod. Na primer vlaganje lastninskih certifikatov v t. i. PIDE.
Se spomnite, kaj nam je prek vseh medijskih trobil razlagal profesor doktor ekonomije Jože Mencinger? Dejal je, da je certifikat ničvreden papir in da ga bo on vrgel proč. To so bile zelo pomembne sugestije neukemu in naivnemu narodu, ki je zaupalo takratnim avtoritetam z zvenečimi titulami pred svojimi priimki, še posebej, če so jih v raznovrstnih oddajah rolali osrednji mediji.
Vir: Wikipedija
Jože Mencinger
Da je potem sin tega profesorja ekonomije spri(h)vatiziral prav znano prehransko podjetje DELIKATESA.
Delikatesa, zgodba Mencingerjevega klana se zaokroži in razkrije
Do leta 2010 je bilo podjetje Delikatesa, ki je danes v lasti Mencingerja mlajšega in Mencingerja starejšega, o čemer smo že pisali, del lastniške strukture DZS. Leta 2007, torej leto dni po očetovem debaklu v Kranju, je v ospredje vstopil še sin. Spomnimo, takrat je v DZS potekala vojna za kontrolo Term Čatež.
Na eni strani Petan s prijatelji, na drugi strani paradržavni skladi z Vizjakom na čelu in vmes nekje, kdo bi si mislil, Tomaž Mencinger, ki je kot direktor dveh hčerinskih podjetij DZS – Delikatese in Turističnega podjetja Portorož (ki je bilo povezano z zdaj že zloglasno Marino Portorož) prodal delež Term Čatež družbi M.B. Satler Investicije (še pomnite ACH in iz zraka padajoča liechtensteinska podjetja?)...“ Vir. Časnik.si
Pri(h)vatizacija s certifikati na tak način, ko ljudje niso imeli pojma, za kaj v resnici gre, in omejili so vlaganje v stabilna podjetja, je bila prva brutalna kraja družbenega premoženja narodu, zaradi katere ni skoraj nihče odgovarjal.
Potem pa tako ali tako vemo, kako je šla tajkunizacija in ropanje, da smo dobili tajkune in raub-špekulativne kapitaliste. In zanimivo, mnogi, ki so največ pokradli, nedvomno največ rdečih direktorjev, so nam govorili: „Hoteli ste demokracijo, zdaj pa jo imate.“
S tem razbojništvom so ljudi prepričevali, naj jim bo žal, da smo ukinili socializem. Zaradi vsega tega, tudi razdvojenosti, delitev in razdora ter razkola naroda, ljudje še toliko bolj hrepenijo po socializmu, ker smo bolj sodelovali, nismo se kregali in vse je bilo veliko bolj umirjeno.
Seveda pa neuki in naivni ljudje ne razumejo, da za vse slabše stanje ni kriva demokracija, saj če bi jo imeli, bi pravična pravna država poskrbela, da bi bili vsi pravi lopovi v zaporih. Tako pa imamo polne zapore kurjih tatov, pravi lopovi v belih ovratnikih pa so zavaljeni v menedžerske, strankarske, sindikalne, upokojenske in druge fotelje.
To, kar imamo, od demokracije ni niti D, pač pa je to posredniška demokratura in raub-špekulativni kapitalizem. Sicer pa moramo razumeti, kdo v resnici danes vlada svetu, čeprav je to očem večine nevednih in naivnih Zemljanov prikrito.
Zdaj smo v resnici v položaju, ko želijo neformalni svetovni oblastniki formalizirati svojo oblast skozi nov en svetovni družbeni red, ki naj bi začel veljati 2030 (NWO 2030). Ideja za tako svetovno ureditev je že zelo stara.
„Kozmokracija, svetovna vlada ali globalna vlada je koncept skupne politične oblasti za celotno človeštvo.
Globalna, enotna država bi imela oblast po vsem svetu oziroma nad celotnim človeštvom. Lahko bi nastala z uporabo prisile ali pa na miren način, ki bi ustanovil nadnacionalno zvezo. V celotni zgodovini ni še nikoli obstajala izvršilna, zakonodajna, sodna ali vojaška oblast z globalno pristojnostjo. Organizacija Združenih narodov ima bolj posvetovalno vlogo, njena glavna prioriteta pa je spodbujanje sodelovanja med svetovnimi državami, ne pa dejanska avtoriteta nad njimi.
ZAČETEK IDEJE
Ideja o enotni vladi obstaja že od začetka zgodovine. Egipčanski kralji bronaste dobe so želeli vladati 'vsemu, kar sonce obkroža', mezopotamski kralji 'vsemu od sončnega vzhoda do sončnega zahoda', starodavni kitajski in japonski cesarji pa 'vsemu, kar je pod nebom'. Vse te štiri civilizacije so razvile kulture 'velike enotnosti'. Leta 113 pr. n. št. je dinastija Han na Kitajskem 'veliki enotnosti' postavila tudi oltar.
Polibij je dejal, da je bil dosežek Rimljanov, da so nad sredozemskim svetom uvedli enotno vlado, in da bo glavna naloga prihodnjih zgodovinarjev razložiti, kako je to bilo storjeno.
Dante in Francisco de Vitoria
Ideja o svetovni vladi je preživela konec stanja Pax Romana. Približno tisočletje kasneje, v 14. stoletju, je Dante v delu De Monarchia obupano nagovarjal človeštvo, naj se združi. Francisco de Vitoria, španski filozof ter zgodnji oče mednarodnega prava, velja za 'ustanovitelja globalne politične filozofije'. Zasnoval je idejo res publica totius orbis ali 'republika celotnega sveta'.“
Vir: Wikipedija
Če hočemo razumeti, kako že danes deluje ena svetovna vlada, si je treba prebrati spodaj predstavljeno knjigo ali pogledati film z istim naslovom.
Doktrina šoka ali kako bogati vladajo svetu danes – Naomi Klein
Knjiga in film Doktrina šoka razkrivata strategijo vladavine in ogromnega obogatenja svetovne elite, pravi kanadska raziskovalka Naomi Klein. Kako MDS in Svetovna banka delujeta za globalna podjetja.
Doktrina šoka (ang. The Shock Doctrine: The Rise of Disaster Capitalism) je knjiga kanadske pisateljice Naomi Klein na temo globalizacije, objavljena septembra 2007.
Knjiga preučuje učinke in uporabo liberalnih teorij Miltona Friedmana in čikaške šole v različnih državah sveta, od 1960 do 2007. Glavna teza avtorice je, da se uporaba teh pravil (ki vključujejo privatizacijo, zmanjšanje javne porabe in liberalizacijo plač) vedno pojavlja brez soglasja ljudi, temveč se doktrina šoka uporablja kot oblika šok terapije, s katero se doseže liberalizacija.
Učinek uporabe teh teorij vodi do povečanja brezposelnosti, obogatitve elite in splošnega osiromašenja prebivalstva. Zagovorniki doktrine šoka, vključno z MDS in Svetovno banko, iščejo način, kako vzpostaviti model prostega trga v državi, ki običajno nasilno uničuje obstoječi gospodarski sistem.
Doktrina šoka je koncept, povezan z odvisnostjo prostega trga od moči šoka, ki ga je Naomi Klein začela raziskovati v prvih dneh okupacije Iraka, nato pa je odkrila podoben način delovanja v mnogih državah in delih sveta.
Ko pride do nesreč, so državljani preveč zmedeni, da bi jim nasprotovali – zato trg postane odvisen od šokov, ki močno olajša njegovo svobodo in delovanje. Na samem začetku knjige Klein omenja Miltona Friedmana, ki je oblikoval idejo o tem, kar imenuje doktrina šoka. Verjel je, da samo kriza – resnična ali navidezna – povzroči resnične spremembe.
Zagovarjal je ekonomsko teorijo laissez-faire in poudarjal, da se trg lahko regulira sam, če nanj ne vpliva država. Menil je, da je treba skupna sredstva prenesti v zasebne roke, kar je v interesu velikih multinacionalnih podjetij, ki imajo dejansko največ koristi od izvajanja šok terapije. Knjiga se začne z opisom šoka na individualni ravni – mučenja, ki poskuša v zaporniku z različnimi tehnikami vzbuditi stanje dezorientacije in šoka, da bi iz njih izvlekli priznanja.
