Knjiga Ugrabljena Slovenija je dokument, ki popisuje različne momente v slovenski in tuji zgodovini, ki so odločilno vplivali na podobo naše države. Afera JBTZ, COVID zarota, nastanek DEMOSA, ki je bil le navidezna opozicija partiji, razdelitev naroda na kučaniste in janšiste, izginotje preko 80 odstotkov arhivskega in dokumentarnega gradiva tajne politične policije UDBE, privatizacija Slovenije, podrobnosti o umoru Ivana Krambergerja in o njegovem značajskem profilu in sodelovanju z UDBO, kar je manj znano širši javnosti ter afera Depala vas. V zadnjem delu se knjiga prevesi v pobudo za ukrepanje, z vizijo za Slovenijo 2030 in Osvobodilnem programom narodne enotnosti in novo Temeljno družbeno pogodbo, s katero naj bi se uvedel nov družbeni red neposredne karantanske vladavine ljudstva. 

Avtor v svojem delu ne kaže le nasprotovanja "javnemu mnenju", ki ga širijo glavna občila, pač pa predstavlja trdna tla dejstev, ki jih argumentira z osebno izkušnjo, saj je nekdanji pripadnik slovenske vojske. Njegovo delo nastavlja ogledalo maksimi, ki jo utelešajo glavna množična občila, in sicer, da večkrat ponovljena laž dobi status resnice. Te polresnice ali celo čiste laži se ljudem usedejo v podzavest, izobrazba pa ima menda, tako učijo psihologi, pri odpornosti na ta proces komajda kaj vloge. V knjigi torej izvemo, kdo iz cerkvenih logov je bil agent UDBE, izvemo, kdo je menda ubil Ivana Krambergerja, izvemo, da so Smolnikarju, nekdanjemu uslužbencu Morisa v zadevi Depala vas nekatere dokumente menda podtaknili, da bi ga kompromitirali. Afera Depala vas je imela daljnosežne posledice za slovensko politiko in družbo, saj je poglobila razdeljenost med levimi in desnimi političnimi silami. Tako je okrepila razkol med privrženci Janeza Janše in njegovimi nasprotniki. Janševi podporniki so dogodek videli kot politično zaroto, medtem ko so nasprotniki obsojali njegovo domnevno zlorabo oblasti. V poglavju o Ivanu Krambergerju avtor zapiše, da ta priučeni dializni tehnik ni nikdar pokazal certifikata o svoji strokovni usposobljenosti. Glede na to, da je Ivan Kramberger napisal deset knjig, prvo z naslovom Trnova pot, pa je javnosti manj znano, da mu jo je napisal Srečko Lukovnjak, ki je bil v njegovem gostišču zaposlen kot natakar.

Troha v knjigi pove tudi, da je bila divja privatizacija predhodnica kasnejšega uradnega procesa, ki se je začel z Zakonom o lastninskem preoblikovanju podjetij konec leta 1992. Kritiki tega zgodnjega obdobja poudarjajo, da je omogočila koncentracijo premoženja v rokah peščice posameznikov, kar je kasneje vodilo v nastanek t. i tajkunov.

Ladislav Troha ni del klike levih ali desnih, zaveda pa se tudi, da, kot se je enkrat izrekel preminuli psiholog Viktor Gerkman, iluminati odpro svoje karte samo na štiri oči, medtem ko v javnosti igrajo vloge, v katerih ljudem zlezejo pod kožo. Včasih igrajo pogumne heroje, ki žanjejo občudovanje, včasih pa inteligentne politike, ki jih zanima samo javno dobro. S knjigo bo morda komu stopil na žulj, nekateri zaradi njegovega pisanja utegnejo celo psihiatrizirati Ladislava Troho kot osebo. Ob tem se spomnim na misli iz Protokolov sionskih modrecev, ki sicer demonizirajo nejude: Drhal je navajena ubogati samo nas, ki jo tudi plačamo za poslušnost in ubogljivost. Zakone bomo zvili v protislovna tolmačenja, javno mnenje pa moramo zbegati s protislovnimi stališči z vseh strani, da bi ga dobili v svoje roke. Tako ljudje o vseh političnih zadevah ne bodo imeli nikakršnega mnenja. Navajanje na politično apatijo je zakulisna igrica naših politikov, toda pisanje Ladislava Trohe je vse prej kot to.

Univ. dipl. nov. Saša Bešter