Doktrina šoka podpira to načelo in si prizadeva doseči v množičnem obsegu to, kar mučenje doseže na posamezniku. Nesreče kot so državni udari, teroristični napadi, zlomi trga, cunamiji, orkani ali vojne, povzročajo stanje kolektivnega šoka, ki omogoča preoblikovanje sveta in doseganje ciljev korporacij in politikov.
Poleg Friedmana Klein izpostavlja tudi Ewena Camerona kot še enega 'Doktorja Šoka'. Pri tem povezuje Camerona z mučenjem, tj. šokom na individualni ravni, Friedmana pa s čikaško šolo, vojno proti 'socialni državi' in željo po osvoboditvi trga iz okov države. Do leta 1950 so bile usmeritve, ki so verjele v nadzorovano ekonomijo – keynesijanci, socialni demokrati in razvojni ekonomisti – uspešne v svojih dejavnostih.
Uničenje razvojnega modela na območju južnega stožca (Čile, Argentina, Urugvaj in nekateri deli Brazilije) se je izkazalo za izziv za zagovornike šok terapije. Svojo politiko so začeli izvajati v Čilu, kjer je bil njihov cilj strmoglaviti administracijo Salvadorja Allendeja, ki je zagovarjala državno upravljanje in nadzor nad velikimi območji gospodarstva.
Allendejevo mesto je prevzel general Augusto Pinochet, ki je državljane šokiral z vojno, aretacijami, mučenjem, ideološkimi čistkami in drugimi tehnikami. Hkrati si je prizadeval za privatizacijo, deregulacijo in zmanjšanje javne porabe. Vendar gospodarstvo na ta način ni uspelo okrevati. Sledili so še večji pretresi, razmere pa so se sredi 80-ih le nekoliko izboljšale.
V Čilu ni bilo govora o čistem prostem trgu, kljub temu pa je Čile postal primer uspeha za zagovornike friedmanizma. Ne moremo si pomagati, da se ne bi spraševali, ali je šok terapija mogoča v demokratični državi kot je Združeno kraljestvo.
Friedrich Hayek, Friedmanov sodelavec in eden od predstavnikov čikaške šole, je poslal pismo Margaret Thatcher, takratni britanski premierki, v katerem je predlagal, naj države Južne Amerike uporabi kot model za preoblikovanje britanskega keynesijanskega gospodarstva. Čeprav jo je ta koncept zanimal, ni hotela podpreti politike šok terapije.
Nekaj tednov kasneje, leta 1982, je Argentina napadla Falklandske otoke, ostanek britanske kolonialne vladavine, kar je omogočilo Thatcherjevi, da uresniči program kapitalistične preobrazbe. V naslednjih nekaj letih so bila kljub številnim stavkam številna britanska podjetja in sektorji privatizirani.
To je dokazalo, da je v obdobju politične krize mogoče izvajati gospodarski program čikaške šole brez vojaških diktatur in mučenja ter z omejeno različico šok terapije.
Poleg tega Kleinova omenja primer Bolivije, kjer so prav tako uporabljali šok terapijo. Po dolgem obdobju diktature je prebivalstvo leta 1985 končno dobilo priložnost, da izvoli predsednika na državnih volitvah – izbira je bila med nekdanjim diktatorjem Hugom Banzerjem in novoizvoljenim predsednikom Victorjem Pazom Estenssorom.
Banzer je bil tako prepričan v zmago, da je v sodelovanju z Jeffreyjem Sachsom, podpornikom friedmanizma, pripravil protiinflacijski program. Victor Paz Estenssoro je zmagal, vendar je Paz (do takrat nacionalist in razvojni politik) nenadoma sprejel Banzerjev program šok terapije, ki je bil takoj izveden, a izid za večino ni bil pozitiven. Hiperinflacija se je zmanjšala, vendar se je vsakdanje življenje večine prebivalcev poslabšalo, elita pa je imela dobiček.
Naslednji primer, ki ga Kleinova opisuje, je Poljska, kjer so leta 1980 po stavki delavci glasovali za ustanovitev sindikata Solidarnost in izvolili vodjo sindikata. Sindikat se je začel zelo hitro širiti in javno obsojati skorumpirane strankarske uradnike, kmalu zatem pa je Poljski ponudil svoj gospodarski in politični program.
V središču programa je bila njihova želja po preoblikovanju velikih podjetij v delavske zadruge. Leta 1988 Solidarnost končno prevzame oblast in najde dolg, inflacijo in lakoto. Najprej so se morali znebiti dolga, vendar tega niso mogli storiti sami.
Pomoč MDS in ameriške vlade je bila pogojena s sprejetjem šok terapije, ki je bila sčasoma izvedena. Friedman je trdil, da so prosti trgi in svobodni narodi del neločljivega projekta, vendar je Kleinova dokazala neverjetnost te trditve na primeru Kitajske.
Tam je vlada želela odpreti gospodarstvo zasebni lastnini, hkrati pa ohraniti oblast z avtoritarnim političnim nadzorom in represijo. Številne vladne reforme so se izkazale za uspešne. V 80-ih, ko je odpravila nadzor cen in varnost pri delu, je sprožila močan odziv in ogorčenje.
Oblasti so se na vse poskuse ljudskega upora odzvale z napadi. Šok pokola je vladi omogočil nadaljnje izvajanje šok terapije, tako da je Kitajska postala svetovna proizvodna sila in priljubljeno mesto proizvajalcev vseh multinacionalnih podjetij.
Druga država, kjer so izvajali šok terapijo, je Južna Afrika, kjer je leta 1994 Afriški nacionalni kongres (ANC) zmagal na volitvah in Nelson Mandela je bil izvoljen za predsednika. Čeprav so bili za nacionalizacijo ključnih vej južnoafriškega gospodarstva, so sprejeli program, ki je povečal neenakost.
V želji, da bi dosegli politično preobrazbo, se je ANC strinjal s pogoji v organizaciji gospodarstva, ki so jim kasneje praktično onemogočili politično preoblikovanje.
Čeprav so bili formalno voditelji Južne Afrike, niso imeli prave moči. Namesto nacionalizacije so bila podjetja še vedno v rokah konglomeratov, večina moči pa je bila v rokah peščice belcev.
V Rusiji pa je po razpadu Sovjetske zveze Jelcin želel Rusijo 'spreobrniti' v kapitalizem. On in njegovi svetovalci so želeli doseči gospodarsko stabilizacijo z uporabo šok terapije. Kot prvi korak je odpravil nadzor cen in začel priprave na izvedbo privatizacije.
Kriza, ki je sledila, je bila ogromna, zaradi česar so se ljudje uprli. Jelcin se je odzval z razglasitvijo obleganja, v katerem je bilo ubitih veliko podpornikov parlamenta in izgubljena demokracija. Podjetja so se začela razprodajati, korporacije so prevladovale in elita je ustvarjala dobiček.
Napredek gospodarstva v Rusiji ni potekal po načrtih, ker je bilo uporabljenih preveč šokov in premalo terapije. Kleinova začne zgodbo o šok terapiji v ZDA z Donaldom Rumsfeldom, ki je leta 2001 postal minister za obrambo, po čemer je začel izvajati svoj načrt – uvesti sistem pogodbenih sodelavcev namesto poklicnih vojakov v ameriško vojsko.
Busheva administracija se je zanimala za zasebno privatizacijo številnih javnih sektorjev, napad 11. septembra pa je bil uporabljen kot osnova za šok terapijo. Uradni cilj Busheve administracije je bil boj proti terorizmu, v resnici pa je bilo ustvarjeno novo gospodarstvo domovinske varnosti.
Za kapitaliste so proto-katastrofe, vojne in druge katastrofe postale cilj same po sebi, saj so lahko dobro zaslužili z nesrečami. Številni svetovalci v Bushevi administraciji, ki so imeli ključne položaje v vladi, so naredili donosne kariere v katastrofalnem kapitalizmu. Vsi tisti, ki so bili obtoženi navzkrižja interesov, so zanikali, da so imeli gospodarske koristi od vojn, in se predstavili kot domoljubi, katerih glavni interes je bila obramba države.
Po vsej ZDA se dogaja zanimiv pojav – javni sektor propada, zasebni sektor pa se zaradi zunanjega izvajanja številnih delovnih mest krepi. S tem je država praktično izgubila sposobnost opravljanja svojih glavnih funkcij. Leta 2004 je Kleinova obiskala Bagdad in odkrila veliko dejstev o invaziji na Irak.
Invazija je bila javnosti predstavljena kot upravičeno dejanje zaradi strahu pred orožjem za množično uničevanje, Iračani pa so bili prikazani kot teroristi. V Iraku so se odločili, da bodo uporabili vse šok tehnike – ameriška strategija je bila sejati strah, cilj pa privatizirati lastnino s teroriziranjem celotne države, uničevanjem infrastrukture in njeno obnovo z najemanjem zunanjih izvajalcev.
Po določenem obdobju šoka so se začela pripravljati tla za gradnjo in prihod multinacionalnih podjetij. Kljub napadom je Irak ostal neosvojen, leta 2006 pa so bili opuščeni skoraj vsi načrti za privatizacijo in privatizirano obnovo na tem območju.
Namesto tega se je zanimanje obrnilo k naftnemu sektorju, za katerega so iraški sindikati že prej poudarili, da ne sme biti privatiziran. Vendar je leta 2007 iraški kabinet sprejel zakon, ki je omogočal, da so iraška nahajališča nafte, ki so bila prej v državni lasti, izvzeta iz demokratičnega nadzora.
Na koncu Kleinova zaključi, da je bila v Iraku res ustvarjena 'modelna ekonomija', a ne tista, ki je bila pričakovana, temveč model privatizacijske vojne. Doslej je knjiga v glavnem omenjala politične krize, zato Kleinova navaja primer Šrilanke, ki je leta 2004 doživela krizo v obliki cunamija.
V tem kontekstu govori o ribiški turistični vasici Arugam na vzhodni obali otoka, kjer so hotelirji po podpisu sporazuma o prekinitvi ognja med tamilskimi tigri in Singalci želeli, da se ribiči preselijo na drugo območje. Želeli so spremeniti Arugam v razkošno turistično destinacijo, kar so preprečili ribiči, ki se niso želeli preseliti.
Vendar je cunami popolnoma očistil plažo, po čemer je bilo ribičem prepovedano se vrniti. Vlada je izpolnila potrebe vlagateljev in ustvarila zakone, ki so odstranili ovire za lastništvo zemljišč in omogočili posodobitev infrastrukture s pomočjo tujega kapitala.
Dogovorili so se tudi, da bodo gospodarstvo odprli za privatizacijo, na kar se je prebivalstvo odzvalo s stavkami in protesti. Poleg tega so tamilski tigri razglasili konec premirja, kar je znova začelo vojno, in kar je bilo obnovljeno, je bilo ponovno poškodovano v bitki.
Leta 2005, po orkanu Katrina, je Kleinova preživela nekaj časa v New Orleansu. Tam je opazila pojav, ki ga je mogoče zaznati v nekaterih drugih državah – delitev na zeleno in rdečo cono. Tam se ustvarja situacija, podobna tisti v Iraku: ista podjetja, ki so imela dobiček v Iraku, vidijo New Orleans kot novo priložnost za zaslužek.
Zelena cona v Bagdadu je imela lastno infrastrukturo, do katere drugi niso imeli dostopa, in takšna območja je mogoče najti povsod, kjer je prisoten katastrofalni kapitalizem. V New Orleansu Busheva administracija ni želela plačati zaposlenih v javnem sektorju, raje je najemala izvajalce, storitve pa so bile ponujene samo tistim, ki so jih lahko plačali.
Te institucije in storitve so predstavljale zelene cone, slabo delujoč javni sektor pa rdeče cone. V zadnjem poglavju Kleinova izpostavi primer Izraela, ki je dokaz pojava, da se je trg prilagodil nestabilnostim in nesrečam.
V zadnjem desetletju je bilo v Izraelu veliko vojn, vendar je borza kljub temu rasla – izraelsko gospodarstvo se je izkazalo za odporno na šoke. Ko se je leta 2000 zrušilo internetno gospodarstvo, je bil Izrael najbolj prizadet kot tehnološko najbolj odvisno gospodarstvo na svetu.
Po tem se v njem začne rast industrije domovinske varnosti. Do leta 2004 si je popolnoma opomogel in postal primer zelo uspešnega gospodarstva – postal je cilj za protiteroristično tehnologijo. To hitro okrevanje izraelskega gospodarstva, ki ga je spremljal val privatizacije, je povzročilo tudi še večjo socialno razslojenost med bogatimi in revnimi.
Po Friedmanovi smrti leta 2006 so se mnogi spraševali, ali gibanje, ki ga je ustvaril, še vedno obstaja. Deregulacija, privatizacija in zmanjševanje stroškov javne porabe so ustvarili vrsto zlomov in poudarili veliko razliko med revnimi in bogatimi. V mnogih državah obstaja močan odpor do šoka in vse večje zaupanje v demokracijo in svobodno podjetništvo.
Vendar se korporativistični pohod nadaljuje, zato je malo verjetno, da bi se trend v bližnji prihodnosti lahko spremenil. Knjiga Doktrina šoka je odličen način za ozaveščanje vseh tistih, ki jih zanima svet, v katerem živijo, in sile, ki poganjajo spremembe. Hkrati izstopa v morju knjig o podobnih temah z močnim ozadjem, številnimi primeri in dobrimi raziskavami avtorice same.
Ta knjiga spodbuja k razmišljanju, šokira, sprašuje in ponuja odgovore ter razkriva globalne dobičkarje in korporativne interese, ki so 'zapakirani' kot javni. Čeprav se ideja o izkoriščanju kaosa in človeške nesreče na prvi pogled zdi šokantna, globlje ko gremo v samo bistvo knjige, bolj se zavedamo, kako večplasten je svet okoli nas in kako pomemben je postal dobiček – za nekatere celo pomembnejši od človeških življenj.
V vrtincu teh dogodkov je pomembno prepoznati, kdaj 'veliki igralci' poskušajo izkoristiti šoke vseh vrst, in se poskušati upreti, kajti če bomo še naprej molčali, bo doktrina šoka postajala vse močnejša.“ Vir: Mia Bašić
Recept je preprost:
1. Pride šok – vojna, naravna nesreča, kriza.
2. Družba je paralizirana – ljudje se borijo za preživetje, niso politično aktivni.
3. Medtem elita vsili reforme – privatizacija, deregulacija, varčevalni ukrepi.
4. Ko se ljudje zbudijo, je že prepozno – država ni več njihova, osnovne pravice pa razprodane.
Cunamiji, potresi, pandemije – Povsod enak vzorec
Vsaka nesreča je bila priložnost za »investicije«, ki niso šle v ljudi, ampak v privatne dobičke.
In potem pridemo mi: Jugoslavija in Slovenija
Ko bereš vse to, se vprašaš: ali se ni to zgodilo tudi nam? Odgovor je: da. In to bolj tiho, a nič manj učinkovito.
Jugoslavija – načrtna destabilizacija
Jugoslavija je bila unikum: socialistična, a ne sovjetska. Imela je močno lastno industrijo, samoupravljanje, solidne odnose z obema blokoma, relativno samostojnost in notranji red. A ravno zato je bila trn v peti. V 80. letih se začne dolžniška kriza, IMF pride na vrata in zahteva reforme. Pritisk na dinar, inflacija, revščina. Istočasno – etnične napetosti, ki jih spodbujajo tako domači akterji kot tuji »posredniki«. Vse to pripelje do vojne – in do razpada.
In takrat – tako kot v Kleininih primerih – pridejo »reševalci«. IMF, EU, ameriški svetovalci, tuje banke. Ponujajo pomoč, a pod pogojem: privatizacija, odpiranje trgov, deregulacija. In tako so vse nekdanje republike začele izgubljati nadzor nad gospodarstvom.
Slovenija – šok brez bomb, a z istimi posledicami
Pri nas ni bilo velike vojne, samo tista deset dnevna po dogovoru in za zastraševanje ljudi, ampak je bil prisoten drugi šok: tranzicijska evforija, neizkušnje, naivnost, hlastanje za »evropskostjo«. V takem stanju se je začela divja privatizacija:
Družbena podjetja so bila razdeljena med menedžerje, politiko in tajkune.
Ljudje so certifikate prodajali za ceno sendviča.
Banke smo rešili s 5 milijardami javnega denarja, nato jih razprodali.
Ključna podjetja (Mercator, Telekom, NKBM, Petrol delno) so šla v tuje ali privatne roke.
Energetski sektor je na pol liberaliziran, železnice delno prestrukturirane.
Zavarovalnice so pod zasebnim nadzorom.
Poleg tega smo si naložili ogromen javni dolg – danes okoli 45 milijard evrov, kar pomeni skoraj 70 % BDP. In za povrh: odločanje o ključnih reformah danes poteka v Bruslju, ne v Ljubljani. Kar je včasih odločal zbor delavcev, danes določijo bonitetne agencije in evropski komisarji.
Naomi Klein nam je napisala navodila – ali jih bomo prebrali?
Naomi Klein ne ponuja receptov, a ponuja opozorilo: ko pride šok, se vprašaj, kdo bo imel korist. Kdo že čaka s pogodbo v roki. Kdo ti govori, da »ni druge poti«. In potem poglej, kaj ti jemljejo: vodo, gozd, šolo, tovarno, zdravstvo, mir.
Jugoslavija je padla zaradi kombinacije notranjih napak in zunanjih interesov. Slovenija je bila izpostavljena mehkejši, a nič manj učinkoviti različici doktrine šoka. Če tega ne razumemo danes – bomo tudi naslednji šok znova plačali mi. Z našim premoženjem, našimi pravicami, in našimi življenji.
Leta 2024 je dolg Slovenije znašal 45 milijard evrov, kar pomeni 25.500 evrov na vsakega prebivalca Slovenije, od zibelke do groba.
Jih imate, da jih lahko vrnete, če bodo kreditodajalci nekega dne rekli: „Vrnite!“? Ali veste, da smo vsi tukaj živeči ljudje poroki za najete kredite?
Kaj se zgodi, če banki ne vračate najetega kredita, na primer za stanovanje, ki ste ga kupili? Pridejo rubežniki in vas vržejo ven, če sami ne greste. To se nam lahko zgodi tudi zaradi „državnih“ kreditov.
Cilj tistih, ki upravljajo s svetom, je naložiti državam čim več dolga, da imajo prek tega vzvoda pokorjene vlade, ki morajo pokorno izpolnjevati vse dogovore v ozadju. Če ne, preneha dotok novega denarja za vzdrževanje umetnega standarda.
Morda ni res, da smo dolžniški sužnji? Imamo osebne kredite, povrh pa so nam vse vlade naložile še dodatne. Stari gospodar je znan po tem, da ko zmanjka, gre po nov kredit na naš račun, da se ohrani na oblasti. Razmišljajte in se sprašujte, koliko nam vsako leto pokradejo, da je treba stalno najemati kredite. A o tem več v VIII. poglavju.Hierarhična ureditev današnjega sveta
Ko razumemo, kako je svet urejen, kdo je zgoraj in kdo spodaj na družbeni lestvici, šele razumemo, da so vsi predsedniki držav in vlad samo kmetje na šahovnici, ki jih postavljajo in premikajo tisti, ki v resnici vladajo prek vseh mogočih vzvodov odločanja. Ni izjem, če se pojavijo, pa tudi v svoji knjigi Naomi Klein pojasnjuje, kako jih pokorijo – če jih ne z njihovimi metodami, imajo kratek rok trajanja.
Najprej že poskrbijo, da osrednji mediji promovirajo 'prave', prav tako javnomnenjske ankete, na volitvah pa se tudi da marsikaj ponarediti in prilagoditi. Pri kontroli na samo petih voliščih po volitvah 2022 smo jih ujeli popolnoma na levi nogi.
https://www.youtube.com/watch?v=RmWiaIRG3HU&t=1s
A treba je vedeti, da vedno kadrujejo take, ki imajo umazano preteklost, seveda javnosti tudi neznano, da jih lahko držijo na povodcu. Zakaj vse kazenske ovadbe zoper Goloba, aktualnega predsednika vlade, stojijo v zaprašenih predalih pri tožilcih?
Zato, da ve, da jutri lahko pade v sodne mline. Če kdo vseeno pride mimo teh njihovih sit v ospredje, kar je pravi čudež in se v Sloveniji še ni zgodilo, se potem začnejo dobronamerne ponudbe za sodelovanje, posledično pa ugodnosti, ki jih prejme vsak, ki pristane na to, da igra samo dodeljeno mu vlogo. Če ne sprejme sanjske 'priložnosti' hoje po rdečih preprogah in nasploh privilegiranega življenja, se stvari drugače obrnejo.
Izvedejo atentat, se zgodi kaj njegovim ljubim, mu naščuvajo narod, da ga zruši s protesti itd. Kar nekaj je primerov: Gadafi, Mubarak, pa še kdo, ki so se jim uprli, nenazadnje tudi Kennedy v ZDA, ko se jim je skušal sneti s povodca.
Če kdo misli, da je pri nas drugače, si pač mora natočiti čiste vode in jo tudi spiti.
Približno 400.000 ljudi, kar je cca 20%, ima od tega režima, ki po letu 1990 ni propadel, lepe koristi in privilegije ter so življenjsko zainteresirani, da tako ostane še naslednjih 35 let na 45 let podlage, saj so se privilegiji začeli deliti že takoj po vojni, če odmislimo, da že v času druge svetovne vojne v partizanskih enotah.
Že takrat so nekateri preživeli borci povedali, da so imeli dva kotla: v enem se je pripravljala hrana za štab in tiste, ki so se tam sukali, v drugem pa za navadne borce.
Naj še poučim vse nevedne, kaj se je zgodilo v zgodovini. Mi smo v Karantaniji, od koder tudi prihajamo Slovenci, imeli neposredno vladavino ljudstva. Kneze je ljudstvo izbralo na javnih izborih z večinsko voljo neposredno, nato so jih ustoličili na knežjem kamnu pod prisego.
Pravica, ki je bila v Stari pravdi zapisana, je bila, da lahko ljudstvo kneza tudi s fizično silo strmoglavi, če ta ni več izpolnjeval visokih pričakovanj ljudstva. Temu se je reklo KRAMOLA. Tako je izgledala neposredna vladavina ljudstva z možnostjo odpoklica.
Potem pa so Amerikanci karantansko neposredno vladavino ljudstva ponaredili v posredniško demokraturo. To pomeni, da so naredili model brez možnosti odpoklica in seveda parlament razdelili na leve in desne, ki se med sabo borijo, kdo bo vladal.
Prav tako pa tudi narod, vsaj tisti del, ki hodi na volitve, so po znani metodi divide et impera (deli in vladaj) ustvarili kučanistični in janšistični tabor navijačev. Meni je žal, a jaz temu rečem tako kot piše spodaj v risbi. Ne zamerite mi, lepo prosim, a resnica je taka kot je in olepševati se je ne da. Avtorja risbe sta: g. Štefan Perkič in g. Vladislav Stres
Stranke imajo možnost predlagati svoje člane, da zasedejo položaje v Državnem zboru in Vladi, mi pa jih moramo prenašati potem 4 leta ali do predčasnih volitev, da potem volijo tisti, ki sploh še hodijo na te njihove igrice.
S pomočjo bogato plačanih volilnih kampanj in zlaganih rezultatov anket pridejo namesto obstoječih t. i. novi obrazi ali pa narod znova nasede starim, že izkušenim manipulatorjem. Nekateri so v Državnem zboru že od začetka.
Dejstvo pa je, da vlada v vseh političnih strankah negativna kadrovska selekcija, ki se potem kaže v kadrovanju v celi državi in v lokalnih skupnostih. Kadrovanje po sistemu "ni važno, kaj zna, kakšen je moralno, kakšna je njegova duhovna širina, pomembno je, da je naš" izhaja še iz socializma. A se je v t. i. demokraciji to samo še bolj razširilo in utrdilo.
Kako lahko pričakujemo demokracijo in svobodo v družbi, če je ni v osnovnih celicah državne ureditve, kar politične stranke nedvomno so. Včasih smo imeli en CKZKS, zdaj jih imamo pa kolikor je strank na sceni.
Torej negativna kadrovska selekcija je glavna in najhujša rakasta tvorba naše družbe, zagotovo, kar se tiče političnih strank, celotne javne, državne uprave ter gospodarskih družb v večinski državni lasti. Kako to izrezati in izkoreniniti, pa na koncu te knjige.
Diagnoza je zdaj postavljena, a zdravljenje ne bo mogoče, če rakaste tvorbe ne izrežemo. Splača se prebrati na koncu, da boste razumeli, kako bomo to naredili, če boste seveda tvorno in aktivno sodelovali.
Žal se je v tej državi nagnetlo v ospredje najslabše, kar imamo. V ospredje prek strankarskih, ideoloških ali V.I.P. linij kadrujejo manj sposobne in moralno vprašljive kadre.
Potem ti na teh podlagah kadrujejo svoje podrejene in vsi skrbijo, da do konca zasedanja odgovornih mest odganjajo bolj sposobne ali preprečujejo, da bi odgovorna mesta zasedli bolj sposobni, kompetentni in sploh pošteni ljudje z integriteto.
To je vsa resnica okoli kadrovanja in seveda taka družba ter država ne moreta uspevati, dobro napredovati. Zato imamo probleme s korupcijo, ko nam na letni ravni samo s koruptivnimi dejanji ukradejo že preko 4 milijarde evrov od 16 milijard €, kolikor ima na leto država načrtovanega proračuna za porabo.
Pa naj še poudarim, da boste vsi, ki navijate za Trumpa, Putina ali Zelenskega, vedeli, da so vsi trije in vsi drugi voditelji po svetu v rokah globalistične oligarhije, ki izvaja vse, kar se v ozadju v senci dogovorijo. Nič drugače ni pri nas. Vir: Svetovni spletVir: Svetovni splet
Naj spomnim, kaj je v predvolilni kampanji 2022 povedal kasnejši predsednik vlade Robert Golob, ko je bil vprašan, kdo so njegovi svetovni vzorniki. Pribil je, da papež Frančišek, Elon Musk, Greta Thunberg in Yuval Noah Harari.
Seveda lahko zamahnete z roko in rečete, ah, ta Troha naklada. Ampak resnica je že po navadi grenka, a samo za ljudi, ki je nočejo, ne morejo ali ne smejo sprejeti. Če bi raziskovali, bi brez dvoma prišli do istih zaključkov.
Sicer pa je znano, da še posebej Slovenci radi poiščemo svoje favorite in se jim postavimo v bran ali pa navijamo za svoje izbrance, pa naj gre za lokalne ali državne politike ali svetovne voditelje.
In kaj pravi umetna inteligenca, ko jo vprašamo, kdo danes v resnici vlada svetu?
Kdo v resnici danes vlada svetu?
Vprašanje, kdo danes v resnici vlada svetu, nima enostavnega ali enoznačnega odgovora, saj je svet preveč kompleksen, da bi ga obvladovala ena sama entiteta. Namesto tega je moč razpršena med različne akterje – države, korporacije, finančne institucije, mednarodne organizacije in vplivne posameznike , ki skupaj oblikujejo globalno dinamiko. Tukaj je razmislek o tem, kdo bi lahko "vladal" svetu v praksi, brez privzemanja zarotniških teorij, temveč na podlagi opaznih dejstev:
1. Velike sile (države)
- ZDA: Združene države Amerike ostajajo najmočnejša vojaška in gospodarska sila z največjim vplivom na globalne institucije kot so NATO, IMF in Svetovna banka. Njihova sposobnost projiciranja moči (npr. prek vojaških baz po svetu in sankcij) jim daje ogromen vpliv, čeprav ta v zadnjih desetletjih upada zaradi vzpona drugih sil.
- Kitajska: Kot druga največja gospodarska sila in največji proizvajalec na svetu Kitajska vse bolj širi svoj vpliv prek iniciative Pas ter vlaganj v Afriko, Azijo in Latinsko Ameriko. Njen avtoritarni model ponuja alternativo zahodnemu liberalnemu redu.
- Rusija: Čeprav gospodarsko šibkejša, ima Rusija še vedno močan vpliv prek energije (plin, nafta), vojaške moči in sposobnosti destabilizacije (npr. Ukrajina, Sirija). Te države ne "vladajo" svetu same po sebi, ampak tekmujejo za prevlado, pogosto z uporabo proxy vojn, diplomatskih manevrov in gospodarskih pritiskov.
2. Multinacionalne korporacije in finančni sektor
Velike korporacije: podjetja kot so Amazon, Google, Apple, Microsoft in kitajski giganti (npr. Tencent, Alibaba), imajo ogromen vpliv na globalno ekonomijo, tehnologijo in celo politiko. Njihov nadzor nad podatki, infrastrukturo in trgi presega moč mnogih držav.
Banke in investicijski skladi: Institucije kot so BlackRock, Vanguard in velike banke (npr. JPMorgan Chase, Goldman Sachs), upravljajo bilijone evrov premoženja. Skozi lastništvo delnic in vpliv na korporativne odločitve oblikujejo gospodarske prioritete držav in posameznikov.
'Masters of mankind': Kot je Adam Smith imenoval trgovce in proizvajalce svojega časa, so danes to elite, ki nadzorujejo kapital – njihova moč presega nacionalne meje in pogosto diktira politične odločitve prek lobiranja in financiranja volilnih kampanj.
3. Mednarodne organizacije
- Združeni narodi (ZN): Čeprav nimajo neposredne izvršilne moči, ZN prek Varnostnega sveta (kjer imajo veto ZDA, Kitajska, Rusija, Francija in Združeno kraljestvo) usmerjajo globalne norme in odzive na krize. Vendar je njihov vpliv omejen z interesi velikih sil.
- IMF in Svetovna banka: Te institucije, ki jih v veliki meri vodijo zahodne države, vplivajo na gospodarske politike držav v razvoju prek posojil in pogojev. Svetovna trgovinska organizacija (WTO): Uravnava globalno trgovino, a je podvržena interesom najmočnejših gospodarstev.
4. Nevladni akterji in vplivneži
- Tajkuni in oligarhi: Posamezniki kot so Elon Musk, Jeff Bezos ali kitajski magnati, imajo zaradi...
Sorry, something went wrong!
Ha, ha ... seveda umetna inteligenca ne omenja Svetovnega ekonomskega foruma, ki ga vodi oz. če drži informacija, da se poslavlja, ga je vodil Klaus Schwab, Svetovne zdravstvene organizacije in, bog ne daj, kakšnih posameznikov in vplivnih družin kot so Rockefellerji ali Rothschildi. Bill Gates, Klaus Scwab in Georg Soroš
Slednjega je Milan Kučan, ko je bil še predsednik korporacije SLO, odlikoval z redom za zasluge za slovenski narod. Zakaj že?
„George Soros je prejel častni znak svobode Republike Slovenije za njegove zasluge pri spodbujanju in razvijanju odprte demokratične in humane družbe v sodobnem svetu ter za zasluge pri uveljavljanju odprte, strpne in razsvetljene civilne družbe v Sloveniji.
Predsednik Kučan je odlikovancu izrekel zahvalo in svoje spoštovanje v prepričanju, da "smo somišljeniki o pomenu odprte družbe za harmoničen razvoj soodvisnega človeškega sveta, tudi zaradi specifične izkušnje Slovenije". Vir: 24 ur
A kljub temu vztrajam in postavim novo vprašanje o vplivnih družinah, ti trije zgoraj so samo operativci tistih v ozadju:
Svetovni oligarhi in vplivne družine, ki vladajo svetu, pa so je moje vprašanje umetni inteligenci?
Vprašanje o svetovnih oligarhih in vplivnih družinah, ki naj bi vladale svetu, pogosto vodi v razprave, ki se gibljejo med dejstvi, špekulacijami in teorijami zarote. Ni enotnega dokaza, da obstaja peščica družin ali posameznikov, ki neposredno 'vladajo' svetu v smislu centraliziranega nadzora.
Vendar pa lahko na podlagi gospodarske moči, političnega vpliva in zgodovinskega konteksta izpostavimo nekatere družine in oligarhe, ki imajo nesorazmerno velik vpliv na svetovne zadeve. Tukaj je pregled nekaterih ključnih akterjev, ki se pogosto omenjajo:
(Seveda ni enotnega dokaza, saj menda ne bo imela umetna inteligenca tako nastavljenih algoritmov, da bo povedala resnico, ker jo nadzirajo prav ti, ki v resnici vodijo svet. To o teorijah zarote pa je prišlo od ameriške C.I.A-e takoj po smrti Kennedya.
1. Družina Rockefeller
- Premoženje: ~10,3 milijarde USD (ocena 2024–2025).
- Vir vpliva: Standard Oil (predhodnik ExonMobil in Chevron), bančništvo (Chase Manhattan Bank, zdaj del JPMorgan Chase), filantropija (Rockefellerjeva fundacija), nepremičnine.
- Domnevni vpliv: Rockefellerjevi so pogosto omenjeni v teorijah zarote zaradi svoje vloge v zgodovini ameriškega kapitalizma in filantropije. John D. Rockefeller, prvi ameriški milijarder, je zgradil naftni imperij, ki je obvladoval ameriške rafinerije, kar je privedlo do razpada Standard Oil leta 1911 zaradi protimonopolnih zakonov.
Njihova filantropija, vključno z ustanovitvijo Univerze v Chicagu in Rockefellerjeve fundacije, je oblikovala izobraževanje, zdravstvo in globalne pobude. David Rockefeller je bil povezan z ustanovami kot je Svet za zunanje odnose (CFR), kar nekateri vidijo kot dokaz 'skrivnega vpliva'.
- Kritična ocena: Njihov vpliv je bil pomemben v 20. stoletju, zlasti v naftni industriji in bančništvu, a danes je njihovo premoženje razpršeno med več kot 200 potomcev. Filantropija in mreže kot je CFR, so resnične, vendar ni dokazov, da bi družina centralno nadzirala svetovne dogodke. Teorije pogosto pretiravajo z njihovim vplivom, saj temeljijo na zgodovinski moči, ne na trenutnem stanju.
2. Družina Rothschild
- Premoženje: ~20–400 milijard USD (ocena močno variira zaradi razpršenih sredstev).
- Vir vpliva: Bančništvo (N.M. Rothschild & Sons), naložbe, nepremičnine, vinogradi.
- Domnevni vpliv: Rothschildi so osrednja tarča teorij zarote, ki trdijo, da nadzirajo globalne finance, centralne banke in celo vojne. Njihov bančni imperij, ustanovljen v 18. stoletju pod Mayerjem Amschelom Rothschildom, je financiral evropske vlade in oblikoval moderno bančništvo. Pogosto so omenjeni v povezavi s skrivnimi skupinami kot so Iluminati ali Bilderberg.
- Kritična ocena: V 19. stoletju so bili Rothschildi resnično najvplivnejša bančna družina, a njihov vpliv se je zmanjšal z nacionalizacijo bank in razpršitvijo premoženja. Danes so njihove naložbe pomembne, a ne dominantne. Teorije o njihovem 'vladanju svetu' pogosto izhajajo iz antisemitskih stereotipov in knjig kot so Protokoli sionskih modrecev, ki so dokazano ponaredek. Ni dokazov, da nadzirajo centralne banke ali globalne dogodke.
3. Družina Morgan
- Premoženje: Natančna ocena ni znana, zgodovinsko pomembna v 19. in zgodnjem 20. stoletju.
- Vir vpliva: Bančništvo (J.P. Morgan & Co., zdaj del JPMorgan Chase), industrija, naložbe.
- Domnevni vpliv: J.P. Morgan, ustanovitelj bančne dinastije, je bil ključni akter v ameriškem gospodarstvu, saj je financiral železnice, jeklarstvo (U.S. Steel) in reševal vlado med finančnimi krizami (npr. panika 1907). Nekatere teorije trdijo, da so Morgani sodelovali pri ustanovitvi Zveznih rezerv ZDA in imeli skrivni vpliv na globalne finance.
- Kritična ocena: Morgani so bili vplivni v zlati dobi ameriškega kapitalizma, a njihov vpliv je danes razpršen prek korporativnih struktur, kot je JPMorgan Chase. Ni dokazov, da družina še naprej 'vlada iz ozadja'. Teorije o njihovem vplivu so pogosto povezane z zgodovinskimi dogodki kot je ustanovitev Zveznih rezerv, ki je bila javni proces, ne skrivna zarota.
4. Družina DuPont
- Premoženje: ~15 milijard USD (ocena 2023–2025).
- Vir vpliva: Kemijska industrija (DuPont de Nemours, Inc.), naložbe, filantropija.
- Domnevni vpliv: Družina DuPont, ustanoviteljica enega največjih kemičnih konglomeratov, je bila vpletena v proizvodnjo streliva, polimerov in drugih ključnih materialov. Nekatere teorije jih povezujejo z vojaško-industrijskim kompleksom in domnevnim vplivom na ameriške politike prek lobiranja.
- Kritična ocena: DuPonti so imeli pomemben vpliv v kemični industriji, a njihovo premoženje in vpliv so se zmanjšali z razpršitvijo delnic in korporativnimi združitvami (npr. z Dow Chemical). Ni dokazov, da imajo globalni politični nadzor, čeprav so bili zgodovinsko vplivni v ameriški industriji.
5. Ruski oligarhi (npr. Roman Abramovič, Alisher Usmanov)
- Premoženje: Posamezniki, kot je Roman Abramovič (9–14 milijard USD), Alisher Usmanov (14 milijard USD).
- Vir vpliva: Nafta, plin, rudarstvo, mediji, šport (npr. lastništvo nogometnih klubov, kot je Chelsea).
- Vpliv: Ruski oligarhi so pogosto omenjeni kot 'strici iz ozadja' v postsovjetskem prostoru, saj so po razpadu Sovjetske zveze pridobili ogromno bogastvo z nakupom državnih podjetij. Nekateri kot Abramović so povezani z Vladimirjem Putinom, kar spodbuja teorije o njihovem vplivu na rusko in globalno politiko. Sankcije Zahoda po vojni v Ukrajini so poudarile njihov vpliv, saj so zasegli njihove jahte in premoženje.
- Kritična ocena: Oligarhi imajo znaten vpliv v Rusiji, zlasti prek energetskega sektorja in medijev, a njihov vpliv je omejen na podporo političnim elitam kot je Putin. Po letu 2000 so izgubili neposredno politično moč, saj so bili prisiljeni podrediti se Kremlju. Ni dokazov, da globalno 'vladajo svetu', čeprav so pomembni igralci v regionalni politiki in gospodarstvu.
6. Tehnološki milijarderji (npr. Elon Musk, Bill Gates, Jeff Bezos)
- Premoženje: Elon Musk (400 milijard USD), Bill Gates (150 milijard USD), Jeff Bezos (~200 milijard USD).
- Vir vpliva: Tehnološka podjetja (Tesla, SpaceX, Microsoft, Amazon), filantropija (Gatesova fundacija), politične donacije.
- Domnevni vpliv: Sodobne teorije zarote pogosto poudarjajo tehnološke milijarderje kot nove 'vladarje sveta'. Musk je bil kritiziran zaradi vpliva na politiko prek donacij (npr. 75 milijonov USD za Trumpovo kampanjo 2024), Gates pa zaradi svoje vloge v globalnem zdravstvu prek fundacije. Bezosov vpliv prek Amazona in Washington Posta prav tako sproža špekulacije o nadzoru nad informacijami.
- Kritična ocena: Ti posamezniki imajo ogromen vpliv zaradi bogastva, tehnoloških inovacij in medijev, a njihov vpliv je omejen na gospodarske in filantropske sfere. Ni dokazov, da delujejo kot skrivna skupina z globalnim nadzorom. Njihov vpliv je viden, ne skrivnosten, in pogosto podvržen javnemu nadzoru.
7. Družina BlackRock in finančni skladi
- Premoženje: BlackRock upravlja ~10 bilijonov USD (2024), ni družina, temveč finančna korporacija.
- Vir vpliva: Upravljanje premoženja, lastništvo delnic v večini svetovnih korporacij, nakupi državnih obveznic.
- Vpliv: BlackRock, ki ga vodi Larry Fink, je pogosto označen kot 'stric iz ozadja' zaradi ogromnega premoženja, ki ga upravlja, in vpliva na globalne trge. Nekateri trdijo, da BlackRock in podobni skladi (npr. Vanguard, State Street) nadzirajo korporacije in vlade prek lastniških deležev.
- Kritična ocena: BlackRock ima znaten vpliv na finančne trge, saj upravlja sredstva, ki presegajo BDP večine držav. Vendar je to korporacija, ne družina, in deluje v skladu z regulacijami. Zanikovalci, da pripada skrivni loži, trdijo, da njihov vpliv izhaja iz ekonomskih naložb, ne iz skrivnih zarot. In, da so teorije o njihovem 'vladanju' pretirane, čeprav priznavajo, da njihova moč sproža legitimna vprašanja o koncentraciji finančne oblasti.
Skrivne organizacije, pogosto povezane z 'vladanjem iz ozadja'
Poleg družin se omenjajo skupine, ki naj bi skrivno usmerjale svetovne dogodke:
- Iluminati: Skrivni red, ustanovljen leta 1776 na Bavarskem pod vodstvom Adama Weishaupta, je bil razpuščen okoli 1787. Mar res? Nekateri trdijo, da še naprej obstajajo in nadzirajo svetovne vlade, finance in medije, pogosto povezani z Rothschildi ali drugimi družinami. Zgodovinar Niall Ferguson poudarja, da so Iluminati postali 'arhetipski velezarotniki', a seveda zanikovalci skrivnih lož trdijo, da ni dokazov za njihovo nadaljnje delovanje.
- Bilderberg: Letna konferenca, kjer se srečujejo politiki, poslovneži in akademiki, je tarča teorij, ki trdijo, da tam sprejemajo globalne odločitve. V resnici je to platforma za razprave, brez formalne moči ali skrivnih dogovorov. Tako seveda tisti, ki morajo tako govoriti.
- Svet za zunanje odnose (CFR) in Trilateralna komisija: Te ustanove, povezane z Rockefellerji in drugimi elitami, so platforme za razprave o zunanji politiki. Teorije zarote jim pripisujejo skrivni nadzor, a so javne organizacije z omejenim vplivom. Ha,ha,ha, tako trdijo MS mediji, ki so tako in tako v njihovih rokah.
Kritična analiza in resničnost
1. Bogastvo in vpliv: Družine kot so Rockefellerji, Rothschildi ali sodobni milijarderji, imajo znaten gospodarski in družbeni vpliv. Njihov vpliv izhaja iz bogastva, omrežij in dostopa do odločevalcev. Na primer Waltonovi (432 milijarde USD) ali Al Nahyani (305 milijard USD) imajo več premoženja kot Rockefellerji, a niso tarča namigovanj, da vladajo svetu, kar kaže na selektivnost teh narativov. Največkrat so z dogovorom tarče namigovanj drugi, da se tisti, ki imajo večjo moč ,lahko bolj skrijejo.
2. Mnoge trditve izhajajo iz zgodovinskih knjig (npr. Protokoli sionskih modrecev), antisemitskih stereotipov ali sodobnih virov kot so QAnon ali spletne platforme. Zanikovalci dejstev označujejo te krute resnice kot teorije, ki naj bi pogosto ignorirale kompleksnost globalnih sistemov, kjer naj bi odločitve sprejemali številni akterji, ne peščica posameznikov.
3. Oligarhija kot koncept: Po definiciji SSKJ je oligarhija vladavina majhne skupine bogatih ali vplivnih ljudi. Marksistični teoretiki kot je Lenin, so trdili, da kapitalizem vodi v finančno oligarhijo, kjer peščica obvladuje kapital in politiko.
Študija Princeton-Northwestern (2016) je pokazala, da imajo v ZDA ekonomske elite večji vpliv na politiko kot povprečni državljani, kar podpira idejo oligarhičnega vpliva in lahko trdimo, da tudi skrivno vladanje.
4. Resnični centri moči: Zanikovalci trdijo, da je namesto skrivnih družin globalni vpliv bolj povezan z institucijami kot so centralne banke, multinacionalke, vlade in finančni skladi (npr. BlackRock). Kdo pa je lastnik BlackRocka, če ne določena družina ali več njih? Ti skladi sicer delujejo javno, a njihova koncentracija moči sproža legitimna vprašanja o demokraciji in resničnem vplivu na politiko in vodje držav, ki so lahko njihovi ujetniki.
Zaključek
Družine kot so Rockefellerji, Rothschildi ali Morgani, in posamezniki kot so Musk ali ruski oligarhi, imajo zgodovinsko ali sedanje gospodarske in politične vplive, in zanikovalci skrivnega vladanja iz ozadja trdijo, da ni dokazov, da delujejo kot skrivna skupina, ki 'vlada svetu'.
Znova govorijo in napletajo, da so to teorije, ki temeljijo na pretiravanjih, zgodovinskih mitih ali napačnih povezavah. In trdijo, da resnični vpliv izhaja iz kompleksnih sistemov – korporacij, vlad, finančnih institucij, ki delujejo bolj razpršeno kot sugerirajo zarote. Seveda, kako pa, samo resnice ne.
Pa dodajo, da je za razumevanje globalne moči bolj smiselno analizirati javne podatke o bogastvu, naložbah in političnih omrežjih kot so tisti iz Forbesovih lestvic ali študij kot je Princeton-Northwestern.
Kdo je torej na vrhu te svetovne strogo hierarhične piramide, če ne prav Iluminati, ki jo ponovno objavljam?
Kdo torej vlada v Sloveniji? Mar res ljudstvo, kakor je to zapisano v slovenski Ustavi v 3. členu? Brez nadaljnega, vpeti smo v svetovno vladavino tistih z vrha te piramide, ki bi bilo jo treba obrniti na glavo. In to se lahko zgodi. Kako, pa v zadnjem delu te knjige.
In samo še, kaj nam pove o desetih najplivnejših družinah v Sloveniji ta pripomoček, ki se mu reče umetna inteligenca.
Identificiranje najvplivnejših slovenskih družin na politično dogajanje v Sloveniji je občutljiva naloga, saj so informacije o njihovem vplivu pogosto razpršene, subjektivne ali povezane z javnimi percepcijami, ne pa z jasnimi dokazi. V Sloveniji politični vpliv družin pogosto izhaja iz njihovega gospodarskega položaja, povezav z oblastjo ali zgodovinske vloge.
Spodaj je seznam desetih družin, ki so v javnosti omenjane kot vplivne, bodisi zaradi političnih povezav, gospodarske moči ali družbenega vpliva, skupaj z opisom njihovega premoženja, kjer so podatki na voljo.
Ker natančni podatki o premoženju pogosto niso javni, so ocene približne in temeljijo na razpoložljivih virih ali javnih informacijah. Upoštevajte, da seznam ni izčrpen in odraža javno zaznavo, ne pa nujno potrjene dejanske vplivnosti.
1. Družina Kučan
- Politični vpliv: Milan Kučan, nekdanji predsednik Slovenije (1991–2002) in zadnji predsednik predsedstva SFRJ, velja za eno ključnih osebnosti slovenske tranzicije. Njegove povezave z levosredinskimi strankami in vpliv na politične mreže so pogosto predmet javnih razprav. Družina je povezana z vplivnimi omrežji, ki segajo v politiko in civilno družbo.
- Premoženje: Natančni podatki niso javno dostopni. Milan Kučan je bil dolgo javni funkcionar, zato premoženje družine verjetno izhaja iz prihrankov, nepremičnin in pokojnin. Neuradne ocene govorijo o skromnejšem premoženju v primerjavi z gospodarskimi elitami, a družina živi udobno.
- Opomba: Vpliv družine je bolj politično-ideološki kot gospodarski, povezan z zgodovinsko vlogo Kučana.
2. Družina Janković
- Politični vpliv: Zoran Janković, župan Ljubljane (2006–danes) in nekdanji predsednik stranke Pozitivna Slovenija, je pomemben politični akter. Njegova družina, vključno s sinovoma Juretom in Damjanom, je povezana z gospodarskimi in političnimi mrežami, zlasti prek Mercatorja in občinskih projektov. Zoran je znan po tesnih povezavah z levosredinskimi strankami.
- Premoženje: Ocenjeno na več deset milijonov evrov, povezano z lastništvom v podjetjih (kot je Electa) in nepremičninami. Zoran Janković je bil pred politično kariero uspešen direktor Mercatorja, kar je prispevalo k družinskemu bogastvu.
- Opomba: Družina je pogosto tarča kritik zaradi domnevnih nepravilnosti v poslih, a ostaja vplivna v Ljubljani.
3. Družina Škrabec
- Politični vpliv: Jože Škrabec, ustanovitelj Rika, je bil pomemben gospodarstvenik, povezan z verskimi in političnimi krogi, zlasti prek podpore Katoliški cerkvi in desnosredinskih strank. Njegova družina ohranja vpliv prek gospodarskih in družbenih povezav.
- Premoženje: Ocenjeno na več kot 100 milijonov evrov, povezano z Rikom, ki deluje v gradbeništvu in inženiringu. Premoženje vključuje nepremičnine in naložbe v tujini.
- Opomba: Družina je manj vidna v politiki, a vpliva prek gospodarskih mrež in filantropije.
4. Družina Boscarol
- Politični vpliv: Ivo Boscarol, ustanovitelj Pipistrela, je vpliven prek gospodarskega uspeha in povezav z različnimi političnimi akterji. Njegov vpliv je posreden, prek lobiranja za interese tehnološke industrije in regije Ajdovščina.
- Premoženje: Ocenjeno na 200–300 milijonov evrov, predvsem po prodaji Pipistrela ameriškemu Textronu (2022). Premoženje vključuje nepremičnine, letala in naložbe.
- Opomba: Boscarol je bolj gospodarski kot politični akter, a njegov vpliv raste zaradi mednarodnega uspeha.
5. Družina Kocijančič
- Politični vpliv: Janez Kocijančič (1941–2020), nekdanji predsednik Olimpijskega komiteja Slovenije in vplivna osebnost v socialistični Jugoslaviji, je imel pomembno vlogo v politiki in športu. Njegova družina, vključno z odvetnico Andrejo Prosenc Kocijančič, je povezana z vplivnimi mrežami v pravosodju in gospodarstvu.
- Premoženje: Ni natančnih podatkov, a družina razpolaga z nepremičninami in prihranki iz dolgoletnih karier v javnem in zasebnem sektorju. Andreja Prosenc Kocijančič je bila vpletena v denacionalizacijske postopke, kar kaže na dostop do premoženja.
- Opomba: Vpliv družine izhaja iz zgodovinskih povezav z elito in pravniškim lobijem.
6. Družina Login
- Politični vpliv: Samo in Iza Login, ustanovitelja Outfit7, imata posreden politični vpliv prek gospodarske moči in povezav z mediji ter politiko. Samo Login je bil vpleten v pravne spore, kar je pritegnilo pozornost, a družina ohranja vpliv prek naložb.
- Premoženje: Ocenjeno na 500 milijonov evrov ali več, izhaja iz prodaje Outfit7 kitajskemu konzorciju (2017). Premoženje je razpršeno v davčnih oazah in naložbah.
- Opomba: Njihov vpliv je bolj gospodarski, a lahko vplivajo na politiko prek finančnih vzvodov.
7. Družina Lah
- Politični vpliv: Jože Lah, nekdanji lastnik Večera, je bil povezan z vplivnimi političnimi in gospodarskimi krogi, zlasti v Mariboru. Družina ohranja vpliv prek medijev in nepremičnin.
- Premoženje: Ocenjeno na več deset milijonov evrov, povezano z medijskimi posli in nepremičninami. Prodaja Večera je prinesla znatne dobičke.
- Opomba: Vpliv družine je regionalno omejen, a pomemben v medijskem prostoru.
8. Družina Bavčar
- Politični vpliv: Igor Bavčar, nekdanji politik in direktor Istrabenza, je bil ključna osebnost v tranziciji. Čeprav je bil obsojen zaradi gospodarskih nepravilnosti, družina ohranja določene povezave v političnih in gospodarskih krogih.
- Premoženje: Pred obsodbo ocenjeno na več milijonov evrov, povezano z delnicami in nepremičninami. Po pravnih težavah je premoženje verjetno zmanjšano.
- Opomba: Vpliv družine je oslabljen, a zgodovinsko pomemben.
9. Družina Klopčič
- Politični vpliv: Zala Klopčič, vplivnica in ustanoviteljica društva Nova smer, pridobiva vpliv prek družbenih omrežij in komentarjev političnega dogajanja. Družina Klopčič ima zgodovinske povezave z gospodarstvom (npr. industrija).
- Premoženje: Ni natančnih podatkov, a Zala Klopčič izkazuje udoben življenjski slog, verjetno podprt z družinskim premoženjem ali lastnimi prihodki.
- Opomba: Vpliv je bolj sodoben, povezan z digitalno prisotnostjo.
10. Družina Zemljarič
- Politični vpliv: Janez Zemljarič (1928–2022), nekdanji šef SDV in premier SFRJ Slovenije, je bil ključna osebnost v jugoslovanski in slovenski politiki. Njegova družina ohranja vpliv prek povezav z zdravstvenim in gospodarskim sektorjem.
- Premoženje: Ni javnih podatkov, a Zemljarič je imel dostop do nepremičnin in mrež, ki so omogočale udobno življenje. Premoženje je verjetno razpršeno med dediče.
- Opomba: Vpliv družine je povezan z zgodovinskimi mrežami tranzicije.
Splošne opombe:
- Pomanjkanje podatkov: V Sloveniji so podatki o premoženju družin pogosto netransparentni, saj javni registri ne razkrivajo celotne slike. Ocene temeljijo na javnih virih kot so članki in poročila, a so lahko nenatančne.
- Vpliv prek mrež: Slovenske družine imajo pogosto vpliv prek neformalnih omrežij (npr. pravniški lobi, Forum 21, tajkuni, povezave s Cerkvijo), kar otežuje natančno analizo.
- Tranzicija kot ključni dejavnik: Mnoge družine so bogastvo in vpliv pridobile v 90-ih letih prek privatizacije in denacionalizacije, kar je oblikovalo današnjo elito.
- Regionalne razlike: Vpliv družin je pogosto omejen na regije (npr. Ljubljana, Maribor, Primorska), kar odraža majhnost Slovenije.
- Omejitve seznama: Seznam ne vključuje vseh potencialno vplivnih družin, saj so nekatere manj vidne ali delujejo v ozadju. Družine kot so Peterle ali Pirc Musar, bi lahko bile prav tako omenjene, a niso vključene zaradi omejitve na deset družin.
Še več o tem, kdo v resnici vlada Sloveniji, pa še v IX. poglavju
Mar 21, 2025